Lester Thurow vs. Paul Krugman: Konvergenca v pogledih 20 let kasneje

Bila so 1990-ta. Kot ekonomist sem odraščal ob študiju Krugmanovih znanstvenih člankov in branju njegovih popularnih esejev in knjig. Prebral sem praktično vse. Krugmanov stil je bil provokativen in oster kot britvica, neusmiljen do intelektualnih nasprotnikov. Eden izmed njih je bil njegov starejši kolega na MIT, Lester Thurow, avtor številnih uspešnic (denimo “The Future of Capitalism),  ki je svaril pred kitajsko in mehiško konkurenco in da bosta prek povečanega uvoza vplivali na izginjanje ameriških delovnih mest v konkurečnih panogah ter imeli depresiven učinek na plače tudi v sektorjih, kjer se bodo ti odpuščeni delavci zaposlili. Krugman je trdil, da je to nesmisel, saj predstavlja uvoz iz držav z nizkimi plačami le 2% BDP; povečanje produktivnosti na Kitajskem in v Mehiki pa naj bi tudi tam ustrezno dvignilo plače in tako zmanjšalo konkurenčni pritisk na ZDA.

Oba sta bila liberalca, oba progresivna ekonomista, oba sta se zavzemala za večjo moč sindikatov, oba sta opozarjala na povečevanje neenakosti, oba sta  bila za prosto trgovino, toda v pogledih, kako močno naj bi trgovina vplivala na ameriško gospodarstvo, sta imela zelo različne poglede. Krugman je sledil mainstream ekonomiji in stališču, da je mogoče vse pojave ustrezno zaobjeti in razložiti z ekonomskimi modeli, Thurow je imel širši pogled, onstran enačb in matematičnih modelov.

Lester Thurow je včeraj umrl. To je, čeprav žalostna, vendarle iztočnica za primerjavo napovedi obeh antagonističnih ekonomistov. Dvajset let kasneje se zdi, da je imel Thurow bistveno bolj prav od Krugmana. Krugman je močno podcenjeval učinke globalizacije na ameriško gospodarstvo. Azijska in lastinskoameriška konkurenca je uničila več kot 40% ameriških delovnih mest v industriji, hkrati pa je ta konkurenca imela posreden depresivni učinek tudi na plače v ostalih sektorjih. Vplivala je na polarizacijo na trgu dela, kjer je slednji sloj izginil, povečala pa se je zaposlenost v slabo plačanih na eni in dobro plačanih službah na drugi strani. Neenakost je največja po letu 1930.

Zanimivo je, da če berete Krugmana danes, so njegova stališča glede globalizacije danes zelo podobna stališčem Thurowa izpred dvajsetih let. Krugman sicer sam tega ne bo priznal, toda njegova stališča so močno evoluirala – primerjajte denimo zadnje kolumne (tukaj in tukaj) – in konvergirala k Thurovim. To je najbrž posledica let – z leti se ljudje običajno oddaljijo od računovodskega ali modelskega pogleda na svet in dobijo bistveno širši pogled, ki upošteva tudi “mehke” dejavnike. Ni vse v pojasnjeni varianci oziroma v tem, kar lahko vidimo ali faktološko pojasnimo, nevidni del oziroma nepojasnjena varianca sta bistveno bolj pomembna, kot si upamo priznati. Ta intelektualna in siceršna širina pride s starostjo in izkušnjami. Tudi pri sebi opažam to evolucijo.

Če vas zanima, Louis Uchitelle je leta 1997 naredil zelo dobro primerjavo Krugmanovih in Thurowih  pogledov na svet. Meni je bilo prav zanimivo osvežiti debate in intelektualne špetire izpred dvajsetih let … ter ugotoviti,  kako smo bili učbeniško, naivno optimistični glede globalizacije.

 

One response

  1. Ja., tudi jaz sem že zdavnaj opazil Damjanovo “evolucijo” – od enotne davčne stopnje do, recimo, priznavanja pomembne vloge sindikatov.

%d bloggers like this: