Kako znanstven je propad politike varčevanja?

Igor Masten

V zadnjem času se je svet precej razpisal o napakah, ki sta jih v svojem članku naredila Carmen Reinhart in Kenneth Rogoff, njun članek pa naj bi se uporabljal za utemeljitev politike varčevanja. Potem še nekaj podobnega s člankom Alesine in Ardagne in Paul Krugman je takoj razglasil globalno Keynesiansko zmago. Vse skupaj se dogaja v precej navijaškem vzdušju. Zelo pomembno je, katera ekipa je tvoja. In pri nas ni nič drugače. Nadaljujte z branjem

Krugman o “grehu in kazni” kot napačni percepciji

Še drug pogled na moralistični pogled iskanja prave rešitve za izhod iz krize. Kot pravi Krugman, je moralistični pogled na iskanje rešitve izhoda iz krize napačen iz dveh vidikov. Prvič, ker sedanja depresija in nizka zaposlenost nista posledica tega, ker smo nekoč preveč trošili, ampak ker sedaj premalo trošimo. In drugič, grešniki, ki so nas pripeljali v krizo, niso iste osebe, ki sedaj trpijo zaradi varčevanja. Ali drugače rečeno, pokoro za krizo plačujejo tisti, ki je niso povzročili. Nadaljujte z branjem

Koliko je Janševa vlada dejansko privarčevala?

Nedavno smo lahko v Financah prebrali zapis bivšega finančnega ministra g. Šušteršiča z osnovno poanto, da je prejšnja vlada z ustrezno fiskalno politiko in varčevanjem uspela v lanskem letu znižati proračunski primanjkljaj države za kar 880 milijonov evrov. Sam pa sem v analizi podatkov Ministrstva za finance (Konsolidirana bilanca javnega financiranja) ugotavljal, da je bil finančni izplen varčevalne politike vlade dokaj šibak. Glede na tako velike razlike, je vsekakor zanimivo pogledati iz česa izhajajo in kaj se je lani v javnih financah pravzaprav res dogajalo. Če je namreč fiskalna politika prejšnje vlade v samo enem letu omogočila skoraj milijardno znižanje državnega primanjkljaja, potem je s takšno politikov vsekakor smiselno in potrebno nadaljevati. Nadaljujte z branjem

Katastrofalni učinki “varčevanja” v EU in Sloveniji

Res je nekoliko tečno poslušati tiste, ki na glas govorijo, da so imeli prav. Denimo Paula Krugmana, ki od začetka te “Velike recesije” pridiga, da je pristop k reševanju s politiko varčevanja v času gospodarske depresije in ob ničelni obrestni meri absolutno napačen. Toda treba je priznati, da je imel prav, ko se je ves čas skliceval na osnove makroekonomije (na IS-LM model). (Za tiste, ki niste študirali ekonomije: ko je obrestna mera blizu nič, postane monetarna politika impotentna in še tako veliko povečanje monetarnih agregatov nima vpliva na rast ponudbe, v času depresije pa tudi na inflacijo ne; v takšnih pogojih je učinkovita le fiskalna politika s povečanjem izdatkov, kar dvigne agregatno povpraševanje) Nadaljujte z branjem

Tudi pro-varčevalna analiza Alesine in Ardagne naj bi bila dubiozna

Medtem ko je analiza Reinhartove in Rogoffa (2010) zaradi nekaj površnih napak doživela hard-landing, se je tudi druga analiza, ki so jo politiki tako radi citirali v prid varčevanja, izkazala kot dubiozno narejena. Študija Alesine in Ardagne (2010) sicer ne trpi zaradi površnih napak v excelu, pač pa zaradi uporabljene ekonometrične metode, ki lahko daje povsem čudne rezultate. Alesina in Ardagna (A-A) sta ugotovila, da naj bi rezi v javnih izdatkih dejansko delovali ekspanzivno, znižanje davkov pa naj bi bolj verjetno zagnalo gospodarsko rast kot povečanje javnih izdatkov. Nadaljujte z branjem

Primer Reinhart-Rogoff: Napaka v excelovi tabeli in tako velike posledice

Verjetno se vam bo zdelo smešno, ali neresno, da je glavnina političnih argumentov za politiko varčevanja temeljila na dveh akademskih raziskavah (Reinhart in Rogoff, 2010; Alesina in Ardagna, 2010), pri čemer pa se je prva izkazala v določenem delu kot površno narejena (druga pa dubiozno). In sicer v tistem ključnem delu, ki se nanaša na to, ali najbolj zadolžene države res rastejo počasneje (ali celo imajo negativno rast). Vse skupaj pa je temeljilo na preprosti “napaki” v excelovi tabeli (glej sliko) v raziskavi Reinhartove in Rogoffa (popularno RR). Do razkritja te napake v izračunih RR je prišlo bolj kot ne naključno. Začelo se je namreč kot domača naloga doktorskega študenta in se nato po vključitvi dveh profesorjev razvilo v akademsko kritiko v obliki akademske raziskave. Nadaljujte z branjem