Pred mesecem in pol sem na podlagi študije De Grauwe in Ji (2012) pisal o neracionalnosti finančnih trgov, ki so v primeru držav Evropske monetarne unije sistematično podcenjevali rizike pred krizo, po krizi pa jih začeli sistematično precenjevati. Pred dnevi sta kolega iz NECSI, Cambridge, Lagi in Bar-Yam (2012), v novi študiji te ugotovitve potrdila in nakazala, da bi lahko bili družbeni stroški za Grčijo bistveno nižji (manj striktno varčevanje, nižji padec BDP in manj izgubljenih delovnih mest), če finančni trgi ne bi iracionalno in histerično ponoreli.

Lagi in Bar-Yam (2012) sta oblikovala model za oceno državnega bankrota, ki temelji na fundamentalnih ekonomskih indikatorjih, predvsem pa na indikatorju javnega dolga glede na BDP. Za večino PIIGS držav dinamika indikatorja zadolženosti dobro napoveduje dinamiko zahtevanih donosov na državne obveznice v obdobju po letu 2001, vse do konca leta 2011. Nato pa so obrestne mere za njihove državne obveznice ponorele. Če bi se trgi še naprej ravnali v skladu z dinamiko dolga glede na BDP (in če bi se dinamika dolga še naprej gibala po isti linearni trajektoriji), bi denimo Grčija morala (polovično) bankrotirati marca 2013 (pri višini dolga 200% BDP), Portugalska tudi marca 2013, Irska aprila 2014, Španija maja 2014, Italija pa julija 2016 (glej slike  1 in 2).

Slika 1: Verjetnost bankrota Grčije glede na javni dolg/BDP

Vir: Lagi in Bar-Yam (2012)

Slika 2: Verjetnost bankrota PIIGS držav glede na javni dolg/BDP

Vir: Lagi in Bar-Yam (2012)

Opomba: * (glej spodaj)

Ker pa so finančni trgi ponoreli že prej (kot bi bilo racionalno glede na evolucijo dolga), je Grčija zaradi nesposobnosti odplačevanja dolga ob tako visokih obrestnih merah de facto polovično bankrotirala že leto prej (marca 2012). S prošnjo za pomoč EU in IMF ter z uvedbo drastičnih varčevalnih ukrepov se je Grčija de iure bankrotu izognila, zaradi česar so obrestne mere spet padle, verjetnost bankrota pa se je bistveno zmanjšala (glej sliko 3; modre prazne točke nakazujejo verjetnost bankrota ob lastnih varčevalnih ukrepih, zelene pa verjetnost bankrota ob varčevalnih ukrepih, finančni pomoči in odpisu dolga).

Slika 3: Verjetnost bankrota Grčije ob uvedbi varčevalnih ukrepov

Vir: Lagi in Bar-Yam (2012)

Ta analiza nakazuje, da bi se ob reguliranih trgih ali denimo ob aktivni SMP politiki ECB, ki bi odkupovala grške državne obveznice nad določeno višino obrestne mere, verjetnost bankrota Grčije zmanjšala. S tem pa tudi stroški, povezani z njim. Po eni strani ne bi bili potrebni tako drastični varčevalni ukrepi, posledični socialni nemiri ter poglobitev gospodarske recesije (ki je relativno zadolženost Grčije še povečala, hkrati pa zmanjšala sposobnost odplačevanja dolgov). Po drugi strani pa bi se stroški reševanja Grčije za EU in IMF zmanjšali, prav tako bi bil potreben nižji odpis dolgov.

Ta lekcija je seveda še kako aktualna za Slovenijo. Slovenija ima bistveno bolj zdrave fundamente (nižjo zadolženost) od PIIGS držav, zaradi česar je histeričnost finančnih trgov glede Slovenije neupravičena, višina zahtevanih obrestnih mer za slovenske državne papirje pa primerjalno glede na PIIGS za dvakrat previsoka. Te zahtevane, histerično visoke obrestne mere pa Slovenijo seveda predčasno in po nepotrebnem pritiskajo v polje bližine bankrota.

No, “pozitivna kolateralna škoda” te finančne histerije pa je, da je malce spametovala slovenske politike in sindikalne vodje vseh barv, da se poenotijo glede strukturnih reform in varčevalnih ukrepov.

________

* Verjetnost bankrota je 1, ko se vrednost dejanskega dolga izenači s kritično mejo dolga (Rt/Rc=1). Pri tem je predvidena stopnja poplačila ob bankrotu 50%. Kritične meje dolga (Rc) so različne po državah: pri Grčiji 200% BDP, pri Portugalski 134% BDP, pri Irski 163% BDP, pri Španiji 93% BDP in pri Italiji 163%. BDP.