Prekletstvo finančne revolucije

Zanimivo je, kako se je situacija oziroma naklonjenost finančnemu sektorju v zadnjem desetletju spremenila. Ko sta leta 1996 Luigi Zingales in Raghuram Rajan (slednji je z univerze v Chicagu, trenutno pa guverner indijske centralne banke) v NBER objavila delovno verzijo znamenite znanstvene raziskave »Financial dependence and growth« (leta 1998 objavljene v prestižni American Economic Review), je v znanstveni srenji završalo. Nenadoma so vsi začeli tekmovati v citiranju tega članka in v aplikaciji ter dopolnitvah njunega sicer preprostega empiričnega modela (tudi pri nas). Do danes je njun članek doživel že 6,035 citatov, kar je za ekonomsko vedo precej visoka cifra.

Kaj je bilo tako revolucionarnega v Rajan – Zingalesovi raziskavi, da je doživela tako velik odmev? V bistvu sta pokazala, da panoge, ki so bolj odvisne od zunanjega financiranja, hitreje povečujejo produktivnost, če delujejo v bolj razvitem finančnem okolju. Ugotovitev, ki se sama po sebi zdi povsem logična. To je kasneje privedlo do številnih raziskav, ki so pokazale, kakšne pozitivne učinke imajo integracije mednarodnih finančnih trgov. Torej, čim bolj je država integrirana v mednarodni finančni sistem, tem bolje naj bi bilo to za njeno gospodarstvo.

Toda problem teh ugotovitev je, da zadeva ni tako nedolžna, kot so si ekonomski raziskovalci predstavljali in kot si je želela finančna industrija. Prvi problem je, da močna mednarodna finančna integracija vodi do velike volatilnosti in do zelo hudih kriz. Drugi problem pa je, da (pre)močan finančni sektor negativno vpliva tudi na domačo rast produktivnosti.

Preberite več v Finance Weekend

%d bloggers like this: