Neenakost in mobilnost po družbeni lestvici

Generacije ekonomistov so desetletja verjele Miltonu Friedmanu, da obstajata “dobra” in “slaba” neenakost. Slaba neenakost je tista, kjer so cele generacije ujete v rigidni statusni družbeni red, kjer se ni mogoče premakniti iz “nižjega razreda” v višji z ekonomsko uspešnostjo. Dobra neenakost pa je tista, ki omogoča vzpon po družbeni lestvici posameznikom, ki vlagajo v svojo izobrazbo, so podjetni in pripravljeni več delati. Slednja “dobra neenakost” naj bi bila seveda karakteristična za ZDA – vsakdo lahko uresniči “ameriške sanje” in se iz nič povzpne do milijonarja. Če je le pripravljen trdo delati. Pred dvema letoma je podobno zgodbo ponovil harvardski profesor Greg Mankiw v “obrambi zgornjega 1%“, kjer je trdil, da je vse v talentu in trdem delu, zato zaslužki najbolje plačanih niso problematični. Mankiw je tukaj seveda manipuliral, omenil je nekaj vrhunskih filmskih igralcev in športnikov, da bi ubranil astronomske zaslužke menedžerjev v finančni industriji ter tiste, ki so premoženje podedovali. Zares bogate.

Toda ta zgodba o neenakosti in socialni mobilnosti ima pomembno napako – temelji na predpostavki enakih možnosti. Torej, da vsi izhajajo iz podobnega okolja, da rasne karakteristike niso pomembne in da imajo vsi enake možnosti dostopa do zdravstvenih in šolskih storitev. Kar morda velja za Slovenijo, kjer je neenakost izjemno nizka, ne velja pa za zelo neenake družbe. Če si denimo v ZDA rojen v afroameriški ali latinoameriški družini, obstaja zelo velika verjetnost, da ne boš imel dostopa do (enako kvalitetnih) šolskih in zdravstvenih storitev, da zaradi negativnega socialnega okolja ne boš dobil priložnosti, da bi razmišljal o izobrazbi, da zaradi razširjenega kriminala morda niti ne boš dočakal 15. leta starosti.

Zato je zgodba o “pozitivni neenakosti” in socialni mobilnosti zgolj mit, ki ga prodaja desna politična opcija, da bi ubranila visoke prihodke zgornjega 1% pred progresivno obdavčitvijo. To, da je uspelo nekaj desetim posameznikom, ki so imeli izjemen talent ali brilijantno podjetniško idejo, ne bi smelo zamegliti dejstva, da denimo v ZDA nekaj 10 milijonom ljudi – zaradi neenakih možnosti – nikakor ne more uspeti ubežati iz pasti revščine.

In skupina posameznikov v zgornjem 1% je dokaj nespremenljiva, zelo malo je prehodov noter in ven iz te skupine. V ZDA so ti prehodi, kot piše Paul Krugman, zgolj med tistimi, katerih letni dohodek med leti niha med 350 in 450 tisoč dolarjev:

Ever since income inequality began its sharp rise in the 1980s, one favorite conservative excuse has been that it doesn’t mean anything, … statistics showing that many people who are in the top 1 percent in any given year are out of that category the next year.

But a closer look at the data shows that there is less to this observation than it seems. These days, it takes an income of around $400,000 a year to put you in the top 1 percent, and most of the fluctuation in incomes we see involves people going from, say, $350,000 to $450,000 or vice versa…, which means that tax cuts that mainly benefit the rich are indeed targeted at a small group of people, not the public at large.

Še sveža študija Garnera, Hijzena in Martina (2016), ki je bila narejena za velik vzorec OECD držav, potrjuje, da neenakost in socialna mobilnost nista tesno povezani. Povezava je pozitivna le za nekaj kazalcev neenakosti, in sicer za tiste, ki primerjajo ekstremne vrednosti v celotni družbeni distribuciji dohodkov – denimo razmerje med zgornjih 10% in spodnjih 10% populacije po dohodkih ali razmerje med srednjih 50% in spodnjih 10% populacije. Če pa vzamete celotno distribucijo dohodkov v družbi (Ginijev koeficient)  ali razlike v dohodkih v zgornji polovici populacije, pa povezava med neenakostjo in socialno mobilnostjo uplahne.

Slika 1: Korelacija med mobilnostjo in neenakostjo (aktivno prebivalstvo)

Vir: Garnero, Hijzen in Martin (2016)

Toda tudi (pozitivna) povezava med neenakostjo in socialno mobilnostjo v nižjih dohodkovnih razredih izgine takoj, če upoštevamo zaposlitveni status posameznikov. Pri tistih, ki so stalno zaposleni, korelacija med socialno mobilnostjo in neenakostjo izgine (primerjajte desni graf z levim v spodnji sliki).

Slika 2: Korelacija med mobilnostjo in neenakostjo po vsej distribuciji in glede na status zaposlitve

Vir: Garnero, Hijzen in Martin (2016)

Z drugimi besedami,  pozitivno povezavo med socialno mobilnostjo in neenakostjo dejansko določa dinamika posameznikov iz in v status zaposlenosti, ne pa mobilnost po družbeni lestvici.

In tudi zato so tako zelo pomembne socialne politike in institut minimalne plače, da omogočajo nekaj socialne mobilnosti na spodnjem robu porazdelitve dohodkov. Seveda pa te politike same po sebi ne morejo zagotoviti socialne mobilnosti naprej, po višjih dohodkovnih razredih. Tukaj je potrebno precej več, in sicer večja progresivnost obdavčitve ter na tej osnovi financiranje politik, ki omogočajo dejansko enakost možnosti – enakost dostopa do kvalitetnih zdravstvenih in šolskih storitev.

One response

  1. Pa še ena pomembna podrobnost je pri obravnavanju “pozitivne neenakosti” pozabljena: samo z lastnim talentom in lastnim trdim delom je obogatela zgolj peščica. Velika večina zgonjega 1% je obogatela s trdim delom in seveda tudi talentom drugih. Tistih anonimnežev, na katere se ta neenakost nanaša. Ravno zato je tako drastična neenakost nesprejemljiva.

%d bloggers like this: