Lekcije bančne sanacije

Zadnja dva tedna Slovenijo pretresa nova afera, »Afera Banke Slovenije«, ki bi se bolj pravilno sicer morala imenovati »Afera bančne sanacije«. Ta afera kaže na morebitne nepravilnosti v postopkih polpretekle sanacije bank, do katerih je prišlo pri novelizaciji bančne zakonodaje s strani ministrstva za finance in pri samih izvedbenih postopkih sanacije posameznih bank s strani Banke Slovenije. Zaradi morebitnih nepravilnosti so bili izbrisani vsi lastniki podrejenih terjatev do bank. Na drugi strani pa je bila morebiti izračunana prevelika kapitalska luknja v bankah. Posledica slednjega je, da smo se morebiti morali zadolžiti za več, kot je bilo potrebno in bomo zaradi tega davkoplačevalci morali plačati več obresti. Hkrati pa bomo, če bomo sanirane banke prodali prehitro, novim kupcem dali darilo, saj bodo banke z dodatnim kapitalom dobili po (pre)nizki ceni.

Te morebitne nepravilnosti pri sanaciji bank je seveda treba temeljito preiskati, popraviti krivice, če so se zgodile, ter potegniti ustrezne konsekvence glede timinga prodaje in maksimiranja prodajnih cen bank. Toda to spada med običajne, rutinske higienske ukrepe v vsaki družbi, ko pride do tovrstnih nepravilnosti velikega formata. Pristojne inštitucije in specializirani organi morajo rutinsko opraviti svoje poslanstvo, vlada pa mora opraviti svoje delo glede optimalne privatizacije bank.*

Vendar pa je še bolj od teh rutinskih higienskih ukrepov pomemben strateški razmislek, kako naprej. Treba se je vprašati, kaj smo se iz te bančne sanacije naučili in kako se tovrstnim napakam v prihodnje izogniti.

Sedanja sanacija nas bo neposredno stala najmanj 5 milijard evrov, kar pomeni v povprečju najmanj 2.500 evrov dodatnega davka po glavi. Posredno nas je stala še bistveno več. Ker se nismo reševanja bančnega problema lotili takoj na začetku (v začetku leta 2009), je slovensko gospodarstvo zaradi kreditnega krča padlo v globoko in dolgo depresijo. V tej depresiji smo v letih 2008 – 2013 izgubili 11 % BDP (slabe 4 milijarde evrov). Toda problem ni samo v tem, da smo danes po BDP nižje kot leta 2008, pač pa da v vmesnem času nismo rasli. Če bi v vmesnem času rasli vsaj tako hitro kot Nemčija, bi lahko povečali naš BDP še za 5.2 milijarde evrov. Če k temu prištejmo še stroške reševanja krize (denimo nadomestila za brezposelnost, javne izdatke za za prekvalifikacijo delovne sile ter različne vrste socialnih pomoči in drugih transferjev, izdatke za stimuliranje gospodarstva in stroške reševanja nasedlih bank), znaša skupni strošek krize v obdobju 2008-2013 dobrih 73% BDP oziroma 27 milijard evrov. Drugače rečeno, zaradi finančne krize in prepoznega začetka sanacije bank smo v petih letih stran vrgli najmanj 27 milijard evrov.

In to je prva lekcija te nesrečne sanacije bank. Ko bančni sistem zabrede, ga je treba – ne glede na moralne pomisleke – rešiti bliskovito, sicer kreditni krč za daljše obdobje v depresijo potegne celotno gospodarstvo. Pri čemer so družbeni stroški na koncu nekajkrat višji od same sanacije bank. Primerjajte 5 milijard za sanacijo v primerjavi s 27 milijard evrov, kolikor znašajo družbeni stroški te krize. Če bi s sanacijo začeli januarja 2009, bi bil strošek sanacije morda samo 2 milijardi evrov, ne bi pa se zgodil globok kreditni krč, ki je povzročil depresijo in visoke socialne stroške.

Pri tem pa je pomemben še en detajl. S trajanjem krize in s sprotnim zadolževanjem za povečane javne izdatke za blažitev socialnih bremen krize je Slovenija izgubila ekonomsko suverenost. Pet let kasneje, ko se je slovenska politika končno odločila za sanacijo bank, je bilo pet let prepozno. Slovenija je nenadoma prišla na radar finančnih trgov kot visoko zadolžena država in s tem slovenski proračun prepuščen na njihovo milost in nemilost. Dodatno k temu pa so tudi evropske inštitucije (EK in ECB) slovensko sanacijo bank začele obravnavati strožje. V zgodnji fazi reševanja bi bila to zgolj priglasitev državne pomoči za dokapitalizacijo posameznih bank, leta 2013 pa so inštitucije zahtevale že popolni izbris vseh dotedanjih lastnikov in imetnikov podrejenih obveznosti. Nauk te zgodbe je, da če država s sanacijo bank čaka predolgo, vse skupaj ni samo nekajkrat dražje, ampak tudi, da pogoje določajo drugi.

Še pomembnejša lekcija te sanacije bank pa je, da je treba uvesti »zgodnji opozorilni sistem«, da do sistemske bančne krize tovrstnih razsežnosti sploh ne pride. Žarometi so tukaj usmerjeni na centralne banke. V primeru sedanje finančne krize so zamočile večinoma vse centralne banke razvitih držav. Skorajda nobeni ni uspelo preprečiti bančnih balonov. Nobeni ni uspelo preveč navdušenih bankirjev že ob indikaciji pretirano povečane kreditne aktivnosti zaustaviti. Zaustaviti z zaostritvijo kreditnih standardov tako, da bi za določene posle zahtevali večja jamstva. Denimo dvakratnik vrednosti zavarovanja kreditov pri nepremičninskih poslih in trikratnik pri poslih, kjer so zavarovanja v obliki vrednostnih papirjev. Centralne banke so s slabim nadzorom bank dopustile, da sta se kreditna evforija in finančni primitivizem razširila do neobvladljive ravni.

Lekcije te nesrečne bančne sanacije so torej v zgodnji prevenciji. Če pa do krize pride, pa v bliskoviti sanaciji. Smo si sposobni tega zapomniti?

________

* Izvorno objavljeno v Primorskih novicah

One response

  1. Razmislek o ” lekciji sanacije bančnega sistema” terja odgovor na vprašanje, ali strokovna in pravna pravila o nadzoru bančnega sistema, ki so veljala zadnjih 15 let ne narekujejo pravočasnega ukrepanja Banke Slovenije, ki je po njenih lastnih poročilih zaznala trende, ki so pripeljali Slovenijo v recesijo. Če so določbe Zakona o Banki Slovenije in Zakona o bankah, ter pravila stroke obsežena v revizorskih standardih in spoznanjih ekonomske znanosti, kar vse pozna dober strokovnjak, kot dober bančnik, zlasti pa tisti, ki bančno poslovanje nadzoruje, zadostna osnova za preventivno preprečevanje sistemskih odklonov od zakonite in koristne finančne prakse bank, moramo ugotoviti, da bodo tudi morebitni novi predpisi na tem področju neuspešni. Banka Slovenije ni opravila svojih preventivnih pristojnosti, niti ni ukrepala v smeri preprečevanja nadaljnjega poglabljanja krize, potem, ko je že zamudila s preprečevanjem odmikov od ravnanja po zdravi ekonomski pameti. Kakor koli spreminjamo predpise in opozarjamo na pravila stroke, bodo naša prizadevanja povsem neuspešna, dokler ne bomo jasno opredelili odgovornosti za nestrokovno in malomarno ali celo namerno škodljivo ravnaje. Ta mi, ne pomeni povprečnih državljanov, občanov, davkoplačevalcev in imetnikov podrejenih obveznosti. Ta mi so Republika Slovenija in njeni pooblaščeni organi nadzora in pregona od resornih ministrstev, in Računskega sodišča, do pravobranilstva in tožilstva. Dokler po zakonu pooblaščeni organi nadzora in pregona ne reagirajo na sistemsko pomembne odklone od odgovornega in strokovnega ter pravno pravilnega dela, toliko časa bo nadaljnje spreminjaje predpisov zgolj prekrivanje pravih vzrokov naše recesije.

%d bloggers like this: