Kaj imajo skupnega računovodska »pamet« in vojni zločinci?

Moram priznati, da že dolgo časa nisem prebral tako gnusno neumnega pamfleta, kot je bil včerajšnji članek v Financah »Fiskalni napor za leto 2017 je premalo ambiciozen« v avtorstvu Jorga Kristijana Petroviča, prvega namestnika predsednika računskega sodišča. V osvežitev spomina – Petrovič je bil prvi pobudnik tiste radikalne verzije zapisa fiskalnega pravila v ustavo, ki je na srečo vlada ni sprejela.

Poanta Petrovičevega pamfleta je v razočaranju nad tem, da aktualna slovenska vlada ne bo naredila »fiskalnega napora«, kot bi ga naj v skladu z eno izmed interpretacij fiskalnega pakta s strani Evropske komisije. Slednja je lani Sloveniji naložila zmanjšanje strukturnega deficita v proračunu za 1 odstotno točko, medtem ko je slovenska vlada v Bruslju z argumentacijo, da je evropska komisija uporabila sporno metodologijo za izračun proizvodne vrzeli in strukturnega deficita, izposlovala, da v letošnjem letu naredi fiskalni napor zgolj v višini 0.6 odstotne točke. Zaradi tega bo treba manj zmanjšati javne izdatke (ali dvigniti davke), zaradi česar bo rast BDP večja in javni dolg glede na BDP se bo zmanjšal bolj, kot bi se v primeru izpolnitve večjega fiskalnega napora.

Nadaljujte z branjem

Nevarnost približevanja coni referendumov o članstvu v EU

Bolj ko se bliža britanski referendum o Brexitu in bolj ko narašča socialno nezadovoljstvo zaradi osmega leta krize, izjemno slabo menedžirane s strani “bruseljske tehnokratske elite na nemškem povodcu“, bolj se razrašča aspiracija po podobnih referendumih v ostalih članicah EU.

Tudi če se britanski volilci odločijo, da ostanejo “IN”, se pritisk v ostalih članicah glede referendumov o “OUT” ne bo zmanjšal, če se bo nadaljevalo sedanje stanje ne-razvoja. Če se bruseljska tehnokratska elita in nacionalne elite, ki ji določajo agendo, ne bo odločila, da radikalno spremeni smer ekonomskih politik – od neumnih pravil fiskalnega stiskanja k spodbujanju rasti, bo EU-EXIT, izhod iz tega prisilnega jopiča, postal edina opcija.

Nadaljujte z branjem

Success and Luck: Good Fortune and the Myth of Meritocracy

Zadnjič sem pisal o Skrivnost uspeha = talent + trdo delo + … + ogromno sreče, tukaj je pa malce reklame za novo, aprila izšlo knjigo Roberta H. Franka “Success and Luck: Good Fortune and the Myth of Meritocracy“, ki piše natanko o tej stvari. Skozi prizmo osebnih anekdot uspešnih posameznikov in spoznanj vedenjske ekonomike Frank piše o pomenu faktorja sreče pri uspehu in izpodbija popularni mit konzervativcev, da sta za uspeh potrebna le talent in trdo delo. Frank pokaže, kako faktor sreče vpliva tudi na povečanje neenakosti in njeni pojavnosti.

Piše o zlorabi koncepta meritokracije, ki v svojem bistvu teži k vzpostavitvi fašistične superiorne elite, ki pozablja, da za merljivimi vrlinami tiči ogromna ledena gora sreče. Nekdo je imel srečo, da se je rodil v bogato družino, kar mu je omogočilo pridobitev ustrezne izobrazbe, manir, družbeni status in poznanstva, prek katerih je sploh prišel v “kvalifikacije” za neko pozicijo. Nekomu drugemu s povsem enakimi osebnimi karakteristikami ob rojstvu, vendar z manj sreče glede “lokacije rojstva”, ne uspe sploh dobiti priložnosti za uvrstitev v “kvalifikacije”, kjer se nato izbira na podlagi meritokratskih meril.

Nadaljujte z branjem

Nostalgija za službami v industriji je dejansko nostalgija za sindikati

V ZDA se še naprej odvija debata o zlatih časih in kako sta globalizacija in tehnični napredek odnesla dobro plačana delovna mesta v industriji. Obamova vlada je v prvem mandatu zastavila strategijo vračanja industrije. Tudi v Evropi se ponavlja nostalgija za industrijskimi službami in Evropska komisija je sprejela neko brezzobo industrijsko strategijo. Toda ta nostalgija je v precejšnji meri jalova. Industrijska delovna mesta, ki so izginila, se ne bodo več vrnila, tako kot se ne bodo vrnila tista delovna mesta v kmetijstvu iz konca 19. stoletja.

Nadaljujte z branjem

Vpliv vrednostnih sistemov ekonomistov na njihovo raziskovanje

Randazzo & Haidt (2015), katerih raziskava je navedena v “Iluziji objektivnosti: Ekonomija je (seveda) ideološka“, poskušata razčistiti staro dilemo, ali so ekonomisti lahko objektivni ali ne. Drugače rečeno, so lahko stališča ekonomistov in njihove raziskave neodvisne od njihovih vrednostnih sistemov? Stališče Miltona Friedmana v 1970-ih je bilo, da ne verjame, da obstaja kakšen “nepopisan ekonomist” brez vrednostih stališč, kar pa naj ne še ne bi pomenilo, da ekonomija kot veda ne bi mogla biti brez vrednostnih stališč, torej objektivna. No, oboje je seveda v nasprotju.

Randazzo & Haidt na podlagi ankete med več kot 130 ekonomisti ugotavljata, da objektivna ekonomija brez vrednostnih stališč ni možna. Kati vrednostni sistem raziskovalca determinira, katero področje bo raziskoval, katere predpostavke bo vzel kot izhodišče in katere podatke ter empirične metode bo uporabil. In izbira teh ima vpliv tudi na ugotovitve raziskave. Spodaj je njuna ilustracija tega problema na področju neenakosti, toda povsem podobne pristranosti boste našli denimo glede raziskovanja učinkov minimalne plače, učinkov sindikatov, koristnosti zunanje trgovine, optimalnosti ekonomske politike v času krize, vprašanja glede potrebnosti politike fiskalnega posta in stotine drugih dilem itd.

Objektivna ekonomija ne more obstajati. V ugotovitve raziskav in učbeniško ekonomijo (v “ekonomske resnice”, “ekonomske zakonitosti”) so vtkani vrednostni sistemi avtorjev. Zato si nima smisla delati utvar, da je to, kar preberete v nekem učbeniku ali neki raziskavi, objektivna preslikava oziroma objektivna razlaga stvarnosti. Gre zgolj za osebne, subjektivne interpretacije pojavnega sveta. Pri tem seveda “pljuvam v lastno skledo” kot znanstvenika. Nadaljujte z branjem

Iluzija objektivnosti: Ekonomija je (seveda) ideološka

Dober članek Kyla Petersona v Wall Street Journalu o tem, da je ekonomija, tako kot ostale vede, ideološka. Ali če hočete, politična. Prvič zato, ker je že sama objektivnost iluzija. Vedno vidimo, kar hočemo videti. Realnost vedno vidimo skozi osebno-specifično obarvana očala. In drugič, ker smo politična bitja. Imamo svoje vrednostne sisteme ali pripadamo določeni “šoli” ter imamo temu ustrezna prepričanja in predsodke. In na tej osnovi se lotimo raziskovanja. Raziskovalno vprašanje in hipotezo si zastavimo, ko že “vemo” odgovor. In nato izberemo takšne predpostavke in tako dolgo premetavamo enačbe, miselne koncepte ali “ženemo regresije” na podatkih, dokler ne dobimo rezultata, ki smo ga imeli v mislih že na začetku. Če ga ne dobimo, če podatki ne potrjujejo naših pričakovanj, raziskavo zavržemo. Le redkokdaj nas neuspeh prisili, da premislimo vse od začetka, si priznamo, da smo se motili in smo pripravljeni sprejeti nasprotno ugotovitev od pričakovane. In iz tega se rodijo najboljše raziskave. Ki prinesejo nekaj novega, nepričakovanega. Meni se je to nekajkrat pripetilo, nazadnje pri študiji o učinkih TTIP.

Ključen problem znanosti je, da vidimo samo objavljene rezultate študij. Vidimo samo tiste, ki so jih avtorji uspeli potrditi. Ne vidimo velike množice tistih, za katere niso našli potrditev. In prav tiste so lahko najbolj pomembne. Pomislite na vse laboratorijske eksperimente ali na vse klinične teste zdravil, pri katerih raziskovalcem ni uspelo potrditi pričakovanih rezultatov.

Ekonomija glede tega ni nič drugačna od drugih ved. Je pa bolj nagnjena k ideološko pogojeni pristranosti, saj se ne ukvarja s preučevanjem amorfnih zadev, pač pa z medčloveškimi odnosi in ureditvijo družbe, kjer imajo vrednostni sistemi ter osebna, ideološka oziroma politična, prepričanja bistveno večjo težo.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: