Zakaj se je sesul čilski neoliberalni model

Povod za milijonske demonstracije proti oblastem v Čilu imajo podoben banalni povod kot denimo izbruh protestov rumenih jopičev ali protesti v Boliviji, Ekvadorju, Kolumbiji itd. (dvig cen goriva, korupcija). In imajo identičen razlog: povečano družbeno nezadovoljstvo zaradi enormno povečane neenakosti. Čile je nasploh še bolj izreden. Čile je veljal kot najbolj razvita in najbolj uspešna država Latinske Amerike, in razlog za to so mednarodne organizacije in konzervativni mediji pripisovali čilskim protržnim reformam in politikam.

Čile so bile nekak izložbeni eksponat mednarodnih organizacij, čilski eksperiment pa predstavljen kot primer najboljših praks na področju spodbujanja razvoja prek privatizacije vsega, tudi šolstva, zdravstva in pokojninskih skladov, fleksibilizacije trga dela, deregulacije in liberalizacije gospodarstva. Vidite, samo privatizirati morate vse, tudi zdravstvo, šolstvo in pokojninske sklade, na trgu dela morate dopustiti povsem prosto odpuščanje, odpravite nacionalne in panožne sindikate, sprostite regulacijo in odprite gospodarstvo za tujo konkurenco, pa boste rasli tako hitro kot Čile.

Pri tem pa so zamolčali, da so v Čilu vse te neoliberalne reforme lahko izvedli zgolj zaradi diktatorskega režima. Kajti teh reform v demokraciji ne moreš izvesti. Nobena demokracija tega eksperimenta ne prenese. Razen v ZDA in Britaniji. In zato so poskušali ta model implementirati v državah Srednje in Vzhodne Evrop po padcu komunizma.

Zamolčali so, da se kljub vsem protržnim reformam čilska gospodarska struktura ni izboljšala, še vedno temelji na izvozu večinoma zgolj surovin oziroma nepredelanih proizvodov. Več kot polovico izvoza tvori baker, slabo desetino grozdje in sadje, sledijo kemikalije, ribe in les. Glede Čila ni nobenega gospodarskega čudeža, nobene resnejše industrializacije kot pri Kitajski, nobene high-tech specializacije kot pri Južni Koreji. Pri Čilu je šlo večinoma zgolj za izvoz naravnih virov. Gospodarska rast Čila je večinoma temeljila na dinamiki izvoza bakra in niha v skladu z dinamiko cen bakra.

Baker in gospodarska rast v Čilu

Vir: The Economist

Hkrati so zamolčali, da je čilski “uspešni” razvoj prišel z visoko ceno: z enormnim povečanjem neenakosti in z enormno socialno bedo večine prebivalstva. Čile ima danes ekstremno, najvišjo stopnjo neenakosti v Latinski Ameriki in najvišjo med OECD državami. Kot ilustrira Branko Milanović, Čile se je pretvoril v ekstrem: dvanajst milijarderjev ima v rokah četrtino nacionalnega BDP, kar je dvakrat več kot v ostalih najbolj neenakih državah, medtem ko ima na drugi strani 5% najrevnejših prebivalcev enako nizke dohodke kot 5% najrevnejših prebivalcev Mongolije.

Screenshot 2019-11-07 at 06.46.25

Vir: OECD

Čilski model se je začel resno sesuvati, ko so se začeli množičneje upokojevati ljudje, ki so bili po reformi iz leta 1980 po “idealnem” čikaškem modelu prisiljeni svoje pokojninske prispevke vlagati v zasebne pokojninske sklade. V teoriji naj bi skladi v medsebojni konkurenci zniževali premije in stroške, na drugi strani pa oplemenitili pokojninske prispevke z naložbami na kapitalskih trgih. V teoriji. V resnici pa se je model sprevrgel v katastrofo:

  • le polovica prebivalstva je vplačevala v pokojninske sklade (po 10% mesečnega dohodka),
  • upravljalci skladov so si 10% zbranih vplačil zaračunali za administrativne stroške,
  • moški se ob upokojitbi lahko nadejajo pokojnine v višini le 38% svoje povprečne plače, ženske pa le v višini 28%,
  • v času brezposelnosti ali porodniškega dopusta ljudje ne vplačujejo prispevkov in so zato upravičeni do temu ustrezno nižjih pokojnin,
  • namesto oplemenitenja so se pokojninski vložki v pokojnnske sklade razvodeneli,
  • kar 40-50% zavarovancev lahko pričakuje pokojnino nižjo od socialne pomoči in 10% avarovancev lahko pričakuje pokojnino nožjo od minimalne in le 40-50% zavarovancev lahko pričakuje pokojnino, ki omogoča preživetje

Čilski učbeniški pokojninski model se je sesul in leta 2008 ga je vlada morala reformirati in oblikovati solidarnostni sklad za pokrivanje pokojnin za dobro polovico zavarovancev. Polovica ljudi, ki sploh ni pokojninsko “zavarovana”, pa je tudi na grbi države. Pokojninski eksperiment iz čikaških učbenikov, ki so ga hvalile in z zanimanjem spremljale mednarodne organizacije, se je povsem razsul in se na koncu izkazal za državo kot bistveno dražji od standardnih “pay as you go” pokojninskih sistemov.

Podobno je s privatiziranim šolstvom, ki je postalo luksuz in s tem elitistične narave. Obstaja nekaj solidnih šol, toda le za elito, večina prebivalstva pa efektivno ostane brez dostopa do kvalitetnega šolstva.

In tako pridemo do kolapsa nekega neoliberalnega, asocialnega učbeniškega modela, ko ljudje pridejo na ulice v miljonskem številu in zahtevajo socialne reforme.

Vprašanje za nas pa je, ali bomo ta čilski eksperiment pod idejnim vodstvom Miltona Friedmana in pod prisilo diktatorja Pinocheta končno spoznali kot katastrofalno zablodo? Ga bodo kot takega spoznale tudi mednarodne organizacije in namesto promoviranja kot najboljše prakse začele opozarjati druge države, naj tega nikakor ne delajo?

Prvo morda ja, drugo pa nikakor ne. Zakaj ne? Ker so pač mednarodne organizacije dekle finančnega kapitala. Slednji pa se je v Čilu v zadnjih 40 letih pošteno omastil.

 

%d bloggers like this: