Re: Damijan: za »našimi fanti« med novinarji pridejo »hudobni fantje«

Dobra stran grobega kratenja medijske svobode v Sloveniji v zadnjih dveh letih je, da je uspela mobilizirati novinarski ceh v boju za svoje in naše pravice do objektivne obveščenosti. Seveda pa, kot sem zapisal v kolumni v Dnevnikovem Objektivu minulo soboto, mnogi novinarji v času nacionalne histerije o “nacionalnem interesu” niso razumeli, da jih bo prav ta “nacionalni interes”, skoncentriran v rokah nekaj močnih posameznikov, oropal pravice do objektivnega poročanja.

V natanko tej točki se strinjam z Mrkaićevo kolumno. Nikjer pa nisem napisal, da se morda strinjam ali ne strinjam z njegovim mnenjem glede “sramotnosti” organizacije okrogle mize o medijski svobodi, kar mi poskušajo očitati nekateri novinarski kolegi. Glede organizacije okrogle mize se v kolumni vrednostno ne opredeljujem, še več, intimno jo močno podpiram. Hkrati pa sem izrecno skeptičen glede kredibilnosti tistih novinarjev, ki so v letih 2002-2006 gledali stran ali celo odobravali in navijali za monopolizacijo nekaterih gospodarskih panog in hkratno posredno koncentracijo lastništva nad mediji v rokah nekaj domačih velikih podjetij.

Julija 2005 sem se v kolumni v Delu “Mediji, oblast, lastnina in odgovornost” zavzel za avtonomnost medijev in za odgovornost oblastnikov in kapitala:

“…V tej državi potrebujemo kritične novinarje, ki se ne bodo ustrašili niti političnih pritiskov niti pritiskov kapitala. Kajti novinarji so naša prva fronta, ki nadzira oblast in kapital. Brez kritičnih novinarjev in medijev ne bomo imeli odgovornih oblastnikov in kapitalistov. Pametni oblastniki in lastniki kapitala se tega zavedajo. Če se slovenski novi oblastniki in kapitalisti tega ne bodo zavedli oziroma če jih kritična javnost v to ne bo prisilila, se bomo za nekaj časa spet vrnili nazaj v obdobje pred letom 1990. V obdobje, ko javna (»državna«) televizija in radio ne bosta smela kritično komentirati ukrepov aktualne vlade, Delo in Večer ne kritično pisati o konglomeratu podjetij v laškem imperiju, Dnevnik ne o DZS, Večer ne o NKBM, Gorenjski glas ne o gorenjskem trojčku, Primorske novice ne o obalnih gospodarskih velikanih, Mladina pa, denimo, ne o konglomeratu podjetij okrog Autocommerca. In kaj če na koncu recimo Istrabenz prevzame večino regionalnih finančnih stebrov in če Bavčarjevi prijatelji pridejo v vlado? O kom pa bodo potem objektivno in kritično poročali slovenski mediji?

Ne, kot intelektualci se moramo takšnim poskusom arhaične interpretacije vloge lastnika in avtonomije uredništva a priori upreti. Tudi v Sloveniji se morajo na tem področju vzpostaviti določeni civilizacijski standardi, sicer nam res spet grozi začasna jla-izacija medijev kot v osemdesetih letih oziroma – v novejši, kapitalistični obliki – berlusconizacija medijske Slovenije…”

Zato je pomembno, da novinarji svoje delo objektivno opravljajo in da so kritični do oblastnikov vseh barv, predvsem pa da razumejo mehanizme, s katerimi lahko oblast in nenadzorovanja koncentracija lastništva vplivata na in omejujeta medijsko svobodo. Glede na zgoraj navedeno kritiko moje sobotne kolumne v Dnevniku, ki pravi:

“Aktualna politika se je lotila korenitih sprememb medijske politike in zakonodaje, to je spregledal. Nenazadnje politični prevzem RTV hiše (zdi se, da se Damijan z diagnozo strinja!) nima nič opraviti z »lastništvom« tega zavoda. Avtorju manjka bistveno širši kontekst, ki bi ga moral navesti, če želi natančneje opisati dogodke. Denimo novinarji RTV niso krivi ničesar od tega, kar jim je očital. Še manj drži očitek o ideološkem predznaku upiranja novinarjev, češ da so »naše fante« zamenjali »hudobni fantje«…”

imam občutek, da nekateri varuhi avtonomije medijev še vedno ne razumejo, kaj sem hotel povedati z:

“…formalna demokracija in tržno gospodarstvo gresta lahko samo z roko v roki. Zavzemanje za prosto gospodarsko pobudo in prosto konkurenco je eno in isto kot zavzemanje za osebne svoboščine, svobodo govora in pravno državo. Eno brez drugega ne more (učinkovito) delovati…”

Ne, dragi kolegi, nisem govoril samo o lastništvu nad mediji kot enim izmed mehanizmov vplivanja na medijsko situacijo, pač pa o nujnosti zavedanja in razumevanja novinarjev, da se morajo enako močno boriti za osebne svoboščine in pravno državo kot za prosto gospodarsko pobudo in prosto konkurenco. Kajti osebnih svoboščin in pravne države ni mogoče vzdrževati brez proste konkurence, saj nenadzorovani lastniki kapitala lahko kadarkoli vplivajo na politiko in dosežejo, da se pravna država ne uveljavlja striktno in da politika vpliva na svobodo medijev (primer Berlusconija).

Torej, zoperstavljati se je treba institucionalizaciji mehanizmov (koncentracija na trgu čez dovoljeno mejo, koncentracija lastnine v rokah države), sicer se lahko vedno zgodi, da bodo nekateri fantje, ko se polastijo oblasti in moči, te mehanizme zlorabili. Tudi in predvsem proti avtonomiji medijev. Da bi oslabili nadzor nad svojim “početjem”…

30 responses

  1. Joze, ni se ti treba zagovarjati pred novinarskimi skrajnezi – imas povsem prav in debata z njimi je v bistvu ponizevanje samega sebe. ONI SO TISTI, ki morajo poloziti racune Sloveniji in se vsem nam opraviciti za svoje destruktivno delovanje in nenehna pritlehna izzivanja.

    MM

  2. “Dobra stran grobega kratenja medijske svobode v Sloveniji v zadnjih dveh letih je …”

    100-krat ponovljena laž se bo spremenila v resnico ali kako? Stanje je enako ali boljše, kot je bilo pred 2004.

  3. Mićo, saj ne gre za opravičevanje. Tudi si ne želim, da bi se mi denimo Janko Lorenci, Mija Repovž, Jani Sever, Silvester Šurla in še kdo opravičili, kot tudi ne pričakujem, da mi bodo kdaj na Delu izplačali honorarje, ki mi jih dolgujejo še iz časa urednikovanja Janka Lorencija v SP.
    Gre za dialog, ki se mi zdi potreben, ker pač nihče izmed nas nima monopola nad resnico in vsakdo izmed nas ga kdaj polomi. Lepo je sicer, če se znamo za svoje napake prizadetim opravičiti. Še bolje pa, če se znamo iz lastnih napak kaj naučiti in v bodoče ravnati bolj pravilno in manj enostransko. Gre za learning proces. Pri tem se mi zdi dialog boljša metoda kot enostransko vztrajanje pri svojih stališčih.
    Glede konkretne debate bi bil zelo vesel, da bi novinarji, ki so nekoč slepo (ali ideološko) navijali za “nacionalni interes” znali razumeti, da jih je po glavi udaril prav “nacionalni interes”. Torej moč, ki so jo dali nekaterim lobijem in posameznikom, ki so zdaj to moč zlorabili tudi proti njim.
    Lahko naredimo tudi preprost test, da vidimo, če smo se kaj naučili iz te zgodbe. Denimo, da naredimo anketo med novinarji, za kakšno lastnino nad NLB se zavzemajo: za zaprt slovenski holding lastnikov ali za odprto lastništvo, s kotacijo na borzi, kjer bi vsakdo lahko kadarkoli svoje delnice prodal ali kupil.
    Mićo, a greva stavit, da bi se večina novinarjev odločila za prvo varianto, t.j. za “nacionalni interes”? Kljub temu, da so bili tepeni z “nacionalnim interesom”, bi se najverjetneje še enkrat odločili za varianto, ki bi omogočila bogatenja privilegiranih izbrancev in podobne medijske zlorabe v prihodnosti. Se bojim, da bodo pretekla še desetletja preden bo ta learning proces končan in bomo vsi razumeli zvezo med osebnimi svoboščinami, prosto konkurenco in pravno državo.

  4. Joze, ti si bil vedno preblag do drugace “mislecih”. Problem je v tem, da to niso misleci posamezniki, ampak sprogramirani druzbeno politicni delavci. S takimi pa res ne mores razumno razpravljati.

    Seveda se strinjam, da bodo taki tipi se naprej podpirali “nacionalni interes” in v bistvu je poeticna pravica, da jih ta interes zdaj unicuje. Skoda, tako ne moreva staviti, ker sva na isti strani :))

    MM

  5. Pingback: Drugi dom » “Nacionalni interes” - zapira, povzroča mozolje in slepoto

  6. Mićo, hja, na žalost imaš prav. Sem v Objektivu prebral Lorencijev odgovor na moj tekst. Njegovi glavni tezi sta naslednji:
    Prvič: “…Damijanova napaka je v fatalistični predpostavki o neizbežno slabi, antidemokratični politiki, ki bo prej ali slej zavladala in državo kot lastnico nujno zlorabila. Morda o tem niti ni prepričan, vendar hoče s primerom podrejenega novinarstva dokazati svoje neoliberalne dogme in nujnost hitre privatizacije…”

    Lorenci torej romantično verjame, da so samo nekateri politiki slabi in nedemokratični. Pravi: “Zloraba, o kateri govori Damijan, pa je časovno vendarle omejena, denimo s spremembami na volitvah; slabšim politikam sledijo boljše, ne samo obratno…”
    Torej, samo Janša je slab, ko se vrnejo “naši fantje” (kdo pa so to, kdo je sploh še ostal kredibilen?!), bo pa spet vse prav in lepo. Lorenci pač še nikoli ni slišal za Mancurja Olsona in teorijo stacionarnih banditov. Ko se bodo, če bodo, vrnili “njegovi fantje” bodo spet “uravnotežili” medije v drugo smer. Lorenciju je očitno všeč samo uravnotežitev v pravo smer, ne pa politično uravnoteževanje per se. Na žalost ima Slivnik prav, naši novinarji so bili tiho in zadovoljni, dokler so bili na oblasti levičarji, pač zaradi svojega historičnega levičarstva, bili so celo bolj papeški od oblastnikov. Zato se novinarji večinoma niso lotevali oškodovanj družbene lastnine. Še več, Stane Kovač je moral iti z Mladine, ker se je loteval teh vprašanj, kasneje mu pa Janko Lorenci ni hotel objavljati tekstov na to temo v SP Dela. Novinarji (uredniki) so dopuščali te zlorabe oblasti in bogatenja privilegiancev, gledali so stran, ker so to pač počeli “njihovi fantje”. Zdaj ko to počnejo Janševi fantje, pa se jim zdi hudo sporno. Hipokrizija.

    Drugič: “…Mladoekonomisti, tudi Damijan, so strumno podpirali prodajo [NLB]. Tisti, ki smo ji nasprotovali, smo pojem nacionalnega interesa v tem primeru jasno definirali in omejili: to je interes Slovenije, da velika dobro poslujoča podjetja (blue chipi) ostanejo v lasti domačih lastnikov…”

    Lorenciju enostavno ni jasno, da, prvič, domačega kapitala nikoli ne bo dovolj za ohranitev naših uspešnih podjetij v domači lasti. Domačega kapitala ni dovolj niti za odkup belgijskega deleža v NLB, kaj šele za dokapitalizacijo NLB. Samo z domačim kapitalom slovenska podjetja ne morejo uspešno rasti in se razvijati, ker ga pač ni dovolj. In prav nobene potrebe ni, da bi ves slovenski kapital dali na kup, da bi obdržali lasništvo nekaterih podjetij, kaj pa bo z izrabo ostalih potencialnih priložnosti na trgu?! Smisel tržnega gospodarstva je v nenehni dinamiki, v vznikanju novih idej, v nastajanju novih priložnosti in podjetij, ki ponujajo boljše donose in tako se postopoma gospodarstvo razvija in prestrukturira. Če bi za vsako ceno vztrajali samo na obstoječih podjetjih, denimo na v 19. stoletju uspešnih premogovnikih ali predilnicah, danes ne bi imeli Gorenja, Seawaya, Ultre ipd. Danes slovenskega gospodarstva več ne bi bilo.
    Drugič, kako naj bi tuje lastništvo v našem finančnem sektorju (banke, zavarovalnice, borzne hiše ipd.) inemogočalo njihov razvoj? Smisel obstoja teh finančnih inštitucij je, da prodajajo tržno zanimive produkte in jih bodo vedno prodajali, če želijo doseči ustrezen donos v konkurenci ostalih finančnih inštitucij. In prav velike tuje finančne posrednice si zaradi svojega velikega obsega lahko privoščijo, da razvijajo nove, sodobnejše in tržno bolj zanimive produkte ter da jih prodajajo ob ustrezno nižji ceni kot domače.
    Tretjič, Avstrija se je do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja šla Lorencijevo romantično strategijo »nacionalnega interesa«. Bila je lastnica večine bank in »strateških« podjetij (jeklarska industrija). Ta »nacionalni interes« se je sprevrgel v klientelizem, politično kadrovanje (Bank Austria je bila pod okriljem socialistov, Creditanstalt pa ljudske stranke), katastrofalno slabo poslovanje in finančne škandale (državna jeklarska podjetja). Toda nato so avstrijske vlade postopoma prodale vse banke (tujcem!) in strateška podjetja in njihovo poslovanje se je nenadoma drastično izboljšalo. Afere in korupcija pa so še danes prisotne v neprivatiziranih bankah (Bawag) ter pri javnih naročilih (primer nakupa vojaških letal). Avstrijsko gospodarstvo je danes veliko bolj uspešno kot je bilo konec osemdersetih ali v začetku devetdesetih let, privatitirana podjetja veliko bolj uspešno iščejo tržne priložnosti. Avstrijske banke so tako uspešne v svojem prodoru na vzhodne in jugovzhodne trge, ker jim je to omogočil privatni lastniški kapital. Državni jim ga ne bi, ker pač država ne bi odobrila ustrezne dokapitalizacije. Tako kot pri nas država ne dovoli dokapitalizacije Gorenja, Triglava, NLB itd., da bi se ta podjetja lahko uspešno širila in rastla v tujini.

    Lorenci je seveda romantik, ki se mu o ekonomiji ne sanja kaj preveč. Hudič je, da je tako neučljiv. Tudi ko se njegova strategija pokaže kot neuspešna, tudi ko ga njegova lastna strategija (Laško kot lastnik Dela, ki je nastavil nove urednike, ki so Lorencija odstavili), on še vedno romantično verjame v domačijski svet in mesijansko vlogo politikov. Kjer so seveda eni politiki absolutno dobri (ali boljši), drugi pa absolutno slabi. Ne, Lorenci, politiki so inherentno slabi, vse počnejo na podlagi svojega banditskega, plenilskega nagona. Politična konkurenca, pravna država in mediji jih morajo kontrolirati. podobno slabi so monopoli v gospodarstvu, ki težijo k zlorabi prevladujočega položaja, če jih pri tem učinkovito ne omejuje konkurenčno pravo. Toda, kako uspešen je lahko nadzor nad politiko, kadar se politični in gospodarski monopoli združijo kot imamo danes primer v Sloveniji? Kako svoboden je lahko v tem primeru medijski prostor in kako pravna je lahko država, če pa mora po definiciji ščititi interese monopolistov (politikov in domačih lastnikov monopolov) ne pa interesov nas posameznikov?!
    Razpršeno domače in tuje lastništvo, nad katerim politika ne more imeti vpliva, je edina garancija, da nas politika in domači monopoli ne bodo zlorabljali. In za medijsko svobodo še posebej.

  7. Jože,

    še veliko vode bo steklo preden bodo možgani ovinarjev oprani nesnage, ki se je nabrala v desetletjih enoumja. Lorencija in njegovih ne bo mogoče prepričati dokler ne bo njegova zaposlitev odvisna od analitične vrednosti njegovih člankov. Pač ni vajen življenja v meritokratski državi, kjer zmagajo najboljši. Čeprav menim, da je za Lorencija in njegove generacije, ki še niso uspele doumeti zgoraj zapisane vsebine prepozno, pa je toliko bolj pomembno, da se vsaj mladi novinarji uveljavljajo na meritokratski način. Priznati pa moram, da imajo novinarji pri lastni transformaciji ali pa v začetni usmeritvi v kvalitetno novinarstvo hudičevo težko delo, saj okolje takšnim novinarjem v celotni slovenski povojni zgodovini ni bilo nikoli naklonjeno. V okolju, kjer je koruptivnost značilnost, je vrlih korenjakov kot je Stane Kovač bore malo.. Poskrbeti je potrebno za spremembo okolja, v katerem bodo nagrade (plače) novinarjev vezane na kvaliteto člankov.. in tale blog je vsekakor ena izmed priložnosti!

  8. Vsekakor Kovač Mrkaić Damijan in še kdo tudi za sol ne bi zaslužili s svojimi članki v neodvisnih medijih. Saj bi se spokali proč. še preden bi jim sploh kaj objavili, kot so so se od večine poslov v zadnjem času. Kredibilnost pa taka. Tako Kovač kot Mrkaić in Damijan nikoli ne držijo dane besede, znajo pa tako lepo pravljinčariti na rčun komunajzarjev. ko je treba kaj narediti pa črta nazaj v državne jsali (take ali drugačne).

  9. Jože in Mićo – imata prav. Iz pisanja in obnasanja novinarjev (seveda ne vseh) se zdi, kot da ekonomski napredek, inovativno, učinkovito in konkurenčno gospodarstvo, ustvarjanje novih delovnih mest, družba znanja, itd. sploh niso v “nacionalnem interesu”. Slednjega namreč preprosto enačijo z lastnoiško vlogo države ali vsaj s tem, kar je v slovenskih rokah. Razumem politike, ki skušajo z uporabo take populistične definicije nacionalnega interesa vplivati na nacionalna (nacionalistična) čustva volilnega telesa, da bi si tako nabirali politične točke. Ne razumem pa novinarjev,tiste kritične mase, ki naj bi s svojim objektivnim in argumentiranim pristopom opozarjali na nepravilnosti in zlorabe oblastnikov- politikov.

    Nacionalni interes torej ni nujno nekaj slabega. Pomembno je kako ga definiramo. Če ga razumemo kot vsesplošen napredek družbe, potem ni več pomembno, kdo je lastnik, temveč to, da je le ta sposoben in učinkovit v zagotavljanju rasti in napredka kot temeljnega cilja.

  10. “Se veliko vode bo steklo preden bodo možgani ovinarjev oprani nesnage, ki se je nabrala v desetletjih enoumja. Lorencija in njegovih ne bo mogoče prepričati dokler ne bo njegova zaposlitev odvisna od analitične vrednosti njegovih člankov. Pač ni vajen življenja v meritokratski državi, kjer zmagajo najboljši.”

    Zanimivo, da to trdi avtor, ki se celo zivljenje potika po javnih institucijah in ni nikoli delal v gospodarstvu. Kritizira drzavo, ki mu je sofinancirala doktorat, sam pa je nekoc predlagal se ukinitev minimalne place za resitev tekstilnih podjetij. Kako ze pravijo? Lahko je klatiti po koprivah s….

  11. @Anal-itik

    Zal moram komentatorja razocarat. Delal sem na (ali za) vec privatnih institucijah (Viator-Vektor, Laško, Union, Trimo, Novoles, Tobačna, Finance, itd.), kar kaže, da mi tudi trg ni preveč tuj.. tudi tale blog je privatna iniciativa in z veseljem pišem zanj – brez državne subvencije.

    Kar pa se izobraževalne politike tiče pa naslednje. Brez podpore EU marsikateri od slovenskih akademikov ne bi videl od znotraj takšnih institucij kot je European University Institute, itd. Študij ima poleg običajnih stroškov letno šolnino 10 tisoč evorv. Neodvisno za koga gre, so takšne subvencije običajno učinkovit način povečevanja slovenskega znanja – gre za transfer znanja, ki bi se drugače zelo težko zgodil.. Pridobljeno znanje pa se lahko potem doma, na javni instituciji, prenaša naprej. V Španiji so s takšno politiko v velikimi meri prenovili domače izorbraževalne institucije. Podobno počno prav zdaj Kitajci. S tega vidika se je državi investicija izplačala.

    Pa še o lastnini. Raje bi videl, da bi bil moj delodajalec – EF – privatna institucija. In upam,
    da nekega dne tudi bo.

  12. “Raje bi videl, da bi bil moj delodajalec – EF – privatna institucija. In upam,
    da nekega dne tudi bo.”

    LOL

  13. Človek pa mora imeti še malo upanja. Delal bom najmanj še 29 let (po sedanjih kriterijih), tako da bom morda to celo dočakal. 🙂

    [Sicer pa je bilo na EF že več pobud, ki zaenkrat še niso obrodile sadov: i) odcepitev od univerze in ii) privatizacija.

    Če pa se ne bo zgodilo nič takega, pa vsaj upam, da se bodo zgodile pomembne organizacijske spremembe, ki bodo sistem spremenile v takšni meri, da bo vsaj delno spominjal na privatni sektor..

  14. : “Nacionalni interes” – zapira, povzroča mozolje in slepoto

    Jure, če bi v življenju pridobil nekaj naravoslovne izobrazbe bi razumel razliko med potrebnim in zadostnim pogojem (…ampak potem bi tvegal, da bi vsako jutri ogledalo zmerjal s fahidiotom).

    p.s.
    Na tvoj blog nihče resen ne bo več odgovarjal, ker redno brišeš vse moje poste. Pripiši sebi…

  15. @Jože

    strinjam se s teboj, da so svoboščine in pravna država inherentni del liberalne in demokratične države, ki se v prvi vrsti odraža v prosti trgovini in svobodni konkurenci. Če povem drugače, v imenu lastne svobode in avtonimije morajo novinarji pod kritičen drobnogled vzeti vsako oblast, tudi če je “naša”. Argument, da gre za nacionalni interes naj bi vnaprej dopuščal opustitev te kritične obravnave. To pa lahko ( ni seveda nujno, vendar verjetno) privede do ravno nasprotnih učinkov, v končni fazi za zdrs v ne-avtonomnost.

    V zvezi s konkratno situacijo, ki jo opisuješ pa menim, da se moramo najprej vprašati, koga sploh lahko štejeno za novinarja? V resnici je to človek, ki je končal FSPN. In nič več. Od tu naprej pa se porajajo vprašanja o občutku za avtonomijo,…

    Glede lastništva nad mediji pa se moramo po moje vprašati, kakšen dobiček si obeta lastnik medija preden le tega kupi? Lahko, da si obeta dobiček od dobrega poslovanja podjetja, lahko pa da si obeta zgolj posredni dobiček – z lastništvom nad medijem bo lahko izvajal vpliv na vsebino in s tem mogoče promoviral, zakrival itd. kakšne druge posle. Lahko pa da si obeta tudi kakšne koncesije oblasti, saj bo lahko na ta način izsiljeval oblast.

    Skratka, najbolje bi bilo dobiti takšnega lastnika medijskega podjetja, ki bi vstopil v posel z namenom, da služi s tem, ko gleda pod prste vsakokratni oblasti ( nenehen vir dobička je lahko razkrivanje bedarij vsakokratne oblasti), da pa ne bi postal rumeni tisk, bi mu pri tem asistirala armada čimboljših novinarjev. Seveda pa to ne pomaga nič, če nimamo v državi temeljnega pogoja – razpršenost lastništva in svobodno konkurenco.

    Sklicevanje tako enih kot drugih na nacionalni interes pa je zgolj in samo priročna floskula. Tako je npr. tudi Mercator pod Jankovićem govori o tem, da odpira mercatorjeve trgovine v Srbiji ker je to v nacionalnem interesu. Po moje je v nacionalnem interesu le da plačuje ustrezne davke. Če pa bi že govorili o nekakšnem nacionalnem interesu,potem bi moral največji in najepši Mercatorjev center stati v Trstu in Celovcu.

    Trojno zvezo lastnik/novinar/oblast je potrebno sistemsko razbiti.

  16. “V resnici je to človek, ki je končal FSPN. In nič več. Od tu naprej pa se porajajo vprašanja o občutku za avtonomijo,…”

    no, kljub tej diskvalifikaciji ti lahko zatrdim, da ti FDV da vsaj to, da takih neumnosti ne pišeš:

    “strinjam se s teboj, da so svoboščine in pravna država inherentni del liberalne in demokratične države, ki se v prvi vrsti odraža v prosti trgovini in svobodni konkurenci.”

    v prvi vrsti? ojoj!

  17. @ Drugi dom, podplat, Anal-itik & Co.:
    Hm, če se ne motim, so pravila na Razgledih, da se pogovarjamo argumentirano, o zadevi, “ad rem” in ne “ad hominem”. Smiselno je imeti neko osnovno raven izobrazbe in razgledanosti, sicer komentiranje izgleda približno tako kot ta komentar pred mojim.

    Prav tako pa osnovna pravila vljudnosti zahtevajo, da se predstavimo z imenom in se ne skrivamo za nicknami. Saj vendar stojimo za svojimi besedami in nosimo zanje popolno odgovornost, mar ne?!

    Mislim, da bi bilo lepo in prijazno, da se tisti, ki ne želite ali ne morete zadostiti tem osnovnim pravilom komuniciranja, poslovite s te strani in raje komunicirate na drugih forumih.

  18. @jože
    prvič; hm, če se ne motim, je običajno, da nekdo prej prebere tisto, o čemer se je spravil pametovati. glede na to, da si ti moj odziv na borisovo diskvalifikacijo uvrstil med “ad hominem” napad, si bom spet drznil povedati, da temu običaju nisi zadostil.

    drugič; če bi le malo pogledal čez plot (ali kliknil na link), bi morda izvedel, da se za mojim nickom skriva oseba… s celotnim imenom in priimkom, kar zate, dragi jože, žal ni mogoče rečt.

  19. Strinjam se, da je za sodelovanje v razpravi potrebno vse to, kar pravita Jože in Drugi dom. Je pa najmanj priporočljivo, če že ne potrebno, pred oddajo komentarja tudi prešteti do, hm, recimo, 300, nato še enkrat prebrati napisano in šele potem klikniti na submit.

  20. “omejitve

    Uredniki oziroma avtorji vsebine komentarjev na članke pred objavo ne preverjajo, pridržujejo pa si pravico, da komentarje z neresnično, neizvirno, rasistično, nacionalistično, hujskaško, nasilno, pornografsko, žaljivo ali podobno (drugače nezakonito vsebino) pod (svojimi) članki izbrišejo brez opozorila uporabniku.

    Ob morebitnih ponavljajočih objavah takšnih komentarjev si administrator pridržuje pravico, da uporabniku onemogoči komentiranje”

    Mislim, da v teh pravilih nicesar ne pise o izobrazbi, kar pa se tice “ad hominem”, pa poglej nekaj postov nazaj, kdo koga oznacuje za skrajneza, in psihicnega bolnika. Nisem opazil, da bi administrator posegal v tovrstne poste (mimogrede: s to politiko se strinjam, ker gre za nacelo “I don’t care what you say but I will always defend your right to say it”), torej so ocitno v skladu s pravili.

    Ali pa je v resnici motece ze to, da obstajajo tudi drugacna mnenja?

  21. Spodaj si lahko preberete pismo bralcev, ki so mi ga na vpogled, ker ni bilo objavljeno (Delo, Večer), poslali trije moji znanci. Mogoče zanimiv odziv, ker gre za preproste ljudi, ki pa vsekakor ne padajo (več) na FDV-jevske finte.

    NEZADOVOLJNEŽI

    Z zanimanjem sledimo odzivom nekaterih novinarjev in medijskih »strokovnjakov«, ki v zadnjem času bijejo plat zvona četrti veji oblasti. Po njihovem mnenju naj bi trenutna oblast vse bolj in bolj obvladovala poročanje slovenskih medijev. Govorijo o vmešavanju lastnikov v njihovo delo, o političnem nastavljanju urednikov, o »hlapčkih«, ki da prevzemajo njihova mesta, in o nesposobnežih, ki ne obvladujejo svoje obrti.

    »Gospodje nezadovoljneži«, katerih duhovni očetje so se tako ponosno imenovali družbeno politični delavci, so zelo prepričljivi in v svojih trditvah vztrajni. Človek bi jim lahko celo verjel, če bi ti gospodje vsaj del svoje zaskrbljenosti izrazili že pred nekaj leti. Tako pa se sprašujemo, kje ste bili, dragi nezadovoljni gospodje, ko je takratna oblast že prav nesramno očitno obvladovala vse pomembnejše medije? Zakaj niste povzdignili glasu, ko so komentarji in mnenja, ki niso tako ali drugače zagovarjali bivše oblastnike, bili kot prave eksotične živali, ki vseskozi blodijo v senci izumrtja? Kje ste bili, ko so odstavljali Žarka Petana? Kje ste bili, ko so v znak protesta proti predsedniku bivše totalitarne stranke, ki je postal predsednik Sveta RTV, iz tega Sveta izstopali pomembni literati in javni delavci? Kje ste bili, ko je bil leta 2000 po naročilu bivšega predsednika izveden medijski linč na takratno »pomladno« vlado in mimogrede zaradi nestrinjanja s tem početjem odstavljen glavni urednik Večera? Kje ste bili, ko je predsednik vašega društva postal gimnazijski maturant in ko je v časopisu, v katerem je pomembna mesta zasedal zajeten delež njegovega sorodstva, bilo praktično nemogoče objaviti »politično nekorektno« pismo bralcev, da o cenzuri na njihovem spletnem forumu sploh ne govorimo?

    Naj odgovorimo namesto vas, spoštovani gospodje. Držali ste žakelj, zdaj pa nas prepričujete, da vam naj verjamemo, ko vpijete: »Primite tatu!«

    Naj zaključimo z besedami, ki jih je pred nekaj leti, ko ste bi vi, gospodje nezadovoljneži, tiho kot miške, izrekel ugleden slovenski novinar: »Ne smemo se slepiti, da novinarska avtonomija v Sloveniji nima plitkih korenin, pa še te so trčile ob 50 let star beton.« Vaš beton, dragi nezadovoljni tovariši, postaja počasi nepomembna in krušljiva kaša. In to vas boli. Samo to in nič drugega. Vse drugo so le prazne besede.

  22. @vojko in jože
    Res bi bilo lepo, da bi znali štet do 300. Ampak že pogled na desno stran te spletne strani ti pove, da je dovolj, da mimogrede omeniš Mrkaića (najbolje, da kar v naslovu), ali pa Damijana in Polanca (poglej benjaminovo finto z naslovom in ps-om), pa boš dobil plaz. Apel na sledenje vzročno posledičnih povezav je brez zveze. Po zakonu velikih števil je neizogibno, da ti bo en del publike takoj šel na osebo, ki omenjaš, in ne na argumente. Anal-itik ima prav. A nas moti njegovo mnenje? Ne bi nas smelo. sašo lahko napiše marsikaj, pa mu bo očital službo v javnem sektorju. Ima pač svoje mnenje. sašo lahko napiše, da je 1+1=2, pa mu bo rekel, da je to brez zveze, ker ni študiral matematike. sašo lahko napiše, da je 1+1=3, pa mu še vedno ne bodo napisali, da je to narobe, ampak, da je brez zveze, da to piše, ker ni študiral matematike. Ampak, jebiga, to je mnenje. Nima navezave na predmet sašotovega ali od koga drugega pisanja, ampak je vseeno mnenje. Zraven ti bo dodal, da njegova reakcija ni ad personam, ker ga je že prej enkrat užalil npr. mićo, no in sašo se povezuje z mićotom. Tudo to je mnenje. In do mnenja imamo vsi pravico, zato nas to ne bi smelo motiti. Ob določenih imenih se pač gostijo določene reakcije. Proti zakonu velikih števil ne moreš nič, saj se v javnem mediju lepo manifestira. Vajin apel bo zato šel popolnoma v prazno.

  23. @ Igor, Vojko in Jože

    Prednost bloga je prav v medijski svobodi, ki je osnova članka. Pridružujem se Igorjevemu mnenju. V nasprotnem primeru se lahko celi stvari zgodi nekaj takega kot se je zgodilo Mićotu, da ga označujejo za netolerantnega. Zagovarja liberalizem, vendar pa ne prenaša drugačnih mnenj..

    Lepota bloga je v svobodi izražanja. Če kdo meni, da se z nekom nima smisla pogovarjati, s pač ne pogovarja. To je svoboda!

  24. Eno je ne prenašati drugačnih mnenj, nekaj čisto drugega pa uporabljati cenzuro.

  25. Jubilej!
    Petek, 27. april 2007 – petek 23. april 2008.
    Letos mineva eno leto in večina nas je pozabila, kako so budni opozarjali na previdnost in zgrešenost ob tako vročičnem zavzemanju za “nacionaln interes”. No, izkazalo se je, da so imeli še kako prav.
    Če spet omenim Irsko: Irci se zavzemajo in uresničujejo “nacionalen interes” – kakšen interes: za skupen interes, medtem ko se pri nas za “nacionalni interes” – za kateri, za eden od možnih, torej za parcialen in parcialni, in kakor se je izkazalo za interes “privilegiranih” skupin, ki jim je njihov takoimenovani “nacionalni interes” zgolj krinka za nečedno in škodljivo početje, ki ni v skladu z interesom, ki bi bil “nacionalen”, torej skupen. To nazorno kaže, kako ohlapni smo pri vbesedovanju pojmov, oziroma, kako lahko izbrušeno in občutljivo uho takoj zazna prevaro in lažnost. Takih “cvetk” je še veliko. Ena je prav gotovo beseda “vrednota”, ki jo poznamo v tem smislu zgolj v slovenščini. Je beseda v jeziku “prižniškega govora”, bodisi z rdeče ali črne prižnice, in ne pomeni ničesar; omogoča le barantanje in žuganje ter sklicevanje na nekaj, kar ne obstaja oziroma kar je težko konkretizirati in udejaniti. Govoriti bi namreč morali vselej o vrednostih, ki pa se merijo z različnimi merili: nekatere z metri ali utežmi, druge, ki jih ne moremo meriti pa se presojajo z besedami, a so še vedno vrednosti; pa še kakšne!
    Torej: nacionalni interes: ne;
    nacionalen interes: da!
    vrednote: ne,
    vrednosti: da!
    Pregled stanja: ob letu osorej! Medtem pa bodimo pozorni na sprenevedavi političen govor!
    Naslednja takša beseda je nasilje. O tej pa kdaj drugič. Anika

  26. 🙂 hvala vsem avtorjem, polepšali ste mi dan. slovenci še premoremo najbolj esencialno lastnost razmišljujočega bitja, ki je humor. mislil sem na:
    teorijo stacionarnih banditov :-),
    zakon velikih številk 🙂
    Zagovarjam liberalizem, vendar pa ne prenaša drugačnih mnenj 🙂
    pri meni se sliši: postal sem bolj toleranten do drugačnih mnenj, razen mnenj bedakov, ki jih ne maram. No, obkrožen sem z bedaki

%d bloggers like this: