(Ne)upravičenost omejitvenih ukrepov Banke Slovenije in kako naprej

Drago Babič

Banka Slovenije je ravnokar uvedla omejitve pri podeljevanju kreditov bank za potrošniška in stanovanjska posojila z argumentom, da se čezmerno povišujejo tveganja, da kreditojemalci ne bodo sposobni teh kreditov odplačevati. Za mlade, ki si prvič rešujejo stanovanjski problem, je  posebno boleč ukrep, ki omejuje razmerje med letnim stroškom servisiranja dolga in letnim neto dohodkom kreditojemalca. To razmerje ne sme preseči: (a) 50% za kreditojemalce z dohodkom, nižjim od 1700 evrov neto plače, ter (b) 67% za del kreditojemalčevega dohodka, ki presega omenjeni prag. Poleg tega uvaja dodatne omejitve zaradi vzdrževanih otrok, tako da mlade družine z otroci in povprečnimi plačami praktično niso več kreditno sposobne.

Na ta ukrep so že reagirali poslanci (Matjaž Han, SD), tudi predsednik vlade Marjan Šarec, češ da zaradi tega ukrepa mladi in manj premožni ne bodo nikoli prišli do svojega stanovanja. In da bi morali biti pri pripravi ukrepov bolj človeški in realni. Dejal je naslednje:

Najlažje je omejiti dostop do kreditov in se izgovarjati na finančno stabilnost. Gre za pretirano omejevalno naravo enostranskega ukrepa, brez strokovne razprave in brez iskanja prave rešitve. Tu se vidi, da zaposleni na Banki Slovenije nimajo stika z realnostjo in z ljudmi.

Po dosedanjih izkušnjah z Banko Slovenije na taka priporočila ne bo pozitivno odgovorila. Branila se bo s klasičnim repertoarjem zadrtih finančnikov, češ da je del sistema ECB, katere glavna skrb je stabilnost bančnega sistema, ki bi ga plačilna nesposobnost kreditojemalcev lahko ogrozila, in obvladovanje inflacije, ki bi jo lahko ogrozilo pretirano zapravljanje kreditojemalcev. Dobro bi bilo  spomniti guvernerja naše BS, Boštjana Vasleta, da je prejšnji guverner ECB Mario Draghi pri svojem poslavljanju samokritično ugotavljal, da je ECB z monetarnimi ukrepi storila vse, kar je v njeni moči, da bi spodbudila rast/inflacijo, vendar pri tem ni bila uspešna. Pozval je države, da naj s fiskalnimi ukrepi prevzamejo pobudo pri vzpodbujanju rasti oziroma inflacije. Če bi upoštevali priporočila Draghija, bi zlahka našli izhod iz te zagate, samo malo več kreativnega razmišljanja v smislu podjetne države potrebujemo. Kako, pojasnjujem v nadaljevanju.

Banka Slovenije je napovprečno »bogata« (v primerjavi z drugimi nacionalnimi bankami in z velikostjo slovenskega bančnega sistema). Po podatkih s konca septembra letos ima 17,5 milijard sredstev v obliki vrednostnih papirjev in posojil, v tujini 8,3 milijard, doma, predvsem v državnih obveznicah, še 8,8 milijard. V virih sredstev ima 3 milijarde kapitala in 2,7 milijard ostale pasive, kar je več kot imajo kapitala vse domače banke skupaj. Svojo osnovno vlogo, to je skrb za stabilnost bančnega sistema, bi zlahka zagotavljala s polovico sredstev, ki jih ima. Poleg tega ustvarja v zadnjih letih velike presežke prihodkov nad odhodki. Te je vlagala v kapital, ki se je v zadnjih štirih letih podvojil, samo v tem letu v devetih mesecih se je povečal za eno milijardo evrov. Torej, denarja na pretek, ki pa po besedah Draghija, ne daje ustreznih rezultatov, ker se ne uporablja za pospeševanje rasti. In tu bi morala Šarec (vlada) in Židan (parlament) spreminjati svoje besede v dejanja – zakaj ne dosežeta, da vsakoletne presežke BS namesto da jih razporeja v rezerve, vplačuje v proračun Slovenije (kot je to redno počela pred leti) in te presežke vložita preko Stanovanjskega sklada RS v izgradnjo 10.000 najemnih stanovanj v naslednjih petih letih? Saj je Banka Slovenije v lasti države, ali ne?

S tako operacijo bi mladi dobili poceni streho nad glavo in ne bi obstajalo tveganje, da ne bi bili sposobni odplačevati najemnin, saj bi bile te precej nižje (5-7 eur/m2/mesec po besedah Remca, direktorja Stanovanjskega sklada RS) od sedanjih  tržnih, ki so v Ljubljani dvakrat višje. S povečano ponudbo najemnih stanovanj bi se zmanjšalo pretirano povpraševanje po stanovanjskih kreditih in po stanovanjih, cene bi padle, nevarnost kreditnega in nepremičninskega balona, na katerega opozarja guverner Vasle, bi izginila.  Banka Slovenije bi z obstoječim kapitalom in sredstvi zlahka opravljala svoje preostale naloge, z aktivacijo presežkov pa bi pripomogla k realizaciji ciljev, ki jih je priporočil Draghi. Tako obsežna stanovanjska izgradnja v naslednjih letih bi namreč krepko spodbudila pojemajočo gospodarsko rast.

V kolikor pa Šarec (vlada) in Židan (parlament) ne bosta imela dovolj poguma in politične moči, da preko izplačevanja presežkov BS proračunu izpulita Banki Slovenije oziroma Evropski Centralni Banki vsako leto nekaj sto milijonov, lahko Stanovanjski sklad RS izda za eno milijardo evrov obveznic, ki naj jih BS v okviru kupovanja obveznic javnega sektorja na sekundarnem trgu v višini 20 milijard mesečno, ki jih izvaja ECB (Asset purchase programme – APP, v okviru Public sector purchase programme -PSPP, ali Asset-backed securities purchase programme – ABSPP), odkupi.

Za izvedbo take operacije je potrebno samo malo zdrave pameti in sodelovanja med Banko Slovenije, Vlado in Parlamentom. Bomo videli, če Vasle, Šarec in Židan premorejo dovolj zdrave pameti in volje po sodelovanju, da to izpeljejo.

4 responses

  1. Je BS naredila kake ocene o vplivu ukrepa na gospodarsko rast oz. inflacijo (da vključimo še glavni mandat ECB)? Ali se smatra, da je to nujen ukrep za zaščito posojilojemalcev in zato gospodarska rast ni relevantna? Kolikšen problem pa sploh so potrošniški krediti v Slovenije? Mislim, da bi morala BS v svojih argumentih za ukrep navesti odgovore na ta vprašanja.

    So BS, ECB in ostale centralne banke Evrosistema preveč neodvisne? Recimo da sta Šarec in Židan sposobna izvesti predlagano operacijo. Bosta BS lahko prisilila v karkoli? Meni izgleda kot da se BS zadnje čase požvižga na javno mnenje. Morda pa je Vasle drugačen od Jazbeca.

  2. Razlaga BS za omejevanje potrošniškega kreditiranja je bila v tem, da je to kreditiranje naraščalo neproporcionalno hitreje od rasti gospodarstva in ostale kreditne ponudbe. Velja zlato pravilo, da če se kreditiranje narašča za več kot dvakratnik naraščanja gospodarske rasti, je to opozorilo za pregrevanje. Ampak, to je napačno gledanje sicer čisto resničnih numeričnih podatkov.
    Kar bi morala BS pogledati je, zakaj se kreditiranje gospodarstvu ne dogaja. In zakaj se komercialne banke tako fokusirajo na retail segment, medtem ko so naše gospodarske družbe underleveraged. Če so bili v letih 2010-2014 overeleveraged so sedaj pod-kreditirane. Pri dejstvu, da je denar za kreditiranje na razpolago in so banke likvidne. Da bo najbolj razumljivo: BS bi morala povedati ekipi iz Gregročičeve in komercialnih bank naslednje: “Komercialne banke dajejo kredite občanom, po drugi strani pa ostaja vprašanje, kako bo s plačami za občane, da bodo te kredite vrnili, oziroma, na temelju kakšnega razvojnega modela te države pa menite, da bo gospodarstvo tolikanj vzdržno, da bodo ljudje imeli plače in da bodo potem trošili in vračali denar bankam in bo šel BDP navzgor? Ker takole s prodajanjem komerkoli, samo da se proda, pa s tehnološko stagnacijo in ne-investiranjem v razvoj …. gospodarstvo ni vzdržno in tako na srednji do dolgi rok ni zanesljivo, da bo kupna moč zmogla kupovati.” In potem bi morala tako ekipa z Gregorčičeve in ekipe iz bank fino premisliti, kako stojijo s svojimi strategijami in razvojem. Če ne zaradi ničesar drugega (ker njega dni je ljudi skrbelo, da bi kaj zašuštrali in bi jim padel ugled in so zaradi tega imeli dolžno skrbnost, zdaj pa tega strahu pred sramoto očitno ni več), vsaj zaradi bridkega dejstva, da če zašuštraš priložnost, v tej državi čez štiri leta ravno ne bo služb na pretek. Ne morejo do konca dni v službah tipo NLB (ker so jo prodali), Gen-i (zasedeno, imajo že ex- šefico SDH), Telekom, Eles…. ustvarjati zaposlitev za vse tiste ki so bili malo v politiki, pa potem niso bili več izvoljeni.
    No, pa se ta diskusija iz prejšnjega odstavka očitno še ni zgodila.

    Se pa strinjam, da je smiselno plasiranje likvidnostnega presežka BS v proračun. Kjer se potem z upravljanjem zadolženosti in investiranjem v nadaljevanju financira gradnja infrastrutkura. To, konec koncev generira rast in se potem tudi razmerje med kreditiranjem prebivalstva in gospodarstva izboljša.

  3. Najpomembnejši izvor vseh težav v vsakdanjem življenju povprečnega državljana v Republiki Sloveniji je neumnost slovenske uprave, to je izvršne in zakonodajne oblasti. Slovenska uprava ne upošteva, da je njena naloga zagotavljati uveljavljanje javnega interesa, kar pomeni upravljanje vseh družbenih procesov v smeri gospodarske rasti in s tem odpravljanje revščine, kar je pogoj za dostojno življenje slovenskih državljanov. Ne glede na vse leporečne politične bravure naših politikov v Državnem zboru in globokoumne izjave ministrov in predsednika vlade v medijih vidimo, da so prizadevanja slovenske uprave usmerjena prav nasprotno v povečevanje stiske čedalje večjega števila državljanov, v rast neenakosti in potiskanje zlasti mladih v brezupen položaj glede možnosti priti do osnovnih pogojev dostojnega življenja kot so služba, stanovanje, družina, kultura, izobraževanje in zlasti dostopnost do dobrega zdravja. Če na trgu dela ni revežev, ljudi brez stanovanja, če ljudje ne hrepenijo po osnovnih pridobitvah civilizacije, potem ni motiva za pristajanje na izkoriščanje in ponižnost v vrstah čakajočih, ki žive v iluziji, da bodo tudi sami nekoč iz kaste revežev napredovali v kasto premožnih, da se bodo iz izkoriščanih prelevili v izkoriščevalce. Ta iluzija se odpravi v trenutku, ko kritična masa državljanov doume, da ni mogoče, da bi bilo število bogatih neomejeno in da je obratno nujno, da nekaj bogatih terja množico revežev. Zlom iluzije in spoznanje nujnosti je začetek družbenega protestiranja, ki se lahko stopnjuje v nerede, vsesplošno nezadovoljstvo, izbruh nasilja in končno v državljansko vojno. Takrat uprava požanje sad svoje neumnosti, ki jo plačamo vsi z izgubo osnovnega smisla življenja, to je z možnostjo uživanja v materialnem in kulturnem blagostanju, ki bi bi bilo možno, če bi ne imeli neumne uprave.

    Tako kot nismo dočakali razumnih odgovorov in pojasnil, čemu služijo ograje na slovenskih mejah, zakaj morata 2TDK in DARS biti koncesionarja pooblaščena za razmetavanje javnega denarja, zakaj se v javnih zdravstvenih domovih ni več mogoče vpisati med paciente zdravnika družinske medicine, zakaj rabimo dodatno zdravstveno zavarovanje, zakaj ni gradenj javnih domov za ostarele, zakaj je večina učiteljev tik pred upokojitvijo, kakšna bo rodnost slovenskih državljanov brez služb in brez stanovanj in tako dalje, tako tudi ne bomo deležni razumnih pojasnil in argumentov, zakaj je potrebno zaradi stabilnosti bank onemogočiti množici revežev, da bi si preko kreditov olajšali svoje trpljenje.

    V Bangladešu je uspel projekt minimalnega kreditiranja revežev z krediti po nekaj deset ali nekaj sto dolarjev, da so si reveži s tem na primer kupili osnovno orodje in se lotili nekega dela v lastni režiji, da so s tem nahranili svoje družine. V Sloveniji kaj takšnega ne bo mogoče. Množica državljanov, ki ne izpolnjuje pogojev za pridobitev kredita, ne bo prišla do stanovanja, pač pa bo plačevala drage podnajemnine. Ta množica ne bo kupovala knjig, saj še za kruh zmanjka. Ostareli bodo prodali svoje nepremičnine, da bodo plačali oskrbnine v koncesijskih zasebnih domovih za ostarele. Vrste pred poslovalnicami Rdečega križa in karitasa za delitev pomoči se bodo daljšale.

    Manifestacijo neumnosti na področju bančnega poslovanja nam Drago Babič nazorno opiše v svojem prispevku. Damijanov blog je nemara edini medij v Sloveniji, ki ne govori v žargonu pravšnjosti slovenske uprave in dosledno razkriva njeno neumnost , ki nam na kritiko zdravega razuma kar naprej odgovarja z nasvetom bivšega ministra za kulturo: “Ora et labora” ( Moli in delaj.)

  4. Ne vem kako lahko sektor gospodinjstev zamaje temelje finančnega sistema zaradi pretiranega kreditiranja. V tem delu so zavarovanja danih kreditov temeljita. Ne gre le za omejitve z vidika višine osebnih prejemkov, pač pa tudi za potencialne hipotekarne obveze. Državljani, družine le niso podjetniki, ki bi potencialno nerazumno tvegali; ob nezmožnosti poplačila kreditnih anuitet se banka ogleduje po premoženju jemalca kredita, tudi po nepremičnini, ki se s kreditom pridobi. Jemalec kredita mora hkrati dokazati namenskost svoje naložbe.

    Nevarnost je lahko edino pok nepremičninskega balona, ki razvrednoti naložbe in spravi kreditojemalce na kant. V predmetni debati pa je v tem kontekstu veliko argumentov, ki govorijo v prid spodbujanja ponudbe in ne zaviranja povpraševanja, kot je npr. omejevanje dostopa do kreditov za prebivalstvo. Stopamo v obdobje počasnejše rasti, če ne recesije in zakaj ne bi gospodarska politika spodbujala stanovanjsko gradnjo za katero obstaja realen tržni interes. Dokler to še gre. S kakšnim zamikom enega leta se bodo gospodinjstva odzvala na zaostrene gospodarske razmere, nevarnosti zmanjševanja zaposlitve in prenehala povpraševati po tveganih oziroma dolgoročnih naložbah. Današnja gospodarska gibanja v veliki meri počivajo na psihozi ljudi.

    Najboljša popotnica bi bila zaveza vlade in BS, da bo v kratkem sprožila ponudbo 10.000 stanovanj po državi, dovolj za vse. In tudi sporočilo dražiteljem zazidalnih površin, nepremičnin in podobno, da se igra z v nebo dvigajočimi cenami enostavno ne bo splačala.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: