Tuje banke in slabi krediti

V Sloveniji nekako kroži fama, da je ključni problem za predkrizno podeljevanje slabih kreditov in sedanje slabo stanje v bankah predvsem v domačem lastništvu (sploh državnem). Saj veste, zaradi osebnih navez (in politične prepletenosti) so banke pred krizo pozabile na vse kreditne standarde in “tajkunom” dopustile, da “banke uporabljajo kot zasebne bankomate”. Zvonov, Šrotov, Bavčarjev, Kordežev itd. ne bi bilo, če bi bile banke v zasebni in predvsem tuji lasti. Tako nekako gre zgodba.

No, potem sem pa lani začel delati eno analizo o zadolženosti podjetij in možnosti njihovega okrevanja v državah Srednje in Jugovzhodne Evrope (CESEE) in na podlagi podatkov in že narejenih analiz ugotovil, da moja intuicija temelji na zelo trhlih temeljih. Preprosteje rečeno, ugotovil sem, da sem živel v mitu. In če pogledate spodnjo sliko o deležu bank v tuji lasti in deležu slabih kreditov (NPL), boste ugotovili, da večji kot je delež tujega lastništva v bančnem sektorju v CESEE državah, večji je delež slabih kreditov.

Slika 1: Tuje lastništvo in delež slabih kreditov na vrhuncu bančne krize

Foreign ownership and NPL in CESEEVir: Raiffeisen Research; The Global Econ; lastna slika

Nadaljujte z branjem

NKBM za bagatelo v roke poštnega nabiralnika

Tadej Kotnik (kot praktično edina svetla točka v Financah) tokrat analizira “oktroirano” prodajo, pardon podaritev NKBM. Analizira, kako sta SDH in Banka Slovenije v izjemno sumljivih okoliščinah mariborsko banko, ki smo jo v zadnji rundi,  decembra 2013, dokapitalizirali z 870 mio evri, podarila nekemu poštnemu nabiralniku (po imenu Biser) iz davčne oaze – za piškavih 250 mio evrov.

Kaj bi rekli prijatelju, ki je v staro kripo od avta vložil 3 tisoč evrov, nato pa ga prodal za 860 evrov? Da je naredil blazno dober biznis? No, minister Mramor je takrat ob objavi novice povedalBoljše novice v tem trenutku za Slovenijo ne bi mogli najti“. In še naprej (Vir: RTV SLO MMC):

Mramor […] poudaril, da je bila prodaja NKBM-ja v času, ko so se zaradi Grčije zaostrile razmere, Slovenija pa še vedno velja kot tvegana država, dobra novica, ki je naletela na zelo dober odziv. Ne nazadnje tudi zato, ker Slovenija izpolnjuje svoje zaveze glede privatizacije. V poslovnem svetu je namreč vse v tem, ali narediš, kar obljubiš, je dodal minister. “Slovenija s tem dokazuje, da lahko strukturne spremembe in svoje zaveze tudi izpolnjuje.”

Kdo je tukaj nor?! Jasno, le kako to ne bi bilo odlično sprejeto v finančnem svetu?! Napolniš vreče z denarjem in jih podarjaš naokrog za četrtino vrednosti! Kdo ne bi bil vesel tega darila?!

Nadaljujte z branjem

Ko ‘Pravovernost’ trči v ‘Zdravo pamet’

Pravovernost (ideologija):

Po liberalizaciji lahko pričakujemo določen dvig marž. A tolikšnega dviga cen goriv, kot smo ga po liberalizaciji videli na sosednjem Hrvaškem, ni mogoče pripisati le sprostitvi cen, je dejal Masten.

Feldin: […] Liberalizacija je torej smiselna sprememba z vidika zagotavljanja potrošne izbire in optimizacije poslovanja trgovcev, dvig marž pa bi omogočil vstop neodvisnih ponudnikov, je še poudaril Feldin in dodal, da lahko pričakujemo tudi pojav heterogenosti cen – maksimizacija potrošnikovega in proizvajalčevega presežka.

Vir: Finance, 23.3.2016

Zdrava pamet:

Vsi torej pričakujejo, da se bodo cene nekoliko zvišale, a v tem nekateri vidijo celo prednost za potrošnike – danes lahko slovenski potrošnik kupi dizel povsod samo po en evro, potem pa bo imel možnost izbire med npr. 1,03 ali 1,1 evra in to naj bi bil ta pozitivni premik k prosti izbiri, ki ga danes nima (!!!)

Logika je torej sledeča: najprej bomo dvignili cene, zaradi česar bodo prišli novi ponudniki, nato pa bodo cene zopet padle – da bomo tam, kjer smo danes.

In potrošniki bomo potem imeli možnosti izbirati med malo več ali malo manj višjo ceno – medtem ko danes te izbire nimamo in moramo kupovati samo po nižji ceni.

Vir: Bine Kordež, 15.2.2016

Si zaslužite svojo plačo?

V Sloveniji in tudi drugod po svetu obstaja folklora bolj ali manj javnega vrednotenja upravičenosti posameznih družbenih skupin do dohodkov, ki jih prejemajo. S tem ne mislim na ocene dela politikov in primernosti njihovih dohodkov, temveč na spopad populacijskih segmentov, ki jih definirajo poklic, starost, izobrazba ali panoga zaposlitve. V času gospodarske krize, ko je bilo razpoložljivega denarja manj, se je javna polemika o družbeni sprejemljivosti obstoječih plačnih lestvic zaostrila. Zdaj, ko je konjunktura ugodnejša, je okoli skupnega lonca manj prepirov, a zgolj vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do vnovičnega »razrednega boja«. Nadaljujte z branjem

5 ključnih ekonomskih formul za razumevanje in rešitev sedanjega sveta

Jared Bernstein (ekonomist, ki je s Cristino Romer pripravil študijo učinkov Obamovega stimulus paketa v 2009) je naredil velik podvig: ključne sedanje probleme je na zelo intuitiven način opisal v 5 ekonomskih formulah. Bolje rečeno, definiral je 5 ključnih neenakosti med ključnimi ekonomskimi indikatorji v obliki neenačb. In s tem nakazal rešitve iz sedanje situacije:

  • povečane neenakosti (kadar r > g),
  • prenizkih investicij glede na varčevanje (S > I),
  • prenizke zaposlenosti (u > u*),
  • prenizkih javnih investicij glede na stroške zadolževanja (g > t, in
  • izgube produktivnih resursov zaradi neukrepanja in stagnacije (h > 0.05).

Če spravimo v red te neenakosti (če izenačimo obe strani neenačb), bomo spravili v red tudi gospodarstvo.

Nadaljujte z branjem

Neenakost in mobilnost po družbeni lestvici

Generacije ekonomistov so desetletja verjele Miltonu Friedmanu, da obstajata “dobra” in “slaba” neenakost. Slaba neenakost je tista, kjer so cele generacije ujete v rigidni statusni družbeni red, kjer se ni mogoče premakniti iz “nižjega razreda” v višji z ekonomsko uspešnostjo. Dobra neenakost pa je tista, ki omogoča vzpon po družbeni lestvici posameznikom, ki vlagajo v svojo izobrazbo, so podjetni in pripravljeni več delati. Slednja “dobra neenakost” naj bi bila seveda karakteristična za ZDA – vsakdo lahko uresniči “ameriške sanje” in se iz nič povzpne do milijonarja. Če je le pripravljen trdo delati. Pred dvema letoma je podobno zgodbo ponovil harvardski profesor Greg Mankiw v “obrambi zgornjega 1%“, kjer je trdil, da je vse v talentu in trdem delu, zato zaslužki najbolje plačanih niso problematični. Mankiw je tukaj seveda manipuliral, omenil je nekaj vrhunskih filmskih igralcev in športnikov, da bi ubranil astronomske zaslužke menedžerjev v finančni industriji ter tiste, ki so premoženje podedovali. Zares bogate.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: