Nevarnosti proste zunanje trgovine, prvi del: Zakaj je danes trgovinski deficit nevaren?

Kampanje Donalda Trumpa in Bernieja Sandersa so poskrbele za sprožitev javnih diskusij o mnogih perečih problemih, ena izmed diskusij med ekonomisti se je razvila o koristnosti globalizacije. Sanders bi jo zajezil, Trump bi jo zaustavil, da bi preprečil velik trgovinski deficit ZDA. Ima slednje vsaj zrno zdrave pameti?

V osnovi trgovinski deficiti niso problematični, so pač sestavni del zunanje trgovine. Načeloma naj bi bili celo samokorektivni – valute držav z velikim deficitom naj bi deprecirale, s čimer bi se podražil uvoz, izvoz pa postal bolj konkurenčen. Toda to podrazumeva, da imajo vse države samostojne valute in prosto drseče menjalne tečaje, ki jih umetno ne spodbujajo. Kar seveda ne drži. Ne glede na to pa v “normalnih časih” zmerni trgovinski deficiti naj ne bi bili pretirano nevarni, saj trgovinski deficit pomeni uvoz kapitala, ta pa ima pritisk na znižanje domačih obrestnih mer in s tem cenejše financiranje. Toda dolgoročno vzdrževanje visokega deficita (okrog 5% BDP ali več) je problematičen iz dveh vidikov. Prvič, država dolgoročno uvaža več kot izvaža, kar delovna mesta v industriji “seli v tujino”, saj se povpraševanje po domačih proizvodih relativno zmanjšuje. Drugič, velik priliv tuje akumulacije kapitala povzroča kapitalske in nepremičninske balone doma, kar pa vodi običajno v hude finančne krize.

Problem velikih deficitov pa, kot opozarja Paul Krugman, postane še večji v “nenormalnih časih”, kot jih živimo danes, ko se razvite države zaradi izjemno nizkih obrestnih mer nahajajo v “likvidnostni pasti”, s čimer priliv tuje akumulacije obrestnih mer ne more znižati še bolj, lahko pa napihuje balone. Po drugi strani, kar pa je veliko bolj nevarno, če nekatere države vodijo merkantilistične politike, torej ekstremno spodbujajo izvoz in trgovinske presežke (denimo Nemčija z 8% trgovinskim presežkom), to ustvarja depresijo v državah partnericah. Namreč, če neka država na dolgi rok ustvarja velik presežek, morajo imeti druge države ustrezne deficite, s tem se pa države s presežkom na dolgi rok zavežejo, da bodo dolgoročno doma trošile manj in manj investirala, države z deficitom pa, da bodo dolgoročno nesorazmerno več trošile (tujih izdelkov) in več investirale (tujega kapitala). Posledično, kot pravi Jared Bernstein (glejte spodaj), država s trgovinskim presežkom uvaža povpraševanje po delu iz držav z deficitom. Še bolj drastično rečeno, država s presežkom ima težave s tem, kako najti dovolj delavcev, države z deficitom pa se ubadajo z visoko brezposelnostjo. Dolgoročno to pomeni podaljševanje gospodarske depresije v trgovinskih partnericah, kar je pogubno za vse.

Vse to so realni problemi sodobnega sveta in sedanje situacije, ko svet drsi v sekularno stagnacijo. Temu se je sicer mogoče izogniti na dva načina. Prvič, s protekcionističnimi ukrepi. Torej da države z deficitom omejijo uvoz ali devalvirajo svoje valute (to znotraj evrske monetarne unije seveda ni možno) ali da države s presežkom prostovoljno omejijo izvoz. Prvo je neprimerno ali nemogoče, drugo pa meji na znanstveno fantastiko (videli ste reakcijo Nemčije pred dvema letoma, ko so ji to predlagali). Drugič, trgovinske deficite je mogoče omejiti tudi tako, da se države s presežkom odločijo več investirati doma (v proizvodne in infrastrukturne naložbe), torej povečati domačo porabo, s čimer bi se tudi uvoz povečal, presežki bi se zmanjšali. Kitajska v zadnjih sedmih letih to naredila, Nemčija pa se temu upira. Nasprotno, teži ne samo k trgovinskemu presežku, pač pa tudi k proračunskemu. S tem pa siromaši sosede, torej trgovinske partnerice.

O tem, kako skrajno egoistična je ta politika Nemčije, sem že večkrat pisal (tukaj in tukaj). Ta politika cel svet potiska v negativno ravnotežje in povzroča veliko polarizacijo tudi znotraj držav. Populistične politike tipa Donald Trump so rezultat tega in tega bo vedno več. Merkantilistične politike so naredile ogromno škodo v 1930-ih letih, odgovor nanje so bile protekcionistične politike prizadetih držav, valutne vojne in na koncu čisto prava svetovna vojna.

Spodaj je nekaj izvlečkov iz komentarjev Bernsteina in Krugmana za še dodaten vpogled v problematiko.

Paul Krugman: Trade Deficits: These Times are Different

Neil Irwin has a good think piece on Trumpism and the trade deficit; but as Dean Baker rightly suggests, it arguably suffers a bit from being a discussion of the effects of trade deficits in normal times. And these times aren’t normal.

In normal times, the counterpart of a trade deficit is capital inflows, which reduce interest rates, and there’s no reason to believe that trade deficits reduce employment on net, even if they do redistribute it. But we are still living in a world awash with excess savings and inadequate demand, where interest rates can’t fall (or at any rate not much) because they’re already near zero. That is, we’re in a liquidity trap. And in that kind of world it’s true both that trade deficits do indeed cost jobs and that there are basically no benefits to capital inflows — we already have more desired savings than we are managing to invest.

I’m not saying that Trump has any idea what he’s talking about; he doesn’t. But we are living in a world where, for the time being — and maybe for a long time to come, if secular stagnation theorists are right — mercantilism makes a fair bit of sense. But then Keynes could have told you that.

Jared Bernstein: Trade Deficits Are Not Scorecards. But Under Certain Circumstances, They’re Far From Benign

[…] the economically large and persistent U.S. trade deficits have become both a source of damaging bubbles and a steep barrier to full employment.

But persistent deficits of the magnitude we’ve had here in the U.S. have, in fact, been highly problematic, and they are a symptom of global imbalances—a savings glut, in Ben Bernanke’s terminology—that have been, and remain, a serious problem for macro-economies across the globe. Trade deficits are not bad in a “scorecard” sense, but when they persist because they are part of a strategy of mercantilist countries to over-save, under-consume, and under-invest, big problems evolve in lots of other places.

The first problem with the persistent U.S. trade deficits (see figure below) is the extent to which they’ve displaced U.S. workers. This is not something economists, at least reasonable ones, disagree on (Irwin gets this too but gives it too short shrift here, I thought). It’s even in the models—“factor price equalization,” the idea that when you expand trade with low-wage countries, putting your relatively high-paid production workers into head-to-head competition with their low-paid workers, wages must fall here.

Moreover, as displaced production workers move over to low-end service-sector jobs, the supply effect puts downward pressure on wages in that part of the job market as well. Economist Josh Bivens finds that non-college educated workers have lost around $1,800 in earnings per year through this channel. That’s a lot of money for them, and surely the root of a lot of the anger being stoked by the campaign.

What is less well understood is the impact of large, lasting trade deficits on investment flows. […] When one country runs a trade surplus, another country must run a trade deficit. That right there tells you that the scolds who say “if only we were more frugal” are wrong about this. We are not the masters of our fates here that Neil’s rap suggests. As Bernanke intimates in the above link, when Germany runs an 8 percent trade surplus (!), other countries must consume that much more than they produce. It is in this manner that surplus countries not only export goods to deficit countries. They also import labor demand from those countries, some of whom, like peripheral Europe, could really use that demand.

Of course, we could, too. Neil’s right that surplus countries lend their excess capital to us to invest as we see fit. The happy version of this is that those capital flows put downward pressure on our interest rates, and we build all kinds of productive stuff that wasn’t being built at the higher rates that prevailed before our trade deficit got larger. The sad, and I fear more realistic version (and Bernanke got this right too in his 2005 paper that introduced the “savings glut” concept), is our rates are already crazy low and thus these flows lead to overinvestment, in dot.com junk, fiber optics, houses, oil rigs, and whatever else looks like the next big thing (the flows also push up the value of the dollar, which worsens the trade deficit).

And when I say “overinvestment,” I mean bubbles. Yes, a country can demonstrably get to full employment with persistent, large trade deficits, but they/we do it with bubbles. And bubbles must burst, meaning that we can and do get to full employment in the presence of big trade deficits, but we cannot stay there, and we will often have a hard time getting back to full employment, as has been the case in recent decades.

2 responses

  1. Označevanje Nemčije kot države, ki vodi merkantilistično politiko (spodbujanje izvoza), ki ustvarja depresijo v državah partnericah, ni korektno. Potemtakem takšno politiko vodijo tudi Nizozemci, Švicarji ter nenazadnje Slovenci. Visok trgovinski presežek spremlja primanjkljaj na računu kapitala in/ali finančnem računu, ki se odraža v večanju naložb v tujini. V kontekstu evroobmočja ne moremo več govoriti o nevzdržnem nemškem presežku do drugih članic. Nemški trgovinski presežek z evroobmočjem se je od leta 2008 do 2015 znižal s 5 % BDP-ja na vsega 2,2 % (Bundesbank). Tako je dosegel povprečno raven 1990-2000, ki je strukturno vzdržna. Pri tem je potrebno povedati, da je nemški trgovinski presežek v 2015 znašal 226 mrd EUR, pri storitvah je bil zabeležen primanjkljaj (-40 mrd EUR), razlika med primarnimi in sekundarnimi prihodki je znašala 26 mrd EUR (vse to so elementi tekočega računa plačilne bilance). Posledično bi lahko tudi zaključili, da Nemci preveč letujejo (potovanja so del storitvene bilance) v tujini oziroma privabijo premalo tujih turistov.

    Analiza Kollmann, Ratto, Roeger, Veld Vogel (What drives the German current account) je pokazala, da so na višino nemškega presežka v tekočem računu imele največji vpliv nemška stopnja varčevanja, povpraševanje po nemških izvoznih izdelkih izven evroobmočja ter reforma trga dela. Tudi povečanje državne porabe in investicij v Nemčiji naj bi zelo malo znižala presežek.

    Nemške plače so se v 2015 realno povišale za 2,4 % (po 1,7-odstotni rasti v 2014), ter so daleč od tega, da bi bile namerno nizke, saj se oblikujejo na ravni socialnega dialoga med delodajalci in delojemalci. Realna potrošnja se je v lanskem letu celo povečala za 2,6 % (EU-28: + 2,1 %), največ po letu 2000.

    »Teženje« k proračunskemu presežku ni stvar Nemčije (doseganje strukturnega presežka), pač pa predvsem odgovornost vsake države članice, in sicer predvsem do mlajših generacij. Priporočila o tem izdaja Evropska komisija, ne Nemčija. Namen pa je dobronameren: znižati raven javnega dolga na vzdržnejšo raven, kar bo zopet državam odprlo manevrski prostor za povečanje javnih izdatkov ob naslednji krizi.

    Bojan Ivanc, CFA, CAIA
    Vodja Analitike GZS

    • Pozdravljen Bojan,

      Me veseli ta odziv. Vendar pa moramo pri tem vseeno uporabljati prave številke in ne selektivno izbirati številk, ki nam ustrezajo, ter seveda upoštevati makroekonomske postulate.

      Omejil se bom samo na dva komentarja. Prvič, to, da je nemška politika znotraj evro območja merkantilistična, je pač dejstvo in splošen konsenz med ekonomisti glede Nemčije. Ne more biti drugače, če poznaš zunanjetrgovinsko politiko in makroekonomijo monetarnih unij.

      Da se ne ponavljam, o tem sem večkrat pisal in navajal različne vire, denimo:
      https://damijan.org/2015/12/03/namerno-siromasenje-sosedov-in-nemska-odgovornost-za-krizo/
      https://damijan.org/2015/12/14/makroekonomija-denarne-unije-za-telebane/
      https://damijan.org/2015/10/13/usepesnost-nemske-politike-siromasenja-sosedov/
      https://damijan.org/2015/07/24/nemski-problem-evrope/

      O tem in o nemškem wage undercuttingu je nedavno pisal Peter Bofinger, član peterice nemškega vladnega sveta ekonomskih svetovalcev
      http://www.voxeu.org/article/german-wage-moderation-and-ez-crisis
      Pa Simon Wren-Lewis
      http://mainlymacro.blogspot.si/2015/12/was-german-undercutting-deliberate.html
      Leta 2013 je o tem potekala široka debata med ekonomisti, povzetek je tukaj
      http://bruegel.org/2013/11/blogs-review-the-deflationary-bias-of-germanys-current-account/

      etc, etc.

      Na kratko, merkantilistične politike pomenijo, da država v obsesiji po zunanjetrgovinskem presežku izvaja ukrepe, ki spodbujajo izvoz in zavirajo uvoz (merkantilistične politike so bile značilnost pred liberalizmom in Adamom Smithom, ki jih je kritiziral in postavil tezo, da je to skrajno kratkovidno in da vse države pridobivajo s trgovino, kar podrazumeva tudi izravnane ZT bilance). V novejčih časih med merkantilistične ukrepe spada denimo tudi zadrževanje rasti ali depreciacija tečaja (kar je denimo počela Kitajska zelo dolgo časa). Ker slednje znotraj monetarne unije ni možno, lahko države popravljajo “efektivni realni tečaj” z zadrževanjem plač. In točno to (wage undercutting) je Nemčija naredila v času Schroederjevih reform. Problem je, ker se to znotraj monetarne unije seveda ne bi smelo početi, saj gre za nelojalne, merkantilistične prakse, s katero ena država želi povečati konkurenčnost izvoza in izvozne tržene deleže na račun ostalih partnerk v monetarni uniji. Splošen konsenz med ekonomisti je, da če bi države v evro območju stroške dela letno pustile rasti v skladu z rastjo produktivnosti +2% (za rast ciljane inflacije), ne bi prišlo do teh velikih trgovinskih neravnotežij, ki so nato vodila v evrsko finančno krizo (zaradi nemškega izvoza kapitala v periferne države).
      To, da je Nemčija v 2014 končno sprostila rast plač in uvedla minimalno plačo, je hvalevredno, toda treba je upoštevati akumulirano razliko (plačni diferencial) od 2003 naprej, kar ti kaže, za koliko je Nemčija kumulativno popravila svoj “efektivni realni tečaj”.

      Kot veš, je tudi znotraj pravil EU glede makroekonomskih neravnotežij nedopustno imeti ZT presežke večje od 4% BDP (in to zaradi zgornjih razlogov). No, evrokrati se glede ZT salda zganejo šele, ko presežek znaša 6% (pri proračunskem deficitu se zganejo takoj, ko preseže 3% BDP), pri Nemčiji pa so uporabili interpretacijo, da je treba gledati 3-letno povprečje, kjer pa je Nemčija v 2015 glih za desetinko zgrešila ta “moving target”.

      In drugič, ne vem, kje si pobral številke o nemškem tekočem računu, toda so v zelo velikem neskladju z vsemi ostalimi bazami podatkov in analizami. Če pogledaš Eurostat, je leta 2014 nemški saldo tekočega računa znašal 7.3% BDP. Presežek v trgovinski bilanci je znašal 7.8% BDP, presežek v bilanci blaga in storitev pa 6.4% BDP (Nemčija ima velik presežek pri izvozu blaga in manjši primanjkljaj pri storitvah – za 1.4% BDP). Za leto 2015 so podatki samo do tretjega kvartala, toda saldo tekočega računa se je močno povečal – v prvih treh kvartalih 2015 glede na prve tri kvartale 2014 iz 147 na 176 mlr eur. Če to prevedemo v deleže v BDP (v %), so cifre naslednje:

      2015Q1 2015Q2 2015Q3
      7.7 7.7 8.1

      Vir podatkov: Eurostat, tabela tipsbp40 (http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1&plugin=1&language=en&pcode=tipsbp40)

      Je pa seveda možno, da se Eurostat, pa OECD in vsi ostali glede tega motijo.

      Mislim pa, da je treba ostati intelektualno pošten, ne glede na funkcijo, ki jo človek opravlja, in ne glede na osebne preference ali prepričanja. Pristranske interpretacije in prikrajanja številk niso v skladu s tem.

%d bloggers like this: