Kje so alternative varčevanju?

Da v Sloveniji od krize naprej potrošimo več kot ustvarimo in da se to izkazuje v vsakoletnem javno-finančnem deficitu, je sedaj že očitno. To velja v obdobju krize sicer tudi za večino ostalih evropskih držav, da ne omenjamo ZDA. Vendar pa na žalost finančni trgi vidijo našo državo precej bolj rizično, kljub temu da so odstotki proračunskega primanjkljaja in skupnega dolga glede na BDP relativno ugodnejši. Zaradi tega so ti »finančni trgi« dobili precej negativen prizvok, a v bistvu gre za upnike, za tiste, ki nam posojajo denar in ti imajo seveda pravico do svojega mnenja, nam je všeč ali ne. Da smo kljub relativno boljšim kazalcem tako obravnavani, je vsekakor razlog tudi v majhnosti in s tem ranljivosti države (majhen dolg je problem dolžnika – velik pa upnika), pomembno vlogo pa igra tudi »skreganost« države.

Tudi glede ocene o potrebnih ukrepih smo si še kar enotni – potrebno je konsolidirati javne finance ter spodbuditi gospodarsko rast. Pri realizaciji teh ukrepov pa se že zapletemo. Spodbujanje poslovnega okolja zahteva nižje davčne obremenitve ali državne investicije, kar pa seveda kratkoročno proračunsko situacijo samo še poslabša. Prav tako problematično pa se izkazuje tudi varčevanje pri državnih izdatkih. Nekatere analize in posledično sprejeti ukrepi mednarodnih institucij se v zadnjem času kažejo kot precej zmotne in zahtevajo spremembe politik.

To se je izkazovalo in se izkazuje tudi pri vodenju domače ekonomske politike. Razen varčevanja kakih konkretnih, predvsem pa učinkovitih, ukrepov za spodbujanje gospodarstva še nismo zasledili (znižali smo sicer davek na dobiček, a rezultat so bili samo nižji proračunski prihodki). V to past ali zanko se zapleta tudi nova vlada, ki pri svojem načrtovanju in projekcijah ne upošteva povratnega učinka varčevalnih ukrepov na proračunske prihodke. Večji poseg v proračunske izdatke namreč zavrača, ker bi s tem preveč posegli v socialno naravnanost države. Ne predstavi pa dodatnega argumenta, da take poteze enostavno niso učinkovite in ne pripomorejo veliko k znižanju deficita.

Preprosto povedano – ob okoli 20 milijard evrov letne potrošnje prebivalstva in države ter eni milijardi proračunskega primanjkljaja, bi »zadevo« lahko sanirali s 5 % varčevanja na vseh nivojih. In ljudje bi to tudi sprejeli, če bi to pomenilo sanacijo razmer. A pri tem seveda spregledamo, da nižji izdatki oz. manjša potrošnja, pomenijo tudi kakih 800 milijonov manj prihodkov in učinek je relativno majhen. Upoštevaje vse odpore, frustracije, nezadovoljstvo, ki takšne ukrepe spremljajo, je ta učinek prvenstveno negativen.

Za ponazoritev poglejmo konkretne številke, kaj se v lanskem letu pravzaprav dogajalo z našimi javnimi financami. Običajno lahko preberemo edino, da je primanjkljaj za odstotno točko ali dve boljši, potem pa se navajanje številk hitro neha. V nadaljevanju so tako prikazani nekateri ključni podatki celotne bilance javnega financiranja (proračun države in občin ter blagajne zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja). Iz teh podatkov si lahko ustvarimo dokaj nazorno sliko dogajanj, lepo pa se tudi vidijo (ne)možnosti ukrepanja.

Naj še navedem, da gre za tekoče podatke ministrstva za finance o vseh prilivih in odlivih državnih blagajn iz katerih lahko pridobimo zelo podrobne informacije. Podatke o izdatkih in prihodki sektorja države objavlja tudi Statistični urad RS, ki vključuje še dodatne preračune in postavke – a za razumevanje gibanj so spodnje bilance mogoče še bolj uporabne.


Vir: Konsolidirana globalna bilanca javnega financiranja, MF marec 2013, lastni preračuni

Uradni podatki o prihodkih in izdatkih vseh računov javnega financiranja so v zgornji tabeli zmanjšani za zneske, ki jih javni sektor plačuje »samemu sebi«. Izločen je torej DDV na materialne izdatke javnega sektorja (če proračun nekaj investira za milijon evrov, na ta znesek plača še 200 tisoč evrov DDV, a ga na drugi strani dobi kot prihodek v proračun), ter vse davščine na plače javnega sektorja (upoštevane so samo neto plače). S to korekcijo dobimo preglednejšo sliko dogajanj javnega financiranja.

Zaradi sprejetih varčevalnih ukrepov v preteklem letu, je imela država za 420 milijonov evrov manj rednih izdatkov ali za 3,2 % manj kot leto poprej. Pri izplačilih ljudem je bilo 237 milijonov prihrankov (4% pri neto plačah, še več pri socialnih prejemkih, medtem ko so bili izdatki za pokojnine zaradi večjega števila upokojencev, kljub padcu povprečnih izplačil, celo nekaj višji). Pri varčevanju pri materialnih izdatkih, pa je bilo največ učinka pri znižanju investicij (130 milijonov oz. 12 %), nekoliko pa tudi pri stroških materiala in storitev.

Skupni osnovni prihodki pa so bili praktično enaki kot leto poprej. Preseneča namreč povečanje priliva davščin na plače privatnega sektorja (javni je izločen). Po razpoložljivih podatkih se je namreč število redno zaposlenih v privatnem sektorju znižalo za 2,8 % in kljub 1 % rasti povprečne plače, to pomeni 1,9 % zmanjšanje mase plače. Posledično bi tako lahko pričakovali tudi podobno zmanjšanje prispevkov in dohodnine od plač, kar bi pomenilo dobrih 100 milijonov manjše prilive. Ob takšnem rezultatu in brez dviga trošarin bi bili tudi prihodki javnih financ nižji za 3 % ali 330 milijonov evrov. Nižji prejemki, ki jih ljudje prejemajo iz proračuna ter nižji izdatki države so se torej odrazili v nižji potrošnji in manj zbranih davkih in brez drugih potez bi bil učinek varčevanja dokaj nizek.

Ključno za proračunske prihodke ter za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja, je bilo tako postopno dvigovanje trošarin, ki je skupaj z višjim DDV na goriva (povišanje nabavnih cen) prineslo okoli 170 milijonov dodatnih prilivov. Druga večja sprememba, pa je omenjeno nepojasnjeno povečanje prilivov davščin na plače glede na enake davčne stopnje in nižjo maso plač. Pri dohodnini je to mogoče rezultat poračunov dohodnine, pri prispevkih pa vemo, da je bilo lani precej zmede pri zbiranju podatkov. Oktobra so jih sicer popravili, a še vedno so bili lani posamezni prispevki višji, drugi pa nižji, tudi do 6 % glede na leto poprej. Nekaj večji priliv (za 43 milijonov oz. 10 %) predstavljajo prispevki zaposlenih, ki niso v rednem delovnem razmerju in katerih gibanje bi lahko ocenili kot možno. Vsekakor pa gre za enkratne učinke, na katere v bodoče ne moremo računati (ti prilivi se npr. letos ne bodo zopet dodatno povečali, prej znižali).

Glede na takšna gibanja je bil tako lani primanjkljaj iz naslova osnovnih prihodkov in odhodkov 1,4 milijarde evrov, k temu pa dodamo neto prilive iz Evropske unije (455 milijonov evrov) ter dohodke iz naslova premoženja države (vključno dividende državnih podjetij, s katerim je vlada lani za 100 milijonov izboljšala proračunsko sliko). Primarni primanjkljaj države Slovenije je s temi prihodki tako znašal 510 milijonov evrov in je bil za polovico nižji kot v letu 2011.

Brez stroškov za obresti na javni dolg ter izdatkov za sanacijo bank, je primarni primanjkljaj države pravzaprav dokaj nizek (1,4 % BDP). In z določenimi ukrepi se lahko približa pozitivi. Zgornje številke kažejo, da je pri tem najbolj učinkovito zvišanje obdavčitve (DDV) in mogoče še kakšne podobne poteze kot je bil lansko »pobiranje« dividend iz državnih podjetij. Nadaljnji pritiski in zmanjševanje izplačil v javnem sektorju, pa se bo poleg splošnega nezadovoljstva, na žalost odrazilo tudi v nižjih proračunskih prihodkih in končni finančni rezultat bo zanemarljiv.

Zavedam se, da je predlog o dvigovanju DDV v primerjavi z znižanjem tako previsoke plače kakega birokrata (kot sinonima javnega uslužbenca) ali njegova izguba službe, za običajnega državljana napačna odločitev. Drži tudi, da je mnogo bolje pridobiti nekaj dodatnih sto milijonov iz Evropske Unije (prejšnja vlada jih je za letos predvidela kar 600) ali ustvariti novo dodano vrednost z gospodarsko rastjo, a glede na tekoča gibanja kakih realnih prilivov iz teh naslov še ni na vidiku. Da pa je nekaj hitrih potez nujnih za izboljšanje mnenja o finančni sposobnosti Slovenije, pa je prav tako očitno. Vključno s prodajo kakih državnih podjetij, s katerimi prihodki bomo odplačali dolgove oz. se nam ne bo potrebno dodatno zadolževati (tu se zopet zapletamo z leporečjem, da bo ta denar šel v gospodarstvo – načeloma sicer da, z boljšo oceno Slovenije in posledično npr. nižjimi obrestmi).

Bine Kordež

2 responses

  1. No, ja. Alternativa varčevanju je vedno puf ali pa dvig davkov. Težko pa bi rekel, da je karkoli od tega posebej zaželeno.

    Pa ne vidim druge rešitve za nas, kot da več investiramo in manj porabimo. Puf in davki nam bodo to razmerje kvečjemu poslabšali.

  2. Ma ne razumem. Če nižanje plač v JS ni pozitivno ali bi pa rast bila pozitivna? Večje plače, večja poraba, več davkov – in tako naprej. Samo malce me spominja na lažnjivega kljukca, ki se je sam za lase iz močvirja potegnil.

%d bloggers like this: