Nobelove nagrade za ekonomijo krive za zaton socialne demokracije?

Gre za še čisto svežo knjigo The Nobel factor: the prize in economics, social democracy and the market turn (Avner Offer & Gabriel Söderberg, 2016), izšlo pred dvema tednoma. Huh, knjiga ima zelo drzno tezo. Offer in Söderberg sta ekonomska zgodovinarja. Vedno ju je fascinirala ta časovna skladnost med začetkom podeljevanja Nobelovih nagrad za ekonomijo (1969) in preobratom od socialne demokracije k tržnemu liberalizmu (konec 1970-ih let). Kot veste, Alfred Nobel ni predvidel nagrade za ekonomijo, to nagrado si je naknadno “kupila” švedska centralna banka (Riksbank), tako da je Nobelovo fundacijo prepričala (tudi tako, da ji je sprostila nekatere omejitve glede tega, v katere finančne instrumente lahko investira), da lahko organizira to nagrado in zanjo tudi zagotavlja denarni del. Offer in Söderberg sta v arhivih Riksbank našla dovolj gradiv, da sta lahko potrdila svoje sume. Riksbank je bila zaskrbljena nad jačanjem socialne države na Švedskem in si je zaželela ustvariti antipod. Intelektualni antipod, ki bi relativiziral socialno državo in poudarjal odgovornost za lastno usodo, (drugačni) družbeni optimum ter tržne poti do njega.

In resnici na ljubo je švedski Riksbank uspelo. Tako kot je Alfredu Nobelu uspelo pretvoriti zelo nestabilni in zelo eksplozivni nitro-glicerin v dinamit, s tem pa znanstveni dosežek dati v funkcijo oziroma na razpolago masovnemu pobijanju v prvi in drugi svetovni vojni, je Riksbank uspelo spodbuditi oziroma popularizirati ekonomske ideje, temelječe na tržnem fundamentalizmu,  ki so naredile revolucijo v makroekonomiji. Izmed vseh univerz na svetu so bili prejemniki nagrad za ekonomijo najbolj pogosto profesorji na univerzi v Chicagu. Riksbank je, po mnenju Offerja in Söderberga, s favoriziranjem neoliberalnega pogleda na ekonomijo uspelo posredno spodbuditi intelektualni preobrat od socialnega k tržnemu liberalizmu.

Dejstvo je, da je podeljevanjem “Nobelove” nagrade ekonomija dobila status znanosti. Status objektivnosti. Če lahko procese odločanja človeških subjektov zapišete v enačbe, bo optimizacija, tako trenutna kot medčasovna, postala naravna zakonitost. Tako kot gravitacija. No, nerodno je le, da ekonomija ni prava znanost. Ni objektivna. Še bolj nerodno pa je, da je pogled na svet, ki ga je favorizirala švedska Riksbank z izborom ključnih prispevkov konkretnih ekonomistov, v nasprotju z realnostjo. Kot sta zapisala Offer in Söderberg, je socialdemokratski pogled na svet, kjer gredo ljudje skozi življenjski cikel (od vzdrževane osebe, prek osebe, ki ustvarja dohodek, do ponovno vzrževane osebe), empirično zelo v skladu z realnostjo, vendar je teoretično šibko podkrepljen. Na drugi strani je neoliberalni pogled, ki na ljudi gleda kot povsem sebi prepuščene, da si sami plačajo šolanje in na koncu še pokojnino, empirično šibek oziroma nedelelujoč v praksi, vendar ima fenomenalno močno teoretično podlago.

Seveda je zatrjevanje Offerja in Söderberga, da je proces podeljevanja “Nobelovih” nagrad za ekonomijo sokriv za zaton socialne demokracije, zelo drzno in je le del celotne zgodbe. Kot drugi del zgodbe navajata, da je bilo skrbstvo za socialno demokracijo od socialnih aktivistov preneseno na politike, ki so bolj kot moralno zavezo skrbi za blaginjo bližnjega zagovarjali meritokracijo, kjer vsak lahko dobi le, kolikor si zasluži oziroma koliko zasluži. Toda ne glede na to je dejstvo, da je populariziranje ekstremističnih tržno fundamentalnih teorij o naravi človeškega odločanja in “neučinkovitosti” socialnih spodbud padlo v pravi čas in dalo teoretsko podlago, ki so jo tako hvaležno pograbili konzervativni jastrebi (Reagan, Thatcherjeva) ali diktatorji (Pinochet) za neoliberalne družbene spremembe, zgodbo pa dokončali kvazi-meritokratski pogrebniki v lastnih vrstah (Clinton, Blair). Zanimivo bi bilo videti razvoj zadnjih 45 let, če Riksbanki ne bi uspelo pregovoriti (podkupiti) Nobelove fundacije, da ji dovoli podeljevanje nagrad tudi za ekonomijo.

In še to, Offer in Söderberg trdita, da prihaja do ponovnega preobrata k socialni demokraciji. Branko Milanovic se s tem ne strinja in navaja štiri skupine dejavnikov, ki utegnejo tak povratek v zlato dobo socialdemokracije preprečiti ali bistveno otežiti. Jaz pa pravim, da bo do intelektualnega in ekonomsko-političnega preobrata v smeri socialne demokracije definitivno prišlo, ne bo pa to nujno socialdemokracija iz zlatega obdobja pred 1970. Toda zahodni svet bo bolj socialen, kot so bila zadnja tri desetletja.

2 responses

  1. Če Zahodni svet postaja “bolj socialen” bi bilo to kategorijo nemara bolje spet ukiniti. Po pravici povedano pa ekonomska Nobelova kategorija ni edina problematična, tu je najmanj še tista za mir (hudo spolitizirana in včasih povsem po zadnji modi) in delno tudi za literaturo, ki prav tako ni trdna znanost, oz. je umetnost. Za medicino, fiziko in kemijo, pa se širša javnost žal ne zanima prav veliko. Najbrž pa bi lahko dokazali, da je podeljevanje Nobelovih nagrad za ekonomijo usmerjalo študij ekonomije, univerze pa so bile zainteresirane, da jih dobijo cim več, s tem pa tudi več boljših (premožnejših) učencev in več sredstev.

  2. Temeljno vprašanje N nagrade za ekonomijo je cilj. O tem, kako živimo, se dogovarjamo. Ekonomija je orodje, ki omogoča, da ljudem, ki so svinje, ne rečemo, da so svinje ampak da delajo ekonomsko učinkovito produkcijo. Torej sužnji, otroci kot konkurenca evropskim delavcem Z. Evrope. In konkuremca visokoizbraženih z juga in vzhoda kontinenta, ki delajo za tretjino cene v “razvitem” zahodu. Največji rezultat ekonomske vede je to, da je večji del ljudi na planetu revnih in majhen delček izjemno bogatih. Ekonomili služi tudi pravosodje. Uspeh Policije je, da so v lanskem letu zasačili 250.000 voznikov, ki so omejitev hitrosti presegli za več kot 8 km/h in nobenega od tisith, ki so banke in davkoplačevalce olajšali za 12 miljard ojrov. Z izjemo kreditjemalca Bineta.

%d bloggers like this: