Kako znanstven je propad politike varčevanja?

Igor Masten

V zadnjem času se je svet precej razpisal o napakah, ki sta jih v svojem članku naredila Carmen Reinhart in Kenneth Rogoff, njun članek pa naj bi se uporabljal za utemeljitev politike varčevanja. Potem še nekaj podobnega s člankom Alesine in Ardagne in Paul Krugman je takoj razglasil globalno Keynesiansko zmago. Vse skupaj se dogaja v precej navijaškem vzdušju. Zelo pomembno je, katera ekipa je tvoja. In pri nas ni nič drugače.

Na stran zmagovalcev sta že pred meseci stopila tudi Olivier Blanchard in David Leigh, najprej z okvirčkom v poročilu Mednarodnega denarnega sklada nato pa, z nekoliko širšo analizo v delovnem zvezku MDS. Seveda ima njuna analiza izjemno težo, saj je prvi avtor glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada in so se potem rezultati njune študije v javnosti interpretirali kot priznanje najpomembnejše svetovne finančne inštitucije, da sta se MDS in svet zmotila pri oceni makroekonomskih učinkov politike hitre fiskalne konsolidacije.

Njun članek ima naslov Napake napovedi gospodarske rasti in fiskalni multiplikatorji. Blanchard in Leigh sta v njem pokazala, da so mednarodne finančne institucije podcenile velikost fiskalnih multiplikatorjev v današnji krizi. Namesto okrog 0.5 naj bi ti bili več kot 1. Zato naj bi tudi fiskalne konsolidacije, od katerih se je zaradi pričakovanega učinka pomiritve finančnih trgov pričakovalo celo ekspanzivne učinke, dejansko imele velike negativne učinke na gospodarsko rast in s tem dejansko upočasnile tempo fiskalne konsolidacije.

O tej študiji sem hotel nekaj napisati že pred meseci ob objavi Svetovnega gospodarskega izgleda, pa ni bilo časa. Vmes sem jo uporabil zgolj na predavanjih ekonometrije kot primer, kako se ekonometrična analiza ne dela. Ob vsesplošnem vzburjenju glede napak v članku Reinhart-Rogoff, pa je čas še toliko bolj primeren.

Analiza Blancharda in Leigha je zelo intuitivna, na prvi pogled temelji na dobri ideji, kako preveriti velikost fiskalnih multiplikatorjev. Vendar bom pokazal, da je v bistvu napačna. Napačna v smislu, da ne analizira tistega, kar naj bi analizirala. Fiskalnih multiplikatorjev torej. Če smo dosledni, ne moremo reči, kaj analizira, vsekakor pa lahko rečemo, česa ne analizira, tj. fiskalnih multiplikatorjev. Zaradi tega na podlagi te študije ne moremo nič reči o fiskalnih multiplikatorjih, niti koliko so jih inštitucije podcenile v krizi, kaj šele, da bi lahko na njihovi osnovi rekli, da bodo Keynesianski ukrepi pomagali preobrniti trenutno gospodarsko situacijo. Tako kot je niso v letih 2009 in 2010.

Najprej velja poudariti, da Blanchard in Leigh ne poskušata meriti fiskalnih multiplikatorjev neposredno. Kar je nenavadno. Da so fiskalni mulptiplikatorji višji v krizi, namreč ni njuna originalna ugotovitev. Za primer naj dam zgolj Auerbacha in Gorodnichenka. Zakaj sta naredila tako, lahko zgolj ugibamo. Verjetno je problem v tem, da v preteklih krizah vprašanje solventnosti držav zaradi visoke zadolženosti še nikoli ni bil tako izrazit. Zato sta se Blanchard in Leigh osredotočila na obdobje tekoče krize in sta posledično pri tem pač močno omejena.

No, pojdimo k stvari. Blanchard in Leigh ocenita naslednjo enačbo (z metodo navadnih najmanjših kvadratov):

          Napaka napovedi DYt+1/t = α+β*Napaka napovedi DFt+1/tt+1/t.

Pri tem je DYt+1/t kumulativna gospodarska rast med t in t+1. DFt+1/t je napovedana sprememba v ciklično prilagojenem proračunskem deficitu. Torej mera načrtovane fiskalne konsolidacije v t. Opravka imata z nekim vzorcem držav, ki je relativno omejen, saj morata imeti podatke o napovedih gospodarske rasti in fiskalne konsolidacije. Vir tega je WEO (World Economic Outlook), pa še nekaj institucij. Podrobnosti so v njunem članku, zame so relativno nepomembne, saj se osredotočam na metodologijo.

Njuna ideja je na prvi pogled briljantna. Če so države pri napovedi gospodarske rasti DYt+1/t upoštevale napoved fiskalne konsolidacije DFt+1/t s pravo vrednostjo fiskalnega multiplikatorja (splošno prepričanje je bilo, da naj bi to bilo nekje -0.5), potem napake napovedi ene in druge spremenljivke ne bi smele biti povezane (to bom formalno pokazal spodaj). V tem primeru je prava vrednost koeficienta β enaka 0. No, njune ocene kažejo, da je beta negativen, (po spominu) nekje med -0.5 in -1, potem naj bi bila prava vrednost fiskalnega multiplikatorja v krizi podcenjena (v absolutnem smislu), dejanska pa med -1 in -1.5.

Vendar je zadeva nekoliko bolj komplicirana. Najprej si poglejmo, kdaj bi bila njuna ideja prava. Njuna ideja bi bila dobra, če bi napovedi gospodarske rasti, ki sta jih uporabila v analizi, prišle iz naslednjega modela:

              DYt/t-1 = µ+γDFallt/t-1t/t-1.                                                                                    (1)

V tem primeru bi bil γ fiskalni multiplikator DFallt/t-1 pa sprememba v celotnem proračunskem saldu. Če je ta model pravi model gospodarske rasti, je napaka εt/t-1 ortogonalna na DFallt/t-1. Napoved gospodarske rasti se potem dobi z

              DYft+1/t = µ+γ DFall_ft+1/t.                                                                                        (2)

Napaka napovedi, DYfet+1/t= DYt+1/t – DYft+1/t bi bila ravno tako ortogonalna na napako v napovedi v DFallt/t-1 kot na njen ciklično prilagojeni oz. strukturni del DFt/t-1. Če je vsemu temu tako, potem Blanchard-Leigh ideja drži in je parameter β v njuni enačbi res 0.

Vendar je več kot očitno, da modeli, s katerimi se napoveduje gospodarska rast, niti slučajno niso tako enostavni, da bi ta temeljila le na meri proračunskega deficita. Na rast vpliva še mnogo več. Zajemimo te spremenljivke v vektor z. V tem primeru je pravi model gospodarske rasti naslednji

            DYt/t-1 = µ+wDFallt/t-1+θDzt/t-1t/t-1.                                                                        (3)

Fiskalni multiplikator w je sedaj pravi fiskalni multiplikator in ni enak γ iz modela (1). OLS cenilka γ bo pristranska cenilka w, saj model (1) trpi za problemom opuščenih spremenljivk.

Kaj to pomeni za analiza Blancharda in Leigha? Če bi svojo idejo testirala v naslednji enačbi

            DYfet+1/t-1 = α+βDFall_fet+1/t+τDzfet+1/tt+1/t,                                                            (4)

potem bi res veljalo, da ocena β<0 signalizira podcenjevanje fiskalnih multiplikatorjev pred krizo. Ker pa v njunem modelu manjka Dzfet+1/t, potem je jasno, da ne moreta trditi, kar trdita, tj. da bi moral biti β=0, če so napovedi narejene na podlagi konsistentnih ocen fiskalnih multiplikatorjev, in je osnovna ideja njune analize enostavno narobe. Ne toliko zaradi ideje same. Ideja je čisto OK. Podobna je na primer ideji Breusch-Godfrejevega testa statistične specifikacije linearnega regresijskega modela. Narobe je zaradi izvedbe.

V delovnem zvezku, ki ga najdete na povezavi zgoraj, sicer poskušata kontrolirati še za druge spremenljivke kot zgolj napako napovedi spremembe strukturnega salda, vendar je že na prvi pogled jasno, da tisto, za kar kontrolirata, niso spremenljivke, ki so bile upoštevane pri oblikovanju napovedi, ki jih preučujeta. Povedano drugače, celotno napako napovedi BDP Blanchard in Leigh pripišeta napaki ocene fiskalnega multiplikatorja, medtem ko je očitno, da do napak napovedi rasti lahko pride zaradi napak v napovedi vseh ostalih spremenljivk, ki se sicer uporabljajo pri oblikovanju napovedi rasti BDP.

Jože je pisal o ceni napak znanstvenikov. Do napak v napovedih (katerekoli vede) pride zaradi treh virov: negotovosti proučevanega procesa, negotovosti pri ocenjevanju parametrov napovednega modela in pristranskih ocen napovednega model (primer Blancharda in Leigha zgoraj). Le za tretjo skupino so odgovorni znanstveniki, čeprav večinoma subjektivno. Za visoko ceno napak znanstvenikov pa so praviloma odgovorni tisti, ki njihove rezultate navijaško ponavljajo, ko jim to paše v političnem diskurzu. Med njimi je veliko ekonomistov, seveda.

%d bloggers like this: