Katastrofalni učinki “varčevanja” v EU in Sloveniji

Res je nekoliko tečno poslušati tiste, ki na glas govorijo, da so imeli prav. Denimo Paula Krugmana, ki od začetka te “Velike recesije” pridiga, da je pristop k reševanju s politiko varčevanja v času gospodarske depresije in ob ničelni obrestni meri absolutno napačen. Toda treba je priznati, da je imel prav, ko se je ves čas skliceval na osnove makroekonomije (na IS-LM model). (Za tiste, ki niste študirali ekonomije: ko je obrestna mera blizu nič, postane monetarna politika impotentna in še tako veliko povečanje monetarnih agregatov nima vpliva na rast ponudbe, v času depresije pa tudi na inflacijo ne; v takšnih pogojih je učinkovita le fiskalna politika s povečanjem izdatkov, kar dvigne agregatno povpraševanje)

Politika zniževanja javnih izdatkov (varčevanja) v Evropi je bankrotirala, ko jo soočimo s podatki. Krugman v zadnji kolumni primerja podatke o industrijski proizvodnji v Evropi v času Velike depresije (po letu 1929) in v času Velike recesije (po letu 2008). Zadevi sta precej podobni, vendar s to razliko, da je imela Velika depresija učinek V na industrijsko proizvodnjo, sedanja Velika recesija pa ima učinek dvojnega W. Razlika je tudi v tem, da se je Velika depresija končala po treh letih, sedanja Velika recesija pa se v petem (in ponekod šestem) letu krize še poglablja.

Vir: Krugman

Krugman razloge za povratek Evrope v recesijo seveda vidi in najde v politiki varčevanja. Spodnja slika lepo pokaže, da so evropske države v prejšnjih treh krizah (1975, 1982 in 1991) na krizo reagirale z občutnim povečanjem realnih javnih izdatkov za več kot 30%, medtem ko so v času sedanje krize nanjo odgovorile z le 10% povečanjem realnih javnih izdatkov. Jasno, če upoštevate osnove makroekonomije, je bil rezultat (v sliki zgoraj) lahko povsem pričakovan.

Vir: Krugman

Toda evropski politiki so tokrat sledili nemškemu diktatu glede fiskalnega varčevanja in se požvižgali na osnove makroekonomije (Jasno, ker Nemčija v lastnem egoizmu ni hotela, da bi nemško gospodarstvo “jamčilo” za še več javnega dolga v mediteranskih državah. Toda prav to se bo na koncu zgodilo in stroški bodo večji kot bi bili brez te nemške egoistične, kratkovidne politike). Krugman:

And underlying it all was the absolute determination of officials to throw out everything we had learned about macroeconomic policy in depressions, and go with their prejudices instead. Of course, they found prominent economists — Alesina, Reinhart-Rogoff — who told them what they wanted to hear. But there were plenty of prominent economists desperately warning that they were wrong; it was the policy makers and the Very Serious People in general who decided who they would regard as serious and worth listening to — leading to what now look like comical mistakes.

V Sloveniji ni zadeva nič drugačna. Absolutno sicer zavračam politiko Pahorjeve vlade in njenega finančnega ministra Križaniča, ki sta s povečanjem plač v javnem sektorju (+10%) in posledičnim povečanjem pokojnin (+15%) povišala javne izdatke in proračunski deficit za 1 milijardo evrov bolj, kot bi se sicer zgodilo zaradi delovanja avtomatskih stabilizatorjev, ter z dvigom minimalne plače (+25%) dvignila še stroške podjetij. Problem je v tem, ker sta povišala javne izdatke na napačnem mestu – morala bi povečati investicije, ne pa plač. In problem je v tem, ker je vlada povečala proračunski deficit na nevzdržno raven (na več kot 6% BDP) za povsem nekoristne stvari. Država se je za financiranje deficita neto zadolžila v tujini za več kot 7 milijard evrov, ne da bi s tem novim dolgom povečala javne investicije ali sanirala banke.

Na drugi strani razumem pristop Janševe vlade in finančnega ministra Šušteršiča, ki sta javne izdatke zaradi pritiska EU in finančnih trgov morala zniževati. Morala sta znižati nevzdržno raven deficita. Toda njun problem je, da sta varčevala na napačnem mestu (o čemer sem večkrat pisal) – predvsem pri javnih investicijah. Šušteršič:

Izdatki države so se lani zmanjšali za 985 milijonov evrov (5,4 odstotka), prihodki pa so upadli za samo 105 milijonov (0,7 odstotka). Skupaj je to prineslo zmanjšanje primanjkljaja države za ogromnih 880 milijonov oziroma 38,3 odstotka. Lani so se prvič zmanjšali izdatki, ki so veljali za nedotakljive: sredstva za zaposlene v javnem sektorju za 151 milijonov (3,3 odstotka), za socialna nadomestila za 171 milijonov (2,2 odstotka). Čeprav si je vlada s tem prislužila očitke o »brezglavem varčevanju« in »neoliberalizmu«, je bilo največje zmanjšanje izdatkov pri investicijah in kapitalskih transferjih, za 624 milijonov oziroma 30,2 odstotka. Žal je to tisti del proračuna, ki ga je najlažje hitro zmanjšati, in to res škodi gospodarski rasti…

Katastrofa, ki sta jo Janševa vlada in Šušteršič s tem povzročila (da bi zadovoljila Evropsko komisijo in finančne trge), je točno v tistih 624 mio evrov (1.8% BDP), za kolikor je lani država manj investirala. Če bi fiskalni multiplikator bil enak 1, bi to pomenilo upad BDP za 1.8%. Dejanski padec BDP lani pa je znašal 2.3%. Prejšnja vlada ima torej precej “zaslug” za tako dramatičen povratek Slovenije nazaj v recesijo. Če bi varčevala “na bolj pravi način”, torej z znižanjem plač v javnem sektorju in znižanjem transferjev ob hkratnem dvigu DDV, bi prišla do podobnih prihrankov v proračunu, vendar z bistveno, ampak res bistveno nižjimi negativnimi stranskimi učinki na gospodarsko rast.

Tudi zaradi te napačne ekonomske politike, ki je ignorirala osnove makroekonomije, ima slovenska slika krize značilno obliko dvojnega W.

SLO_W kriza

Vir: Eurostat; lastni preračuni.

Zgoraj napisano seveda ne pomeni, da se ne strinjam z nekaterimi ostalimi ukrepi prejšnje Janševe vlade (denimo s sanacijo bank). Trdim le, kot sem že nekajkrat napisal (denimo v Polomu varčevanja za vsako ceno), da bi lahko “varčevala na bolj pameten način“. Z manj ideologije (nasprotovanje dvigu DDV) in več pragmatizma bi bilo tudi manj negativnih učinkov.

4 responses

  1. Se načeloma strinjam z zgornjim zapisom. Načeloma pa zato, ker mi še ni uspelo ugotoviti, kako dodatno znižati plače v javnem sektorju ob danih ”igralcih” – sindikatu, (takratni) in zdajšnji levici? Že ko je bilo govora o samo 5 do 10% znižanju mase plač (linearno) sta Semolič, predvsem pa Štrukelj dobila božjastne napade. Konkretno vprašanje: Kako rešit ta problem v danih razmerah? Mislim, da ste Jože o tem že enkrat pisali. Namreč, da so ekonomisti v preteklosti premalo upoštevali politične razmere pri dajanju svojih nasvetov. Oziroma, da so se pozneje preveč odmaknili od svoje ekonomske drže. Kaj mislite kje se nahajte trenutno vi s svojim nasvetom (glede znižanja plač v javnem sektorju za 624 mio. €) – upoštevate pri tem politično realnost?

  2. Alen,
    poglej si denimo zgoraj naveden link na moj lanski zapis Polom varčevanja za vsako ceno:

    “Proračun za 2013 bo polom, če vlada ne bo v temelju spremenila smeri ekonomske politike. Potrebno je spremeniti temeljne predpostavke. Najprej mora fiskalno konsolidacijo raztegniti na daljše obdobje (do denimo 2017) in omiliti varčevalne ukrepe. V javnem sektorju naj kratkoročno zniža izdatke le za 2-3 odstotke. Namesto tega pa naj ob plačah zamrzne tudi pokojnine, nakar bo inflacija sama naredila delo in v treh letih izdatke v ta namen znižala za 6-7%. Za povečanje proračunskih prihodkov pa naj vlada dvigne DDV za 2-3 odstotne točke, česar nihče ne bo resno občutil. Na odhodkovni strani pa mora vlada zagnati infrastrukturne projekte, ki so že pripravljeni in za katere je na voljo tudi sofinanciranje EU. To bo spodbudilo rast, predvsem pa poslalo pozitiven signal.

    Še najbolj pomemben učinek, če se vlada odpove ostrim varčevalnim ukrepom, pa se bo zgodil na strani zaupanja. Zmanjšala se bo namreč negotovost med prebivalstvom in gospodinjstva bodo morda spet začela več trošiti, če jih ne bo več strah za plače in službe. Če k temu dodamo še morebiten pozitiven zunanji učinek zaradi podobnih korakov v ostalih državah EU, bi lahko okrevanje slovenskega gospodarstva prišlo prej kot v letu 2015.”

  3. Yes, yes. More austerity brings more austerity and more money brings more money on the principle of osmosis. (AMM)

    (Definition OSMOSIS, noun:

    1. Diffusion of a solvent (usually water molecules) through a semipermeable membrane from an area of low solute concentration to an area of high solute concentration.

    2. Net movement of water molecules through a semipermeable membrane from an area of higher water potential to an area of lower water potential.

    3. Tendency of water to flow from a hypotonic solution (low concentration of dissolved substances) to hypertonic solution (higher concentration of dissolved substances) across a semipermeable membrane.)

    Raja ima stroške, bogataši nimajo stroškov, imajo investicije, a če raja ne more trošiti, ker nima, se proizvodnje začnejo ustavljati in tudi bogati izginejo – sledi kolaps sistema. A ker ni tako enostavno, beri:

    The Hoover-Roosevelt Depression
    Mises Daily: Tuesday, April 23, 2013 by Mises Institute Faculty
    http://mises.org/daily/6413/The-HooverRoosevelt-Depression

    Stopping the Keynesian Death March
    Mises Daily: Wednesday, March 27, 2013 by John P. Cochran
    http://mises.org/daily/6390/Stopping-the-Keynesian-Death-March

    But, show must go on!

  4. The economy isn’t like an individual family that earns a certain amount and spends some other amount, with no relationship between the two. My spending is your income and your spending is my income. If we both slash spending, both of our incomes fall.

    2. We are now in a situation in which many people have cut spending, either because they chose to or because their creditors forced them to, while relatively few people are willing to spend more. The result is depressed incomes and a depressed economy, with millions of willing workers unable to find jobs.

    3. Things aren’t always this way, but when they are, the government is not in competition with the private sector. Government purchases don’t use resources that would otherwise be producing private goods, they put unemployed resources to work. Government borrowing doesn’t crowd out private borrowing, it puts idle funds to work. As a result, now is a time when the government should be spending more, not less. If we ignore this insight and cut government spending instead, the economy will shrink and unemployment will rise. In fact, even private spending will shrink, because of falling incomes.

    4. This view of our problems has made correct predictions over the past four years, while alternative views have gotten it all wrong. Budget deficits haven’t led to soaring interest rates (and the Fed’s “money-printing” hasn’t led to inflation); austerity policies have greatly deepened economic slumps almost everywhere they have been tried.

    5. Yes, the government must pay its bills in the long run. But spending cuts and/or tax increases should wait until the economy is no longer depressed, and the private sector is willing to spend enough to produce full employment

    VIR.:http://krugman.blogs.nytimes.com/

%d bloggers like this: