Nevarnost približevanja coni referendumov o članstvu v EU

Bolj ko se bliža britanski referendum o Brexitu in bolj ko narašča socialno nezadovoljstvo zaradi osmega leta krize, izjemno slabo menedžirane s strani “bruseljske tehnokratske elite na nemškem povodcu“, bolj se razrašča aspiracija po podobnih referendumih v ostalih članicah EU.

Tudi če se britanski volilci odločijo, da ostanejo “IN”, se pritisk v ostalih članicah glede referendumov o “OUT” ne bo zmanjšal, če se bo nadaljevalo sedanje stanje ne-razvoja. Če se bruseljska tehnokratska elita in nacionalne elite, ki ji določajo agendo, ne bo odločila, da radikalno spremeni smer ekonomskih politik – od neumnih pravil fiskalnega stiskanja k spodbujanju rasti, bo EU-EXIT, izhod iz tega prisilnega jopiča, postal edina opcija.

Bojim pa se, da tudi radikalna sprememba kurza ekonomske politike tega pobeglega sentimenta ne more več spraviti nazaj v steklenico. Zdaj so tukaj že begunske kvote in številne druge nacionalno specifične zadeve, ki neko nacijo iritirajoče spominjajo, da živijo v skupnosti, ki jih ovira namesto omogoča. Poglejte si francoske krvave proteste proti strukturnim reformam, ki jih forsira EU. EU ni več tista obljubljena dežela, skupnih evropskih vrednot pa pravzaprav nikoli ni bilo, niti jih ni uspelo umetno ustvariti v zadnjih 60 letih.

Kar se mene tiče, nisem za EU-EXIT, pač pa za EURO-EXIT ter za ostanek v EU z bolj relaksiranimi politikami (glede fiskalne politike, politike državnih pomoči, posamičnih regulacij itd.). Če želimo ohraniti EU, jo moramo redefinirati, narediti bolj “plitvo” glede institucionalnega ustroja in politik ter bolj prijetno za življenje navadnega smrtnika. Manj hiperregulacije ter neumnih in škodljivih pravil in več prostora za specifične nacionalne politike. Gre za preprosto cost – benefit analizo. Če je ne bo naredila ozka politična elita, ki odloča o EU zadevah, jo bodo naredila nacionalna volilna telesa, spodbujena s ščuvanjem lažnih nacionalističnih prerokov.

%d bloggers like this: