Koliko verjeti nekaterim »uglednim« ekonomistom?

Zaradi aktualnosti ponovno objavljam ta članek iz februarja 2008.

Komentar kolege Mića Mrkaića o tem, kako sta ekonomista Veljko Bole in Janez Prašnikar v svoji študiji iz leta 2003 napačno napovedala, da bi vstop v EU in posledična fiksacija tečaja tolarja lahko ogrozila tudi do 50 tisoč delovnih mest v slovenskem gospodarstvu (v resnici pa se je število delovnih mest povečalo za dobrih 54 tisoč) in da sta se dejansko zmotila v predznaku napovedi oziroma, da njuna napaka ocene znaša okrog 200 odstotkov, odpira zanimiva vprašanja o tem, kako zanesljive so napovedi nekaterih ključnih ekonomistov iz »stare šole« in kako relevantne so njihove ocene za ekonomsko politiko.

V spodnjem tekstu ne bom navajal vrednostnih sodb, ampak bom samo navedel nekaj dejstev, ugotovitev analiz nekaterih ključnih »uglednih« ekonomistov oziroma njihovih priporočil ekonomski politiki na podlagi izsledkov njihovih analiz. Mnenje o njihovi relevantnosti pa si naj vsakdo ustvari sam.

1. Veljko Bole je bil s svojimi analizami in nasveti glavni kreator politike Banke Slovenije (hkrati pa tudi fiskalne politike Ministrstva za finance), ki je do leta 2003 temeljila na stalni depreciaciji tečaja tolarja do evra in s tem na konstantnem “uvažanju” oziroma prenosu rasti tečaja v inflacijo, ki je v obdobju 1996-2003 ves čas vztrajala na ravni 6.5% do 8% letno, pri čemer so se on in njegovi zagovorniki občasno sklicevali na rast cen svinjskih polovic, solate kristalke in komunalnih storitev kot na glavne generatorje inflacije.

2. Veljko Bole je sicer že leta 2001 v eni izmed študij (ki pa ni objavljena oz. je jaz kljub intenzivnemu iskanju nisem nikjer zasledil, ampak se nanjo v učbeniku iz leta 2004 sklicuje njegov inštitutski kolega Franjo Štiblar) ugotovil, da tečaj najbolj vpliva na rast inflacije.

3. Isto je ugotovil tudi njegov drugi inštitutski kolega Jože Mencinger v dveh analizah (1988 in 2002), vendar je rezultate ekonometričnih testov (navedenih v tabelah) v tekstu napačno interpretiral in zamolčal, da inflacijo najbolj poganja tečaj oziroma dajal ekonomski politiki popolnoma nasprotne napotke od dobljenih ekonometričnih rezultatov. Mencinger (2002: p. 170-1) s pomočjo Grangerjevih testov vzročnosti za obdobje 1994-2001 tako na letnih kot na polletnih časovnih intervalih ugotavlja, da (ob 1-odstotnem tveganju) »ne moremo sprejeti hipoteze, da na merjeno inflacijo niso vplivala gibanja stroškov oziroma rasti cen producentov ter gibanja tečaja in cen nafte« oziroma da (ob 5-odstotnem tveganju) »nanjo niso vplivala gibanja obrestne mere in davkov.« Hkrati Mencinger kaže, da je »najbolj vplivna spremenljivka tečaj, sledijo mu cene nafte in obrestna mera, najmanj vplivne pa so plače, M3 in davki«. Kljub temu Mencinger pravi, da »Grangerjevi testi ne dajejo dokončnih odgovorov o vzročno-posledičnih povezavah med elementi inflacijskega mehanizma in še manj trdnega temelja za razlago inflacijskega mehanizma«, saj naj bi podobno testiranje (Mencinger, 1998) za obdobje 1992-1997 dalo precej drugačne rezultate. (!)

Zanimivo pa je, da Mencinger v študiji iz leta 1998 dejansko ugotovi (!!!) močan vpliv tečaja in davkov na raven inflacije, hkrati pa ugotovi močan vpliv količine denarja (M3), izplačanih plač, tečaja in revalorizacije (TOM) na raven indeksa cen proizvajalcev. Kljub temu Mencinger v tej isti analizi (1998) sklene, da »razlogov za spreminjanje »protiinflacijske politike« ni. Sprememba tečajne ureditve, prehitro odpravljanje TOMa, ali nadaljevanje dogovornega zniževanja obresti bi bili škodljivi

4. Podobno Mencinger tudi štiri leta kasneje (2002) postavi podoben sklep, da »bi bilo narobe inflacijo v Sloveniji zaustavljati s protiinflacijskimi programi in jo na silo zniževati na raven članic EMU z ukrepi kot so zamrzovanje cen, fiksiranje tečaja, odprava revalvacije (verjetno misli revalorizacije, op.p.), restriktivna denarna politika, znižanje deleža javne porabe v BDP ipd.« Po njegovem mnenju bi »takšni poskusi povzročili mnogo večjo gospodarsko in socialno škodo, kot jo povzroča zdajšnja raven inflacije.«

5. Veljko Bole leta 2004 ex-post po že uvedeni de-facto fiksaciji tečaja (v dvoletnem obdobju, ko je bila Slovenija članica ERM2 mehanizma) nenadoma dokazuje, da bi (realna) apreciacija tečaja tolarja kot ukrep ekonomske politike za doseganje inflacijskega cilja imela komajda opazne negativne učinke na zaposlenost, medtem ko je v analizi s Prašnikarjem samo leto dni prej (2003) dokazoval prav nasprotno – katastrofične posledice na zaposlenost zaradi fiksacije tečaja. (!)

6. Glavni svetovalec Banke Slovenije tako v Gasparijevem mandatu kot tudi v Kranjčevem mandatu je prav Veljko Bole. Zanimivo oziroma povsem razumljivo je, da so ugotovitve in napotki Boletovega inštituta (EIPF d.o.o.) dokaj skladni z ugotovitvami BS iz poročil o cenovni stabilnosti, ki so še do novembra 2007 v veliki meri zanikala vpliv cen hrane in energentov na inflacijo, ampak so vzroke iskale bodisi v pregrevanju gospodarstva bodisi v fiskalni politiki, pri čemer za nobeno izmed obeh »teorij« niso podkrepili z empiričnimi izračuni ali ocenami. Zanimivo je, da so v Boletovem inštitutu ves čas navajali, da se osnovna inflacija v Sloveniji povečuje, pri čemer so iz inflacije izvzeli samo cene energentov in nepredelane hrane, v osnovni inflaciji pa pustili cene živil in pijač (predelane hrane), ki je bila po podatkih SURS dokazano največji generator inflacije v Sloveniji v letu 2007. Metodološka napaka, strokovni lapsus, ali kaj drugega? Šele ko je Evropska centralna banka (ECB) v svojem decembrskem poročilu (2007) navedla, »da so prav razlike v tržni koncentraciji in konkurenčnih pogojih v trgovini na drobno z živili eden od glavnih razlogov za različne stopnje rasti cen predelane hrane med državami evroobmočja in da trgovski sektor zaradi neustrezne sestave trga in pomanjkanja konkurence ni dovolj absorbiral ponudbenega cenovnega šoka iz svetovnih trgov hrane.” (po Alešu Kuharju, Finance, 11.2.2008), je temu sledilo sramežljivo priznanje tudi iz Boletovega inštituta. Publikacija EIPF Gospodarska gibanja (GG) iz decembra 2007, ki je izšla januarja 2008, sramežljivo priznava: »K preseganju inflacije v Sloveniji nad inflacijo v evro območju sta največ prispevali preseganji pri hrani in storitvah, zelo malo pa pri energiji« (str. 6). Toda na strani 20, kjer naj bi se GG podrobneje ukvarjala z inflacijo, Bole kot avtor tega dela teksta navaja, da za kar 45% slovenskega preseganja inflacije v 2007 glede na 2006 »ni nobenega povoda v tuji dražitvi hrane in energentov!« Ampak – in to je simptomatično in zaskrbljujoče – v ta namen ne navajajo nobene tabele s podatki, ki bi pokazala, katere proizvode so šteli med hrano in katere med storitve. Ekonomisti iz EIPF so preprosto zamolčali, da med hrano štejejo samo nepredelano hrano (in ne živil, ki jih mi kupujemo v trgovinah) in da med storitvami, ki so se najbolj podražile izstopajo skoraj izključno cene gostinskih storitev in počitniških aranžmajev (ki so naraščale zaradi rasti cen hrane in energentov)! Že kolega Stane Kovač je v Financah večkrat pregledno in na poljuden način s podatki SURS pokazal, da so lani cene hrane in energentov prispevale kar 81% k inflacijskemu preseganju iz leta 2006 oziroma »če bi se letos cene hrane in tekočih goriv povišale za enak odstotek kot lani (ob nespremenjenih ostalih pogojih), potem bi bila letošnja 5,2-odstotna inflacija nižja kar za 2,1 odstotne točke in bi bila v prvih 11 mesecih “samo” 3,1-odstotna (!) in tako precej bližje lanski 2,3-odstotni inflaciji.«

7. Zakaj se ekonomisti na EIPF tako otepajo priznanja, da je lanska hudo višja inflacija v Sloveniji glede na evro območje posledica hitrega prenosa svetovnih cen nepredelane hrane v maloprodajne cene živil (zaradi pomanjkanja konkurence v trgovinskem in živilskem sektorju)? Ima s tem kaj opraviti analiza o koncentraciji na trgu pijač, ki sta jo leta 2003 naredila Veljko Bole in Žiga Jere za Pivovarno Laško? V tej analizi sta na metodološko izjemno sporen način dokazovala, da koncentracija na trgu piva ni problematična (ker so piva, brezalkoholne pijače in alkoholne pijače dobri medsebojni substituti). Tudi na podlagi te analize je nekdanji direktor Urada za varstvo konkurence (UVK) Andrej Plahutnik leta 2005 dovolil sporno koncentracijo med Pivovarno Laško in Pivovarno Union in s tem nastanek monopola na trgu piva in brezalkoholnih pijač. S tem se je začel gospodarski vzpon laškega imperija, ki mu je avgusta 2005 vlada še na sporen način prodala Mercator, hkrati pa tudi Istrabenzu kot lastniku konglomerata Droga – Kolinska, s čimer je nastala sporna vertikalna koncentracija med monopolisti v živilski industriji in trgovino.

Predstavljajte si, da ste nosilec ekonomske politike (predsednik vlade, minister za finance, minister za gospodarstvo, guverner centralne banke, varuh konkurence). Kako bi se počutili ob priporočilih nekoga:
1. ki dela tako hude metodološke napake,
2. ko se serijsko vrstijo njegovi tako hudi strokovni lapsusi,
3. ko se pojavljajo tako huda izkrivljanja v interpretaciji dobljenih rezultatov,
4. ko se vrstijo tako huda zamolčevanja nekaterih dejstev, ki temeljijo na uradnih statističnih podatkih,
5. ko priporočila ekonomski politiki dajejo tako različne in napačne nasvete (glede vztrajanja pri napačni politiki tečaja, obrestnih mer, na trgu dela, fiskalni politiki itd.) in
6. ko na podlagi njegovih ugotovitev pride do tako hudih anomalij v strukturi trga, ki postane nevaren sistemski generator anomalij v gospodarskih gibanjih ?

Bi nasvetom takšne osebe oziroma inštitucije zaupali?

One response

%d bloggers like this: