Tole vprašanje, na katerega še nihče nima odgovora oziroma si ga ne upa glasno povedati, izhaja iz Milanoviceve “Elephant Curve“. Slednja, ki jo po pravici imenujemo slika desetletja, kaže učinke, ki jih je imela globalizacija na globalno prerazdelitev dohodkov. Pri tem sta dva ključna učinka:

• za srednji razred na Zahodu (med 75. in 90. centilom) je bila globalizacija in z njo povezana selitev proizvodnje in delovnih mest v Azijo pogubna: realni dohodki so se v dveh desetletjih komajda kaj premaknili, ali pa realno celo upadli,
• prebivalcem v osrednjem delu porazdelitve (globalni srednji razred, med 15. in 65. centilom), gre predvsem za Azijske države (Kitajska, Indija, Vietnam, Indonezija itd.) je globalizacija in masovno odpiranje delovnih mest najbolj koristilo: njihovi dohodki so se realno povečali za 60 do 80%.

Hm, kaj zdaj? Moramo za to kriviti globalizacijo, ki je “ukradla” delovna mesta na Zahodu in jih preselila na Vzhod? Ali moramo krivca iskati na Zahodu, in sicer (a) v storitvenih podjetjih, ki niso zagotovila dovolj kvalitetnih in dobro plačanih delovnih mest, ki bi nadomestila izgubljena v industriji? ali (b) v državi, ki je odkrito delovala proti sindikalizmu in ki ni zagotovila dovolj redistributivnih politik in enakih možnosti (prek dostopa do javnega šolstva in zdravstva) za vse, da se lažje prilagodijo? Ali gre za kaj tretjega?

Nihče (razen seveda Bernieja Sandersa ter Trumpa oziroma kakšnega še hujšega populista) si ne upa dati jasnega odgovora na to vprašanje. Tudi Milanovic ne v spodnjem članku. Pač pa Milanovic ugotavlja, da imajo ljudje tipičen “home bias”, torej da so pristrani glede percepcije pomembnosti v korist domačega dogajanja v primerjavi s tujim. Drugače rečeno, globalizacija je lahko bila koristna za dve milijardi ljudi na Vzhodu in jih potegnila iz revščine ter tako zmanjšala razlike v dohodkih med Zahodom in Vzhodom, toda prebivalci zahodnih držav do tega ne bodo simpatetični, saj so v tem procesu izginili stabilne službe in socialna varnost, povečale pa so se razlike med srednjim slojem in vrhnjo elito.

The intuition behind this result is easy to grasp. In most countries, and especially in the big ones like China, India, the United States, and Russia, national inequalities have risen. So if people are more focused on national inequality, their concerns about what is happening at home will dominate the “objective” reduction of inequality across the globe.

This may be politically a more meaningful way to look at global inequality, and it leads to a somber conclusion. Even if globalization were to be associated with an absolute real income improvement for all, or almost all, and reduced global inequality, if it is also associated with rising national inequalities, the unhappiness stemming from the latter may dominate. Globalization may be “felt” to produce a more unequal world, even if it objectively does not. Then the very facts that are globally hopeful and reassuring may have domestic consequences that are the very opposite.

Vir: Branko Milanovic, Harvard Business Review

Milanovic tukaj neha. Čeprav se mora zgodba tukaj šele začeti. Zgoraj opisani procesi in percepcije zahodnega prebivalstva glede teh učinkov generirajo naraščajoče nezadovoljstvo med ljudmi. In to bo imelo politične posledice (tudi brez grozečih tokov beguncev, ki so posledica ponesrečenega izvoza demokracije s strani ZDA, Francije in V. Britanije, da bi se lahko polastile naravnih virov v teh državah). Naraščajoči negativni sentimenti med ljudmi bodo imeli za posledico, da jih bodo “nagovorili” populistični politiki, kar pa bo za seboj nujno potegnilo politike, ki bodo bolj restriktivne do odprtih trgovinskih in kapitalskih tokov oziroma do širših integracijskih procesov. Procesi, ki jih lahko v zadnjih letih opazujemo po Evropi (Orbanova Madžarska, Poljska, AfD v Nemčiji, Avstrija, Brexit, Španija, Grčija itd.) ter v ZDA, so posledica splošnega nezadovoljstva po začetku krize, ko so ljudje za njihovo bedo (ali poslabšan ekonomski položaj) namesto v prepočasnem reševanju krize začeli iskati sovražnike zunaj – v globalizaciji in beguncih.

Če se hočemo temu porastu populizma in posledičnemu zapiranju držav v nacionalne meje (ali celo agresiji navzven kot v času Velike depresije v 1930-ih) izogniti, je ključno, da se vlade zahodnih držav pospešeno in učinkovito lotijo reševanja ključnih problemov. Ti pa so:

• pospešen izhod iz krize s stimuliranjem agregatnega povpraševanja (prek monetarno financirane fiskalne politike oziroma helikopterskega denarja),
  
• izboljšanje dohodkovnega položaja zaposlenih (prek dviga minimalnih plač, večje socialne varnosti na delovnih mestih in tistih, ki izgubijo službe),
• spodbujanje ustvarjanja kvalitetnih in dobro plačanih novih delovnih mest (v industriji in storitvah),
• postopno uvajanje univerzalnega temeljnega dohodka kot dohodkovne kompenzacije najbolj prizadetih z globalizacijo in avtomatizacijo (robotizacijo) trajno izgubljenih delovnih mest v industriji,
• uvedba kapitalskih omejitev za finančne tokove,
• zajezitev davčnih utaj in odlivanja dohodkov v tujino ter regulacija oziroma odprava davčnih oaz.

Preprosto rečeno, če nam je globalizacija trajno odnesla kvalitetna delovna mesta in če nam grozi, da bo enak učinek imela tudi povečana robotizacija, je treba ustvariti pogoje za nova delovna mesta in poskrbeti za socialni in dohodkovni položaj vseh, katerih ekonomska angažiranost zaradi povečane produktivnosti in avtomatizacije bo v prihodnje nujno manjša.

Morda se res približujemo Keynesovi viziji iz knjige “Ekonomske možnosti za naše vnuke” (1930). Keynesova teza je bila preprosta: tehnološki napredek je omogočil hitro rast proizvodnje glede na število delovnih ur, kar pomeni, da bodo ljudje v bodoče lahko delali manj, da bi zadovoljili svoje potrebe in več časa posvetili bistvu – kako, osvobojeni pritiska po ekonomskem preživetju, čim bolj kvalitetno preživeti prosti čas. Keynesova vizija je bila 15-urni delovnik (na teden), enake plače ali celo višje zaradi bolj enakomerne razdelitve dohodkov ter veliko prostega časa. Za Keynesa to ni bila utopija, pač pa normalna evolucija, ki bi naj navedene sadove prinesla sicer šele čez 100 let, torej tam okrog leta 2030.

Smo že tam? Tudi če nismo, moramo rešiti problem sedanje že osmo leto trajajoče krize in najti rešitve za socialne posledice, ki jih je prinesla povečana globalizacija. Sicer nas bodo “lažni preroki” v obliki populističnih politikov zapeljali v napačno, morda celo krvavo smer.