Tudi pro-varčevalna analiza Alesine in Ardagne naj bi bila dubiozna

Medtem ko je analiza Reinhartove in Rogoffa (2010) zaradi nekaj površnih napak doživela hard-landing, se je tudi druga analiza, ki so jo politiki tako radi citirali v prid varčevanja, izkazala kot dubiozno narejena. Študija Alesine in Ardagne (2010) sicer ne trpi zaradi površnih napak v excelu, pač pa zaradi uporabljene ekonometrične metode, ki lahko daje povsem čudne rezultate. Alesina in Ardagna (A-A) sta ugotovila, da naj bi rezi v javnih izdatkih dejansko delovali ekspanzivno, znižanje davkov pa naj bi bolj verjetno zagnalo gospodarsko rast kot povečanje javnih izdatkov.

Problem je seveda v detajlih. Kot piše Krugman v svoji kritiki izpred dveh dni, sta A-A s svojo ekonometrično metodo identifikacije epizod kontrakcijske ali ekpanzionistične fiskalne politike dejansko pobrala učinke koreliranih pojavov v istem času, njune učinke pa pomotoma pripisala delovanju fiskalne politike (bolj radovedni naj si pogledajo opis relativno preproste ekonometrične metode v A-A, str. 7).  Preprosto rečeno, gledala sta, kaj se dogaja s proračunskim deficitom kot ukrepom fiskalne politike in pri tem zaradi uporabljene metode spregledala, da na znižanje deficita lahko vplivajo mnogi ukrepi, ki niso nujno povezani s fiskalno politiko. Denimo začetek rasti na kapitalskih trgih povečuje fiskalne prihodke in znižuje deficit, opisana metoda pa lahko takšno obdobje (napačno) pripiše kontrakcijski fiskalni politiki (kot da bi vlada zniževala javne izdatke). Ker pa je rast borznih indeksov seveda občajno povezana z gospodarsko rastjo, je logična posledica, da bo zaradi tega “kontrakcijska” fiskalna politika imela ekspanzivne učinke na gospodarsko rast. Zaradi te potencialno napačne identifikacije epizod fiskalne politike so seveda tudi vsi kasnejši sklepi glede tega, katere ukrepe naj država izbere pri fiskalni konsolidaciji, lahko povsem napačni.

Priporočam, da si na to temo preberete kritiko Jayadeva in Konczala (2010), ki sta šla preverit metodo A-A in 26 obdobij, ki sta jih A-A identificirala kot kontrakcijska obdobja fiskalne politike z ekspanzivnimi učinki. Njuna analiza pokaže, da izmed teh 26 identificiranih epizod le za dve epizodi (Irska 1987 in Norveška 1983) lahko ugotovimo, da je znižanje javnih izdatkov imelo ekspanzivni učinek na gospodarsko rast. Za kratek in poljuden opis te kritike poglejte na blog Mika Konczala.

Tudi IMF je že leta 2010 ugotovitve A-A, da ima lahko kontrakcijska fiskalna politika ekspanzivne učinke, zavrnil s pomočjo njihovega GIMF modela (Global Integrated Monetary and Fiscal Model). Ugotovitve IMF so, da fiskalna konsolidacija (zniževanje deficita) kratkoročno znižuje gospodarsko rast in zaposlenost in da je takšna fiskalna konsolidacija bolj boleča, kadar se dogaja simultano med trgovinskimi partnericami (zaradi izpada povpraševanja). IMF:

fiscal consolidation typically reduces output and raises unemployment in the short term. At the same time, interest rate cuts, a fall in the value of the currency, and a rise in net exports usually soften the contractionary impact. Consolidation is more painful when it relies primarily on tax hikes; this occurs largely because central banks typically provide less monetary stimulus during such episodes, particularly when they involve indirect tax hikes that raise inflation. Also, fiscal consolidation is more costly when the perceived risk of sovereign default is low. These findings suggest that budget deficit cuts are likely to be more painful if they occur simultaneously across many countries, and if monetary policy is not in a position to offset them. Over the long term, reducing government debt is likely to raise output, as real interest rates decline and the lighter burden of interest payments permits cuts to distortionary taxes.

Na dolgi rok ima znižanje javnega dolga sicer pozitivne učinke, toda relativni javni dolg je mogoče znižati bodisi prek zniževanja tekočih deficitov bodisi prek hitre gospodarske rasti. Kadar restriktivna fiskalna politika znižuje gospodarsko rast, pa se seveda dolgi rok močno oddaljuje, saj se znižuje osnova v koeficientu. Restriktivna fiskalna politika v takem primeru samo še povečuje relativni javni dolg – torej vodi v recesijo in povečevanje zadolženosti.

To so stvari, ki so ključne za razumevanje in oblikovanje ekonomske politike. Problem je, kadar nekaj raziskav, ki so všeč nekaterim političnim jastrebom zaradi lastnih interesov, za seboj potegne ekonomske politike držav ali blokov držav (EU). Takrat imajo lahko napake v takšnih raziskavah (nehote) izjemno hude posledice za svetovno gospodarstvo in za množice ljudi.

V preteklosti smo bili navajeni, da se tovrstne napake s tako usodnimi posledicami dogajajo denimo v kemiji, farmaciji ali medicini, zdaj pa bo treba biti bistveno bolj pozoren tudi na ekonomske raziskave, ki jih politiki radi citirajo. Študija Alesine in Ardagne je bila tak ljubljenček politikov. Businessweek (po Krugmanu):

Alberto Alesina is a new favourite among fiscal hawks…This is Alesina’s hour. In April (2010) in Madrid, he told the European Union’s economic and finance ministers that “large, credible and decisive” spending cuts to rescue budget deficits have frequently been followed by economic growth. He was…influential enough to be cited in the official communiqué of the EU finance minister’s meeting

One response

  1. Zanimivo bi bilo sedaj aplicirati te ugotovitve na obdobje Križaniča in Šušteršiča. Križanič je zadržal vsaj minimalno gospodarsko rast; Šušteršič ob tem, da dejansko ni prišparal nič (če upoštevaš 420 milijonov CoCo obveznic in proračunske izdatke, ki ih je namerno prevalil iz 2011 v 2012,) je temeljito sesul gospodarsko klimo in posledično rast BDP za več let vnaprej. Pa nočem biti apologet Križaniča, ampak poveličevanje Šušteršiča, z njegovo “austerity policy” , pa je izrazito daleč od kakšne optimalnosti.

%d bloggers like this: