Moram priznati, da že dolgo časa nisem prebral tako gnusno neumnega pamfleta, kot je bil včerajšnji članek v Financah »Fiskalni napor za leto 2017 je premalo ambiciozen« v avtorstvu Jorga Kristijana Petroviča, prvega namestnika predsednika računskega sodišča. V osvežitev spomina – Petrovič je bil prvi pobudnik tiste radikalne verzije zapisa fiskalnega pravila v ustavo, ki je na srečo vlada ni sprejela.

Poanta Petrovičevega pamfleta je v razočaranju nad tem, da aktualna slovenska vlada ne bo naredila »fiskalnega napora«, kot bi ga naj v skladu z eno izmed interpretacij fiskalnega pakta s strani Evropske komisije. Slednja je lani Sloveniji naložila zmanjšanje strukturnega deficita v proračunu za 1 odstotno točko, medtem ko je slovenska vlada v Bruslju z argumentacijo, da je evropska komisija uporabila sporno metodologijo za izračun proizvodne vrzeli in strukturnega deficita, izposlovala, da v letošnjem letu naredi fiskalni napor zgolj v višini 0.6 odstotne točke. Zaradi tega bo treba manj zmanjšati javne izdatke (ali dvigniti davke), zaradi česar bo rast BDP večja in javni dolg glede na BDP se bo zmanjšal bolj, kot bi se v primeru izpolnitve večjega fiskalnega napora.

Za lažje razumevanje: Slovenija je s še šestimi državami Bruslju od lanske jeseni dokazovala, da je metodologija izračuna proizvodne vrzeli, ki služi za izračun strukturnega deficita napačna. Po tej metodologiji, naj bi Slovenija (katere BDP je sicer še vedno okrog 5% pod ravnijo izpred začetka krize in dobrih 20% izpod trendnega (potencialnega) BDP) že lani zaprla proizvodno vrzel (razliko med dejanskim in potencialnim BDP), letos pa naj bi dejanski BDP že za skoraj 2% presegel potencialnega. Zaradi tega bi po fiskalnem pravilu Slovenija morala letos radikalno zmanjšati strukturni proračunski deficit.

Ta metodologija izračuna je seveda notorično napačna, ker temelji na napačnih predpostavkah (glejte tukaj in tukaj). Izračuni proizvodne vrzeli različnih inštitucij (EK, IMF, OECD) se zato med seboj drastično razlikujejo, za nekaj odstotnih točk, razlikujejo se celo v predznaku (torej ali je proizvodna vrzel pozitivna ali negativna). Lanski izračun vrzeli je za letošnje leto povsem napačen. Letošnja ocena lanske vrzeli je povsem drugačna, kot je bila lani. Številke popravljajo za nazaj, in to drastično. Še več, povprečna napaka v oceni proizvodne vrzeli je celo večja od fiskalnega napora, ki se zahteva od neke države. Uporaba tega koncepta je za državo nevarna, saj jo zaradi napačno izračunane proizvodne vrzeli in posledično preobsežno določenega fiskalnega napora (zmanjšanja javnih financ) lahko povsem po nepotrebnem vrže v recesijo. Ker je pač sledila nekemu mehanskemu pravilu, ki temelji na napačni metodologiji.

Marcellino in Musso, ki sta res avtoriteti na področju metodologije ekonomskih napovedi, sta v raziskavi za ECB, objavljeni leta 2011, kjer sta primerjala dolge serije ocen proizvodne vrzeli za države OECD, narejene s strani različnih inštitucij, ugotovila, da so te ocene zelo nestabilne in da se zelo spreminjajo v času. Ugotovila sta, da je uporaba koncepta proizvodne vrzeli “nekoristna” in “nevarna” za strukturno analizo ekonomske politike v evrskem območju. Podobno ugotavlja raziskava članov upravnega odbora ameriškega Fed iz 2014, ki odsvetuje uporabo koncepta proizvodne vrzeli za merjenje globine krize. Celo nizozemski finančni minister Jeroen Dijsselbloem in vodja Evroskupine, ki sicer ne slovi po znanju ekonomije in zelo odprti glavi, je pred mesecem izjavil, da tega fiskalnega pravila nihče ne razume, da ga je težko razložiti in da ga je treba spremeniti.

No, in potem se najde nek zagret slovenski računovodja (kot da nam ni dovolj že Mramor!), ki javno protestira, ker slovenska vlada ne bo sledila nekemu dokazano napačnemu in škodljivemu mehanskemu pravilu. Petrovič razočarano pravi:

Analize v prihodnjih letih bodo pokazale, ali je bila odločitev evropske komisije, da ne upošteva lastnih pravil, dobra ali ne. […] Evropska pravila so v pravnem okviru Republike Slovenije vpisana v 148. člen Ustave in v Zakon o fiskalnem pravilu. Zato se, če strukturni primanjkljaj ne bo zmanjševan skladno z določbami Zakona o fiskalnem pravilu, minister za finance in predsednik vlade lahko znajdeta v nezavidljivi situaciji. Da stvari čez noč lahko postanejo skrajno resne, kaže primer brazilske predsednice Dilme Rousseff …

Ali bo proračun za prihodnje leto skladen s fiskalnim pravilom, nam bo predstavljeno proti koncu leta. Fiskalni napor je namreč eno temeljnih izhodišč za pripravo proračuna in po njegovi korekciji bo z njim treba uskladiti tudi proračun. Upam, da bo do takrat sprejeta tudi novela Zakona o javnih financah, ki bo vlado že v postopkih sprejetja proračuna v državnem zboru zavezovala k obvezni predstavitvi ukrepov, ki bodo v letu izvajanja posameznega proračuna dali strukturne učinke, in k predstavitvi njihove višine. S tem bi se izognili lastnim dvomom o verodostojnosti izvedbe napovedane strukturne dinamike, prav tako pa bi s tem pretrgali nenehno izraženje skepse pri evropski komisiji.

Računovodjo togoti kršenje pravila, čeprav je temeljilo na napačnem izračunu in čeprav je Evropska komisija to napako posredno priznala z dovoljenjem Sloveniji, da naredi manjši fiskalni napor. Toda računovodje to sploh ne zanima. Niti za sekundo se ni povprašal o smiselnosti pravila. Računovodja je razkačen, ker si je slovenska vlada drznila kršiti »sveto pravilo«. Le kako si drzne kaj takšnega?! Namiguje, da bi temu lahko sledila ustavna obtožba proti finančnemu ministru in predsedniku vlade. Ker sta (sicer z dovoljenjem Bruslja) kršila pravilo, ki temelji na napaki in katerega izpolnitev bi bila škodljiva za Slovenijo. Obtožena bi lahko bila – ker nista želela škoditi Sloveniji.

Od pravnikov smo teh stvari sicer vajeni, saj so nagnjeni k temu, da sodijo po pravu (črki zakona), namesto po pravici oziroma po tem, kar je prav. Sodniki so večinoma pozabili na Salomonovo modrost in se raje oklepajo črke zakona ne glede na stvarne posledice.

Toda niso samo pravniki nagnjeni k temu. Tudi nemški vojni zločinci so bili. K izpolnjevanju pravil. Vendar se tukaj ne bom referiral na vojake, ki so poslušali ukaze nadrejenih, pač pa sem se spomnil epizode iz čudovitega filma »The Reader«. Najbrž se spomnite prizora, ko Michael (Ralph Fiennes) kot mlad študent prava spremlja sojenje nemškim vojnim zločincem in na sojenju proti paznicam v koncentracijskem taborišču v eni izmed njih, Hanni (Kate Winslet) prepozna svojo nekdanjo ljubimko, ki ji je kot fantič bral knjige. Ključni prizor je, ko Hanna noče priznati krivde za smrt jetnic, ki so zgorele zaprte v cerkvi. Hanno dolžijo, da je sokriva za njihovo smrt, ker jim ni odprla vrat, da bi se rešile pred ognjem. Toda Hanna te krivde sploh ne razume. Sploh ne razume, česa jo dolžijo. Njen odgovor na vprašanje, zakaj jetnicam ni odprla vrat, da bi se rešile, je bil, da bi s tem kršila – pravila. Pove nekako takole: mi smo bile paznice in odgovorne za to, da jetnice ne pobegnejo; če bi odprla vrata, bi jetnice lahko pobegnile…

No, naš računovodja, Jorg Kristijan Petrovič, prvi namestnik predsednika računskega sodišča, nekako spada v to kategorijo ljudi. Pravila je treba spoštovati, čeprav so dokazano napačna in škodljiva, čeprav imajo nepopravljive posledice.

Bog nas obvaruj “računovodij” na izvršnih funkcijah in v koncentracijskih taboriščih!

P.S.

Tudi jaz sem leta 2012 podpiral Fiskalno pravilo in tudi, da se Petrovičeva dikcija zapiše v ustavo. Dokler nisem nekaj mesecev kasneje, ko sem pripravljal predavanje za študente o Fiskalnem pravilu, ugotovil, da tukaj nekaj ne štima. Da ocene proizvodne vrzeli med leti skačejo sem in tja. Da je metodologija izračuna zelo sporna. In da napake v ocenah proizvodne vrzeli v kombinaciji z napakami napovedi gospodarske rasti dajejo hudo napačna in škodljiva priporočila za fiskalno politiko. Zato sem spremenil mnenje. No, enkrat se bom moral opravičiti še Alenki Bratušek za mojo neosnovano kritiko – takrat je glede nasprotovanja Fiskalnemu pravilu imela prav.