Vpliv vrednostnih sistemov ekonomistov na njihovo raziskovanje

Randazzo & Haidt (2015), katerih raziskava je navedena v “Iluziji objektivnosti: Ekonomija je (seveda) ideološka“, poskušata razčistiti staro dilemo, ali so ekonomisti lahko objektivni ali ne. Drugače rečeno, so lahko stališča ekonomistov in njihove raziskave neodvisne od njihovih vrednostnih sistemov? Stališče Miltona Friedmana v 1970-ih je bilo, da ne verjame, da obstaja kakšen “nepopisan ekonomist” brez vrednostih stališč, kar pa naj ne še ne bi pomenilo, da ekonomija kot veda ne bi mogla biti brez vrednostnih stališč, torej objektivna. No, oboje je seveda v nasprotju.

Randazzo & Haidt na podlagi ankete med več kot 130 ekonomisti ugotavljata, da objektivna ekonomija brez vrednostnih stališč ni možna. Kati vrednostni sistem raziskovalca determinira, katero področje bo raziskoval, katere predpostavke bo vzel kot izhodišče in katere podatke ter empirične metode bo uporabil. In izbira teh ima vpliv tudi na ugotovitve raziskave. Spodaj je njuna ilustracija tega problema na področju neenakosti, toda povsem podobne pristranosti boste našli denimo glede raziskovanja učinkov minimalne plače, učinkov sindikatov, koristnosti zunanje trgovine, optimalnosti ekonomske politike v času krize, vprašanja glede potrebnosti politike fiskalnega posta in stotine drugih dilem itd.

Objektivna ekonomija ne more obstajati. V ugotovitve raziskav in učbeniško ekonomijo (v “ekonomske resnice”, “ekonomske zakonitosti”) so vtkani vrednostni sistemi avtorjev. Zato si nima smisla delati utvar, da je to, kar preberete v nekem učbeniku ali neki raziskavi, objektivna preslikava oziroma objektivna razlaga stvarnosti. Gre zgolj za osebne, subjektivne interpretacije pojavnega sveta. Pri tem seveda “pljuvam v lastno skledo” kot znanstvenika.

Consider the recent global debate about income inequality. An economist who takes up a research question in this area must start by choosing some methodological measurement of income inequality, including whether to measure wealth pre- or post-taxation, whether to count transfers like healthcare subsidies or social security, and whether to use data from tax returns or household surveys. Methodological choices are inevitable and there is no objective, empirical guide to what is the right approach. The research project, thus, already is dependent on the judgments of the economist before a single regression is run or a correlation is interpreted.

Starting from the research agenda to the construction of a particular model to the selection of a particular methodological approach, the work of economists, and subsequently their economics, is shaped by their moral values and narratives. How an economist defines fairness (as equality or as proportionality) will strongly influence their views on income inequality, and those views will, in turn, guide their choice of what to measure, depending on whether they would prefer to produce an alarming picture or a calming picture of recent trends. Thomas Piketty and Emmanuel Saez (2003) prefer to use pre-tax, pre-transfer, tax data, and they emphasize a growing income and wealth gap. Unsurprisingly they have expressed a clear normative preference for an egalitarian society with extremely high taxes on the rich (Piketty 2014; Piketty and Saez 2013; Saez and Piketty 2013).

In contrast, Richard Burkhauser, Shuaizhang Feng, S. P. Jenkins, and Jeff Larrimore (2012) argue that the better measure of inequality is using post-tax, post-transfer, household data, and depending on what transfers are counted they have found little to no growth over the past few decades in the divide between Americans at the top end of the income scale and the rest of society. As might be expected, Burkhauser (2013) views fairness as proportionality, and he has little interest in an egalitarian society for the sake of equality in the abstract.

Just as economists are influenced by their own moral values and narratives when making methodological choices about technical questions, so too will they be influenced in their thinking about larger and more ambiguous questions, such as the proper size and behavior of the welfare state and the regulatory state. If you embrace the exploitation story of capitalism and the moral values it supports (such as equality and resistance to oppression), you’ll want a larger welfare state to carry out more redistribution, and you’ll want a larger regulatory state to limit the predations of corporations and the super-rich. But if you embrace the liberation story of capitalism and the moral values it supports (such as proportionality and individual liberty), you’ll want a smaller welfare state and a less intrusive regulatory state. It would take a great deal of creativity to mix and match those two kinds of states in a way that was not morally incoherent.

Vir: Randazzo & Haidt (2015)

3 responses

  1. To pa je zanimivo ja, da nekdo kot je bil Milton Friedman, ki je bil tudi tako izven akademsko dejaven v talk show deljenju ekonomskih “modrosti”, verjame v objektivnost ekonomije. Verjetno to izhaja iz tega, da je bil monetarist, ki je trdil, da če centralne banke izvajajo določene ukrepe, bodo ti neizogibno vodili do določenih posledic, npr. inflacije. Jedro vere v objektivnost je vera v predvidljivost ljudi, ti pa se vedno prej ali slej izkažejo za zelo nepredvidljive. Upoštevati radikalno nepredvidljivost in celo nedoločljivost ljudi pa je nekaj, kar ubije dve muhi na en mah, ubije objektivnost (“znanstvenost”) in ideološkost.

    Hec je v tem, da bolj ko so ljudje potopljeni v ideologijo, bolj predvidljivi so in takrat jih je najlažje raziskovati na navidezno “znanstven” način, ki daje ponavljajoče rezultate. Potem pridemo do tega, da so ekonomisti, oz. raziskovalci potopljeni v ideologijo in tudi “predmet raziskovanja”, torej ljudje, so potopljeni vanjo. Ideološkost in znanstvenost na nek način hodita z roko v roki.

    Če pogledamo v zgodovino, v čas totalitarizmom, vidimo, da sta nacizem in stalinizem, poleg obsežnega ubijanja, proizvajala tudi svojevrstne nove znanosti. Nacizem evgeniko, to čudno vejo genetike, Sovjetska zveza pa je v času stalinizma z univerz kar bruhala takrat daleč največje število inženirjev na svetu. Ker je kraljeval (ideološki) pogled, da se s tehničnim znanjem da nadzorovati družbe in svet. Več o tem v dokumentarcu Adama Curtisa: Pandora’s Box, E1: The Engineers’ Plot.

    • “Upoštevati radikalno nepredvidljivost in celo nedoločljivost ljudi pa je nekaj, kar ubije dve muhi na en mah, ubije objektivnost (“znanstvenost”) in ideološkost.”

      Zanimiva teza, Boris. Si jo bom sposodil, če nimaš nič proti 🙂

%d bloggers like this: