Stroške globalizacije nosi srednji razred

Zanimivo je, kako smo do nedavnega akademski ekonomisti večinsko podpirali globalizacijo, utemeljeno na teoretičnih modelih o koristnosti proste trgovine, pri čemer so modeli sicer kazali na možnost negativnih učinkov zaradi redistribucijskih učinkov liberalizacije trgovine (nekateri sektorji in njihovi zaposleni nujno zaradi tega izgubijo). Vendar smo vehementno šli prek tega, predpostavljajoč, da pozitivni učinki v drugih sektorjih kompenzirajo te negativne učinke. Toda očitno smo bili preveč optimistični, kot kažejo študije dolgoročno negativnih učinkov na trg dela (glej tukaj, tukaj in tukaj) . Zato danes tekmujemo v prepoznavanju lukenj v naših prepričanjih.

Kolega Peter Egger je s soavtorjema (Sergey Nigai, Nora Strecker) nedavno objavil raziskavo, katere ugotovitve najbolje ponazarja spodnja slika. V času intenzivne globalizacije po letu 1985 je v OECD državah prišlo do davčnega prestrukturiranja: zmanjšali so se davki na dobiček in zmanjšala se je davčna progresija pri dohodkih, ta davčni izpad pa je pokril srednji razred. Drugače rečeno, razvite države so v strahu pred begom kapitala zmanjšale obdavčitev podjetij in tistih z najvišjimi dohodki, račun pa izstavile srednjemu sloju v obliki višjih davkov.

Eggerfig2

Vir: Egger, Nigai & Strecker (2016), “The Taxing Deed of Globalization”, CEPR Discussion Paper 11259

Glede “plačnika stroškov globalizacije” je še bolj povedna spodnja slika, ki kaže spremembo davčnega bremena glede na plačne decile. V obdobju do leta 1993 se je davčno breme povečevalo v skladu z rastjo dohodkov (progresija), v času najbolj intenzivne globalizacije po letu 1993 pa je prišlo do povečanja davčnega bremena za srednji sloj med 2. in 8. decilom, za tiste z nizkimi dohodki se davčno breme ni bistveno povečalo, medtem ko se je za tiste z najvišjimi dohodki (nad 9. decilom) davčno breme celo zmanjšalo.

Eggerfig3Vir: Egger, Nigai & Strecker (2016)

Te ugotovitve je mogoče pojasniti na naslednji način. Prvič, z globalizacijo so se povečali konkurenčni pritiski in potreba po javnih storitvah (več redistributivnih politik v zaščito ogroženih zaradi globalizacije). Drugič, te stroške povečanja socialnih izdatkov je država razdelila na manjšo davčno osnovo. V strahu pred begom (zelo mobilnih) kapitala in visoko izobraženih je tem zmanjšala davčno breme in ga prevalila na tiste, ki nimajo kam pobegniti, torej na srednji sloj.

To pomeni, da je negativni sentiment v večinskem delu populacije v večini razvitih držav do globalizacije danes v veliki meri upravičen. Globalizacija jim je odnesla delovna mesta, ki so nekoč veljala za solidno plačana, hkrati pa jim je povečala davčno breme, medtem ko so jo na drugi strani lastniki kapitala in tisti z najvišjimi dohodki odnesli z velikimi davčnimi odpustki.

One response

  1. Dober prispevek, pokaže kar nami že nekaj čas govori intuicija. Pri tem se spomnim reka, ki gre približno takole:

    “višji sloj o vsem odloča in pobere vse dobičke, srednji sloj vse naredi in plača vse davke, nižji sloj je pa zato, da drži srednji sloj v strahu”

    Kaže pa tudi kako zelo težko je posamezni državi v pogojih globalizma zbežati iz prevladujočega vzorca. Na enega od možnih načinov je pokazal tu že omenjeni James Henry (bivši Chief Economist McKinssey-a), ki je bil med drugim tudi svetovalec vladi Minessote. Biti maksimalno racionalen pri upravljanju države, da bi lahko investiral v izobraževalni, raziskovalni, socialni sistem in infrastrukturo. Z namenom, da tekmuješ za kapital oz. investicije s superiornim industrijskim in socialnim okoljem in se ne greš davčnega dumping-a. (ki te na dolgi rok tako ali tako uniči).

%d bloggers like this: