Ponovno spoznavanje pomena plač in kolektivnih pogajanj za boj proti deflaciji

Nisem edini, ki je spremenil mnenje o vlogi sindikatov v sodobni družbi. In nisem edini, ki je opazil, da se spreminja mnenje mainstream ekonomije in mednarodnih inštitucij o pomenu dinamike plač in kolektivnih pogajanj za boj proti deflaciji. Janssen Ronald dobro povzema dogajanje zadnjih let. Pred dvema letoma je o tem začel govoriti guverner japonske centralne banke Haruhiko Kuroda, prejšnji teden je vodstvo IMF Japonski predlagal še “četrto puščico” v Abenomiki, in sicer naj okrepijo “tripartitni dialog”, da bi ojačali rast plač. Podoben veter sprememb se dogaja tudi v priporočilih OECD in celo ECB, kjer so ponovno odkrili povezavo med dinamiko plač in deflacijo. No, resnici na ljubo so slednji pri tem nekonsistentni: po eni strani verbalno spodbujajo hitrejšo dinamiko plač, po drugi spodbujajo strukturne reforme, ki naj bi še zmanjšale efektivno možnost koordinacije kolektivnih pogajanj o plačah.

Problem, ki ga ima mainstream ekonomija s plačami in sindikalnimi pogajanji izhaja iz 1970-ih let, ko naj bi bili sindikati vir zla oziroma glavni vzrok za rigidnost plač, ki naj bi poganjala (visoko) inflacijo. Sindikati naj bi s svojo močjo tekočo raven inflacije prek kolektivnih pogajanj vgrajevali v rast plač naslednje leto in s tem generirali persistentno rast cen. Mainstream ekonomija se je torej z vsemi močmi borila proti sindikatom oziroma proti centralnim ali panožnim kolektivnim pogajanjem. Glavna mantra je bilo razbiti kolektivna pogajanja in pogajanja o plačah prenesti iz osrednje ali panožne ravni na raven podjetja. In pri tem so bili ekonomisti v spregi s politiki v propagandi proti sindikatom uspešni – sindikalna moč se je z osipom članstva zmanjšala, pogajalska moč dela se je močno zmanjšala in posledično se je, kot kaže spodnja slika, zmanjšal tudi delež dela v BDP.

Sindikati in delež dela

Lahko bi rekli, da so bili celo preveč uspešni, saj so sindikati skoraj povsem izgubili moč in posledično danes, ko bi sindikate potrebovali, da bi vplivali na dvig plač, nanje zaradi šibkosti ne moremo računati.

Zakaj so danes sindikati tako pomembni? V času padajočih inflacijskih pričakovanj, ko je monetarna politika nemočna pri njihovem spodbujanju, lahko samo močni sindikati s pritiskom na delodajalce in vlado dosežejo ustrezen konkretni dvig plač (za denimo 3%), kar potem sproži pri podjetjih večja inflacijska pričakovanja zaradi povečanih stroškov dela. Močni sindikati torej lahko v času deflacije poženejo plačno-inflacijsko spiralo. Nekaj, česar so se v “normalnih časih” otepali kot hudič križa, je v deflacijskih časih postalo nujno potrebno.

Perverzno, mar ne? Toda to je dobra zgodovinska lekcija: če porušiš družbeno ravnovesje, tako da uničiš enega izmed ključnih stebrov, ga težko ponovno vzpostaviš. V razvitih državah bo torej potrebna okrepitev moči sindikatov in vrnitev plačnih pogajanj iz ravni podjetja nazaj na panožno in/ali nacionalno raven. Če plačna pogajanja potekajo na ravni podjetja, je to iz vidika podjetja sicer lahko optimalno, ker lahko menedžment doseže večje znižanje (ali zadrževanje) plač, prihranek pa denimo investira v novo proizvodnjo. Toda to je teorija. Ki pa v realnem svetu v času visoke zadolženosti podjetij in gospodinjstev in visoke negotovosti povsem odpove. Nekaj kar je optimalno za posamezno podjetje, ni optimalno tudi iz narodnogospodarskega vidika. Podjetja privarčevanih sredstev zaradi nižjih (ali nepovečanih) plač namreč ne investirajo naprej, ker ni dovolj povpraševanja. Povpraševanje pa ne zraste, ker se zaposlenim plače niso povečale. To pa vodi v deflacijsko plačno-inflacijsko spiralo navzdol.

V takšnih razmerah je torej potrebna močna koordinacija sindikatov in močne institucije na trgu dela, da lahko dosežejo pozitivne učinke na dinamiko plač in zaustavijo to negativno spiralo. Tega ni mogoče doseči z atomiziranimi sindikalnimi pogajanji, pač pa le z močnimi sindikati in njihovo dobro koordinacijo na nacionalnih ravneh.

Torej pozabite Miltona Friedmana in njegovo krusado proti sindikatom. Pozabite na vse makroekonomske učbenike. Pozabite na neumnosti, ki vam jih “v inerciji stare paradigme” skorajda dnevno lansira predsednik GZS Milič Hribar. Paradigma se je spremenila, le da oni tega še niso opazili. Danes so, kakorkoli perverzno se to sliši, sindikati potencialno najboljši zavezniki delodajalcem in vladi v boju deflaciji.

3 responses

  1. Nekaj dejstev:

    1. delodajalci in lastniki kapitala nikoli ne bodo pristali na socialni dialog, v kolikor ne bodo v to prisiljeni. Kaj šele, da bi ga sami inicirali.

    2. vlada zaradi političnih razlogov in naravnost incestnega (ali ni vlada zastopnik državljanov?) odnosa z lastniki kapitala, ne bo nikdar sama pobudnik tovrstnega dialoga, pa čeprav bi ta v končni konsekvenci koristil celotni družbi.

    3. sindikati so praktično edini, ki lahko v tem trenutku sprožijo iniciativo in zastavijo svoje moči za vzpostavitev širšega socialnega dialoga – ob tem pa vladi v zameno nudijo udoben alibi za njeno nedejavno držo.

    Ob tem bi omenil še sramotno tabu temo, ki pa bi se morala znajti visoko na lestvici prioritet – odločno zvišanje minimalne zajamčene plače.

    Prepričan sem, da bi njeno zvišanje, poleg številnih multiplikativnih učinkov, pomembno vplivalo na prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. V procesu očiščenja bi vrsto gnojnih ran, beri slabo vodenih gospodarskih družb, ki že leta dolgo životarijo brez vsakršne poslovne vizije in gospodarskega rezona, svoje delavce pa silijo na rob preživetja, odpadlo. Zvišanje minimalne plače bi gotovo bolj pozitivno vplivalo na prestrukturiranje gospodarstva kot vsi ciljani vladni ukrepi skupaj.

  2. »Pozabite na neumnosti, ki vam jih “v inerciji stare paradigme” skorajda dnevno lansira predsednik GZS Milič Hribar.« (JPD)

    Priznam, da rad prebiram blog JPD. Kot tudi rad gledam športne prireditve. V zadnjem času še posebej biatlonske tekme. Predstavljajte si krasen dan na Pokljuki, tam pa vsa smetana svetovnega biatlona, adrenalin kar šprica po zraku. In šampioni pritečejo na strelišče, Jakov Fak pa namesto tarčo nameri v vas in ustreli. Ne enkrat, večkrat, brez opozorila, brez razlage, zakaj. Zato!

    Tako sem se počutil 28/3, ko me je JPD v svojem blogu »Ponovno spoznavanje pomena plač in kolektivnih pogajanj za boj proti deflaciji« trikrat ustrelil, brez prave razlage in argumentov.
    Najprej ni le mene, temveč vse okoli mene, ki mi pravijo sin, oče, nono, direktor, vse moje, prizadel, ker je nekaj, kar naj bi jaz trdil, kot pravi JPD, skorajda dnevno (?), proglasil za neumnost. Ne le, da nikjer ne pove, kaj naj bi to bilo, tudi sicer mislim, da tudi v blogu, oziroma dandanes še posebej v blogih, ni sprejemljivo žaliti kogar koli z neumnim. Nekdo je lahko grob, netakten, lažljiv, ampak neumen? In ker JPD ni kdorkoli, temveč ugleden znanstveni delavec, javni uslužbenec, mnenjski voditelj, bi si želel, da nestrpnost do drugače mislečih spremeni v spoštovanje različnosti in argumentiranje nasprotnosti.

    Drugi strel, ki me je oplazil, ne pa zgazil je bilo tudi napačno navajanje mojega imena in funkcije. Seveda, akademiki si lahko (?) privoščijo površnost, ampak, nisem še slišal, da bi Jožeta P. Damijana kdo poimenoval Jože Damijan P.( P kaj že?), rektor Ljubljanske Univerze.

    Še najbolj pa me je ustrelil s tistim, kar sicer ni rekel, vendar je moč razumeti iz konteksta njegovega bloga, v katerem govori o pozitivni vlogi sindikatov in o splošnem in posebej mojem nerazumevanju njihovega pomena na rast povpraševanja, gospodarsko rast in preprečevanje deflacijsko plačno-inflacijske spirale navzdol. Od kje mu ta ideja oziroma informacija? Sam sem že 10 let ves čas v dialogu s sindikati, tako na bipartitni ravni, ko se pogajamo in sklepamo kolektivne pogodbe kot na nacionalni ravni v okviru ekonomsko socialnega sveta. Seveda imamo s sindikati vsak svoja stališča, ampak prav socialni dialog je tisti, v katerem jih ves čas usklajujemo in iščemo kompromise. Pripisovati mi krusaderstvo (pogromaštvo?) nad sindikati je čista izmišljotina. Nenazadnje sem v začetku tega leta moj odnos do sindikatov in podporo socialnemu dialogu podrobneje predstavil tudi v intervjuju na MMC. ( http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/samo-hribar-milic-problem-slovenije-ni-nepravicna-razdelitev-bogastva-ampak-to-da-premalo-ustvarimo/382797 ). Drugo pa je, če mi JPD pripisuje krusado nad sindikati zato, ker ne delim njihovega mnenja, da so plače prenizke (pri čemer se vedno potrudim povedati, da ne gre za neto plače, temveč bruto stroške dela), da je javna poraba v SLO kar OK, da ni ne z njeno strukturo ne z njenim obsegom nič narobe. Tu pa mislim, da bi bilo potrebno podati kaj več argumentov in natančnih podatkov, ker biti akademsko površen, uporabljati analize Ronalda, Kurode in še koga in ne pogledati natančno, kakšna je struktura podjetij in njihove dodane vrednosti v Sloveniji, ko se pogajamo o kolektivnih pogodbah, kakšne programe ima npr. država za nova podjetja, pospeševanje gospodarske rasti, privabljanje tujih investicij, bi bilo zelo škodljivo za prihodnost Slovenije.

  3. Pozdravljeni g. Hribar Milič,

    res je, dolgujem vam dvojno opravičilo. Prvič, uporabil sem napačen vrstni red vaših priimkov. In drugič, uporabil sem napačen naziv vaše funkcije. Zavedlo me je, ker ste imeli do junija 2015 dvojno funkcijo: predsednik in generalni direktor Gospodarske zbornice, od 2. junija naprej pa ste samo generalni direktor GZS (https://www.gzs.si/mediji/Novice/ArticleId/48565/samo-hribar-milic-imenovan-za-generalnega-direktorja-gzs). Za oboje se iskreno opravičujem, nikakor ni bilo namerno.

    No, dolžan sem še tretje opravičilo, in sicer za “strel brez opozorila”. Res je, nisem navedel, zakaj sem vas obtožil “skorajda dnevnega lansiranja neumnosti”. Se opravičujem. Skorajda vsak dan imate kakšno izjavo in je tega ogromno. V mislih sem imel vaše izjave glede nujnosti varčevanja države v času krize, v stilu: Če je kriza, je kriza vse
    http://val202.rtvslo.si/2012/04/torkov-vroci-mikrofon-na-valu-202-24-4-ob-12-00/
    Vlada premalo zarezala v proračunske izdatke
    http://www.24ur.com/novice/slovenija/hribar-milic-vlada-premalo-zarezala-v-stroske-javnega-sektorja.html
    Pa glede odpuščanja v javnem sektorju v času krize etc etc.

    S pomočjo googla lahko navedem nekaj deset tovrstnih izjav.

    To so seveda blatantne neumnosti, če nekdo pozna osnove makroekonomije in če pozna naravo te krize (povpraševalna in ne ponudbena kriza ter bilančna recesija). Kadar državo prizadene velik povpraševalni šok, istočasno z bilančno krizo (prezadolžena podjetja), se namreč zgodi Keynesov “paradox of thrift”. Zasebni sektor (podjetja in gospodinjstva) se začne zelo racionalno obnašati in močno povečati varčevanje, da se lahko razdolžujejo ali iz z namenom kopičenja likvidnostnih rezerv iz previdnostnega motiva. Oboji torej močno zmanjšajo trošenje, investicije in zasebna poraba padeta. V izdatkovni enačbi za BDP (Y=C+I+G+(X-M)) vam torej izpadeta I in C, zato tudi BDP pade, če ju ne nadomestijo povečani javni izdatki (G) ali neto izvoz. Če torej vsi varčujejo hkrati (zasebniki in hkrati še država), država drsi vedno globlje v recesijo. Če se enako obnašajo še druge države (denimo v evro območju), tudi izvoz (približno 30% BDP) izpade ali se zmanjša in v recesijo zdrsnejo vsi. In tam ostanejo, dokler nekdo ne začne spet trošiti. To je žalostna zgodovina zadnjih 7 let evrske krize, ki je sledila (ideološkemu) nasvetu, da morajo v recesiji varčevati tudi države (javni izdatki).

    Šušteršič je leta 2012 z Zujfom sledil vašemu nasvetu glede nujnosti zmanjšanja javnih izdatkov. Stalo nas je ponovnega zdrsa v recesijo in dveletne recesije. Natanko tako, kot bi vam povedal vsak učbenik intermediate makroekonomije za 2. ali 3. letnik študija ekonomije.

    Država varčuje v dobrih časih in ne v času krize, to je temeljno pravilo makroekonomije. Država (vladne ekonomske politike) je namenjena glajenju poslovnih ciklov (proticiklične politike) in ne njihovemu poglabljanju (prociklične politike). Varčevanje države v času krize je prociklično – poglablja krizo.

    To so seveda osnove makroekonomije in tega ni mogoče ignorirati, pa naj to še tako glasno vpijejo tudi najmočnejše institucije in politiki in zelo ugledni predstavniki. Mednarodne institucije (IMF, OECD, na ECB še čakamo) so se v vmesnem času že pokesale za svoje napačne nasvete. In zdaj svetujejo povečanje javnih izdatkov za povečanje javnih infrastrukturnih investicij (čemur je denimo GZS še sredi 2014 nasprotovala, ko sem predstavljal številke, od kod se je nenadoma pojavila misteriozna rast v Sloveniji).

    Ne pričakujem, da se boste vi opravičili za napačne nasvete (čeprav s simpatijami gledam, da zdaj pozitivno govorite o nujnosti državnih investicij). To je vaša zasebna stvar in najbrž zadeva tudi politiko inštitucije, ki jo vodite. Vseeno pa me boli to nepoznavanje osnov makroekonomije.

    Pripravljen sem kadarkoli zastonj narediti 1- ali 2-dnevni delovni seminar iz makroekonomije za zaposlene na GZS.

    Lep pozdrav,
    Jože

%d bloggers like this: