Tajnikarjeva inovativna teorija inflacije: »gradbena bolezen«

V zadnji številki Sobotne priloge sta se z analiziranjem fenomena inflacije v Sloveniji oglasila tudi Matjaž Novak s Fakultete za menedžment in Maks Tajnikar, profesor mikroekonomije na Ekonomski fakulteti, sicer pa nekdanji dekan te iste fakultete in nekdanji minister za gospodarstvo v drugi Drnovškovi vladi. Tajnikar in Novak poskušata v enem zamahu odpraviti z vsemi dosedanjimi razlagami fenomena lanske visoke inflacije v Sloveniji – tako s fiskalnimi dejavniki, s cenami komunalnih dobrin, z vplivom uvedbe evra, z Balassa-Samuelsonovim učinkom, kot tudi s podatki Urada za statistiko, ki več kot 80 odstotkov lanskega inflacijskega pospeška pripisuje rasti cen hrane in goriv. Po njunem mnenju so tako uradna statistika kot tudi vsi ekonomisti udarili mimo. Ponorele cene hrane in goriv so po njunem mnenju zgolj pubertetniški mozolji, dejansko pa naj bi bila lanska visoka inflacija posledica makroekonomskega neravnovesja, predvsem pa visokih javnih izdatkov za gradnjo avtocest in visoke zadolžitve prebivalcev za nakup nepremičnin.

Poglejmo si njuno argumentacijo. Novak in Tajnikar navajata ekonomsko teorijo, ki pravi, da če agregatno povpraševanje presega agregatno ponudbo, se splošna raven cen poveča. In če je gospodarstvo v trajnem neravnotežju, se to kaže tudi v tem, da investicije presegajo varčevanje, kar se spet odrazi v primanjkljaju trgovinske bilance in v zadolževanju v tujini. In še naprej, lani je slovenska država veliko investirala v gradnjo avtocest, fizične osebe pa smo na veliko kupovale nepremičnine, vsi skupaj pa smo to financirali z zadolževanjem v tujini. In ker je bilo zaradi zadolževanja v tujini znotraj države veliko denarja, je to neskladje med agregatno ponudbo in agregatnim povpraševanjem oziroma med investicijami in prihranki nujno moralo izbruhniti v obliki višje rasti splošne ravni cen (inflacije). Torej, Novakov in Tajnikarjev sklep se glasi: lani je bila pri nas splošna raven cen toliko višja, ker je država preveč trošila za avtoceste, mi pa za stanovanja in hiše.

Zanimiva teza, načeloma izvedena iz ekonomske teorije, nato pa »podkrepljena« z zanimivim nizanjem »dokaznega gradiva«, ni kaj. Vendar pa je treba priznati, da je tako teoretično-logične kot tudi empirične dokaze za to njuno smelo trditev težko zaslediti iz njunega teksta. Ali pa je naše poznavanje ekonomske teorije pomanjkljivo, statistika pa nesramno laže. Poglejmo si faktične luknje v njunem »dokaznem gradivu«.

Prvič, in najbolj očitno, zakaj se večina sveta lani tako rekoč simultano soočila s povišano stopnjo inflacije? Je ves svet v strukturnem neravnotežju? In še naprej, zakaj je inflacija lani tako v Sloveniji kot v celotnem evro območju, ZDA in veliki večini ostalih držav na svetu izbruhnila prav pri cenah energentov in hrane? Zakaj se denimo vsaj v Sloveniji – če je pač gradbeništvo v takšni konjunkturi zaradi povečanih državnih investicij v avtoceste in investicij fizičnih oseb v nepremičnine – to neskladje med agregatno ponudbo in povpraševanjem ni pokazalo v izbruhu cen proizvajalcev v gradbeništvu ter cenah nepremičnin? Zakaj so se namesto tega povečale le cene hrane in energentov?

Drugič, če bi veljala teorija Novaka in Tajnikarja, da gre v slovenskem gospodarstvu za trajno strukturno neravnovesje in za pregrevanje gospodarstva, bi se morale cene proizvajalcev močno povečati. Vendar se niso. Lanska inflacija cen potrošnih dobrin je znašala 5.6%, cene proizvajalcev pa so se povečale »le« za 3.4%! In še več, če bi bilo v ozadju res strukturno neravnovesje, bi se moralo slovensko gospodarstvo v drugi polovici leta še bolj pregrevati, kar bi se pokazalo v njegovi višji temperaturi – pospešeni rasti cen v drugi polovici 2007. Toda glej ga zlomka, cene proizvajalcev so se v prvi polovici 2007 povečale za 2.7%, v drugi polovici 2007 pa le za 0.7%! Hm, ali laže slovenska statistika ali pa je razlaga Novaka in Tajnikarja napačna.

In še nekaj, v letu 2007 so se nadpovprečno zvišale cene proizvajalcev v oskrbi z elektriko (za 20.4 %), v gozdarstvu (za 12.7 %) ter v proizvodnji hrane, pijač in krmil (za 9.9 %). Cene kmetijskih pridelkov pri pridelovalcih so bile lani 2007 za 12.7 % višje kot decembra 2006. Pa smo spet nazaj pri energetsko-agroživilski inflaciji.

To dejstvo ilustrira spodnja slika, iz katere je tudi optično zelo jasno razvidno, da so se lani cene trajnih dobrin relativno malo povečevale in da so cene netrajnih dobrin diktirala gibanja cen energentov, surovin, kmetijskih cen ter cen hrane.

Indeks cen proizvajalcev v letu 2007 glede na december 2006
indeks-cen.jpg
Vir: SURS

Tretjič, ker Novaku in Tajnikarju statistični podatki ne potrjujejo njune zanimive teze, je možna samo še alternativna razlaga. Zelo alternativna, zelo inovativna, čeprav meji na obskurnost. Če je bila pri nas lani splošna raven cen toliko višja, ker je država preveč trošila za avtoceste, mi pa za stanovanja in hiše, iz katerih cen se to vidi? So šle cene nepremičnin močno navzgor? So, vendar manj kot prejšnja leta. Je država močno povišala javno porabo in davke? Ne, nasprotno, znižala jih je. Morda pa so šle močno gor cene gradbeništva. Morda so plače v gradbeništvu tako močno narasle, da so zidarji in cestarji nato zapravili toliko več za hrano, pijačo in goriva, da so nam – to pa res ni lepo od njih – dvignili te cene za trikrat bolj kot v Avstriji ali Nemčiji. Morda je izvirni znanstveni prispevek Novaka in Tajnikarja prav v tem, da ima lahko neka konjunkturna panoga zelo negativen posredni učinek na celotno gospodarstvo prek enormnega dviga cen v neki tretji, nepovezani panogi. Iz ekonomije poznamo t.i. »holandsko bolezen« (dutch disease), morda pa smo bili v Sloveniji v letu 2007 soočeni z neko v svetovnem merilu povsem novo »cestarsko boleznijo« ali »zidarsko boleznijo« ali pa kar »gradbeno boleznijo«?

Ne vem. Gibanje plač gradbenih delavcev ter njihov delež v skupni porabi v Sloveniji tega ne potrjuje. Ampak kaj pa jaz vem o ekonomiji? Bom pa zelo vesel, če mi kdo ponudi dobro razlago tega fenomena. Tako preprosto, da jo bom tudi jaz razumel.

27 responses

  1. Po mojem mnenju ne bo. V gospodarstvu se bodo cene še naprej usklajevale v skladu z rastjo produktivnosti. V negospodarstvu pa vplivajo na inflacijo predvsem posredno, preko dviga drugih cen, neposredno pa v manjši meri, ker je del zaposlenih v javnih službah, katerih cene so v indeksu, relativno majhen.

  2. Kljub vseemu navedenemu pa Damijan ni jasno odgovoril na Tajnikarjevo in Novakovo tezo.

    Odgovarja le s parcialnimi statistikami.

    Vendar ali ni tako, da če se količina denarja v družbi (priliv iz tujine – v treh letih je bruto dolg narastel toliko kot prej v 12ih) močno poveča, se posledično dvignejo tudi cene?

    Ali proračun za 2008 in 2009 ni procikličen, saj realno povečuje javne izdatke za najmanj 10%?

    Vesel bi bil odgovora in pojasnila.

  3. Po moje je Damijan tukaj dobro razbil Tajnikarjeve teze. Če je denarja preveč, se to mora poznati na nekih cenah. Ampak dvignile so se samo cene hrane (okej, predvsem).

  4. V bistvu je Tajnikar tisti, ki ni znal ovreci tega, kar UMAR trobi ze mesece:
    Ce bi bil problem v vecji kolicini denarja, bi se inflacijski pospesek porazdelil po vseh segmentih (ker Slovenec trosi se kaj drugega kot le benz in fasungo) tako pa ga je vecina v hrani in nafti.
    Ampak Tajnikar to tezo pospravi enostavno s tem, da zagovornikom “teorije konkurencnosti” ne gre verjeti…

    Drugi brc v temo pa je stavek, da imajo od inflacije koristi lastniki, zato so zahteve delavcev po visjih placah utemeljene. To bi mogoce drzalo za izvoznike pred uvedbo evra ali v primeru, ko bi bila inflacija “normalna”, a naj mi nekdo lepo prosim razlozi kako za vraga ima od zvisanja cen v Debeljakovem Merkatorju koristi kak Akrapovic?

  5. @Novinar
    Če se količina denarja v obtoku poveča, se seveda dvigne raven cen. Tudi če se poveča hitrost kroženja denarja. Ampak če se je zadolženost Darsa in fizičnih oseb v lanskem letu tako močno povečala, kje se kaže ta presežek denarja? Katere cene naj bi se povečale? Splošna raven cen (CPI) ali cene posameznih proizvodov? In če, katerih proizvodov? Greva po vrsti:

    1) Je Dars prek povečanih naročil cestnim podjetjem posredno vplival na rast cen goriv in gradbenega materiala? Rast cen goriv je svetovni fenomen, kot si lahko opazoval najmanj v zadnjih dveh letih. Prispevek Darsa k temu lahko da obstaja, vendar ne more biti značilen, saj se zaradi oligopolne strukture trga cene goriv pri nas določajo s cenovnim modelom, ki temelji na povprečenju gibanja cen nafte na mediteranski borzi, tečaja dolarja itd. O tem smo pred leti delali študije in pokazali, da sam cenovni model za goriva ni inflatoren.

    2) So se plače v gradbeni dejavnosti lani drastično povečale? Ne, nominalno so porasle za 8.2%, realno pa za 2.4% (Nov07/Nov06). Torej gradbeni delavci niso mogli povečati agregatnega povpraševanja in dvigniti splošne ravni cen.

    3) Kaj pa fizične osebe? Če so se lani močno zadolžile za stanovanja in avtomobile, bi se to moralo poznati pri ceni stanovanj (na cene avtomobilov pa, ker je naš trg price taker, to ni moglo imeti vpliva). So se cene stanovanj lani drastično povečale in dvignile splošno raven cen? So malce narasle, vendar manj kot prejšnja leta (prosim, preveri sam na http://www.slonep.net/).

    4) Če so se fizične osebe zadolžile za stanovanja in avtomobile, bi se jim moral zmanjšati njihov razpoložljiv dohodek zaradi odplačevanja kreditov, torej bi morala gospodinjstva načeloma trošiti manj drugih dobrin (razen stanovanj in avtomobilov). Razen seveda, če so se njihove plače (ali drugi dohodki) lani drastično povečale in stem povečale njihov razpoložljivi dohodek bolj, kot se jim je zmanjšal zaradi odplačevanja kreditov. Statistika pravi, da plačnega šoka ni bilo. V predelovalnih dejavnostih so se lani (Nov07/Nov06) neto plače nominalno povečale za 9.8%, realno pa za 3.9%, v trgovini enako, v finančnem posredništvu za 0.3 odstotne točke bolj, v javni upravi pa za 0.3 odstotne točke manj (poglej sam na statističnem portalu http://www.stat.si/pxweb/Database/Dem_soc/07_trg_dela/10_place/01_07010_place/01_07010_place.asp).

    5) Je torej rast plač pognala agregatno povpraševanje v višave in s tem dvignila splošno raven cen? Sindikati se s tem ne bi strinjali, sicer ne bi napovedovali stavk zaradi bojda razvrednotenja plač z inflacijo. Ne, plače zgolj sledijo rasti produktivnosti. Če bi plače poganjale našo inflacijo, bi se to moralo poznati najprej v hitri rasti stroškov dela, nato pa v rasti cen proizvajalcev. Vendar se nič od tega lani ni zgodilo (glej moj zgornji prispevek ali pa na statistični portal).

    6) Tudi če bi – hipotetično – rast plač poganjala slovensko inflacijo v lanskem letu, zakaj se to ni pokazalo v enakomerni rasti cen vseh proizvodov, ampak so k inflacijskemu pospešku 80-odstotno prispevale cene hrane in energentov? Zakaj bi slovenski državljani lani kupovali več hrane in energentov, če pa so se zadolževali za nepremičnine in avtomobile?

    Zato Novak-Tajnikarjeva teorija ne zdrži. Bom pa zelo vesel, če mi kdo razloži ta skrivnostni mehanizem delovanja.

    Glede proračuna za 2008 in 2009 pa bi težko rekli, da sta vplivala na inflacijo v letu 2007. Bom pa seveda vesel, če mi kdo pojasni tudi ta skrivnostni mehanizem.

  6. @damijan

    Bilten Banke Slovenije,

    uvodnik, oktober 2007:

    “Medletna stopnja inflacije je ponovno narasla in dosegla 5,1%. V oktobru je inflacija porasla predvsem zaradi višjih cen hrane, ki so se medletno povišale za 11,1% in k skupni inflaciji prispevajo 2,4 odstotne točke. Zaradi baznega učinka se je medletno zvišala tudi rast cen naftnih derivatov. Kljub tem začasnim učinkom pa postopno in trendno naraščanje osnovne inflacije kaže tudi na močan vpliv makroekonomskih dejavnikov, na katere še vedno vpliva visoka gospodarska aktivnost. Oktobra so se ponovno nekoliko povišale cene storitev, katerih rast še vedno prispeva največji delež k porastu osnovne inflacije, ter cene industrijskih proizvodov brez nafte. Osnovna inflacija, izražena kot rast cen brez energentov in nepredelane hrane, je tako dosegla že 4,4% medletno in ne kaže znakov umirjanja. Tudi močan pospešek rasti cen proizvajalcev, ki je septembra znašala 5,8% medletno, predstavlja dodatna tveganja za prenos v cene za potrošnika.”

    uvodnik, November 2007:

    “Medletna stopnja inflacije merjena s HICP se je novembra s 5,1% povišala na 5,8%, kar kaže na realizacijo tveganj, ki so bila zaznana v letošnjih Poročilih o cenovni stabilnosti. Inflacija se je novembra še povišala glede na visoko raven iz zadnjih mesecev zaradi ponovne rasti cen energentov, ki so k povišani medletni stopnji rasti prispevali 0,6 odstotne točke. K medletni stopnji inflacije so tako kot oktobra tudi novembra največ prispevale cene hrane, čeprav se je njihova medletna rast znižala z 11,1% na 10,1%, skoraj enako visok prispevek k inflaciji pa je vezan na porast cen storitev. Tudi rast cen industrijskih proizvodov brez nafte postopno narašča. Tako se je novembra nadaljeval trend neugodnih gibanj kazalnikov osnovne inflacije. Rast indeksa cen brez energentov, hrane, alkohola in tobaka se je povišala za 0,3 odstotne točke na 3,3%, in tako že za dve odstotni točki presega lansko povprečje, 1,3%. Dosežena visoka raven osnovne inflacije tako kaže predvsem na močan vpliv domačih makroekonomskih dejavnikov, ki jih je možno zajeziti s pravočasnim odzivanjem makroekonomske politike.”

    uvodnik, December 2007:

    “Medletna stopnja inflacije, merjena s HICP, še naprej ostaja na visoki ravni in je decembra znašala 5,7% ter ne kaže umirjanja v prihodnjih mesecih. K inflaciji še naprej v največji meri prispevajo cene hrane in cene storitev. Trend neugodnih gibanj kazalnikov osnovne inflacije se je decembra nadaljeval. Medletna rast harmoniziranega indeksa cen brez energentov, sezonske hrane in davčnih učinkov je tako znašala 4,6%. Rast cen industrijskih proizvodov pri proizvajalcih se je medletno povišala na 6,8%. Gibanje inflacije nakazuje na realizacijo nekaterih tveganj, na katera je Banka Slovenije opozarjala v Poročilu o cenovni stabilnosti. Ustrezno ukrepanje makroekonomskih politik mora zajeziti inflacijska pričakovanja in preprečiti nastanek inflacijsko-plačne spirale, ki bi lahko povzročila trajnejše odstopanje med inflacijo v Sloveniji in v evroobmočju.”

  7. Kolenkišta, če se poveča količina denarja v obtoku, ni nujno, da se rast cen razporedi širše. Če se nekdo zadolžuje zato, da kupuje stanovanje, potem se lahko krediti prelijejo v višje cene nepremičnin in gradbenih storitev (glej npr. Estonijo).

    Drugo vprašanje pa je, in tu bi bil koristen Damijanov input, ali je slovenska gospodarska rast preveč odvisna od zadolževanja za različne investicije, katerih rast krepko presega rast potrošnje gospodinjstev.

  8. @damijan

    če oktobra od 5,6% inflacije 2,4% prispeva hrana, od kod je ostalih 3,2%?

    novembra brez energentov, hrane, alkohola in tobaka inflacija znaša 3,3%!

    nihče pa ni govoril o plačah kot razlogih za inflacijo, kot sam v primeru domnevne rasti plač v gradbeništvu ponazarjaš. Če bi plače rasle skupaj z inflacijo, bi verjetno ne bilo tako ostrih sindikalnih zahtev.

    Bo pa zdaj dvig plač prilil olja na ogenj.

    A pomembneje se mi pri Tajnikar-Novakovi analizi zdi to, da onadva inflacijo razlagata z makroekonomskega vidika, medtem ko raven tvoje analize staja na mikroekonomski ravni. Inflacija je pač monetarni in agregatni fenomen, ki se ga ne da zgolj odpraviti z nekimi spremembami v enem gospodarskem sektorju, rastjo cen stanovanj in cenami goriva.

    Ampak če ostanemo pri količini denarja… Če se je Slovenija od leta 2004 do konca 2008 bruto zadolžila za dodatnih 15 milijard evrov (prej se je v 13 letih za isto vsoto) je ta denar vendarle nekam prišel in zamajal makroekonomsko ravnotežje.

    Po drugi strani se DARS ne financira več iz proračuna temveč iz kreditov najetih v tujini (najmanj milijarda evrov z državnim poroštvom), občinam je država dovolila dvakrat večje zadolževanje kot doslej, kar vse izkoriščajo, možnost hipotekarnih stanovanjskih kreditov pa je omogočila še bolj intenzivno izdajanje posojil – vse skupaj vodi v večjo gospodarsko rast (žal v nepravih sektorjih), a še bolj žal v pregrevanje celotnega gospodarstva, saj le-to ne more absorbirati tolikšne količine novo dospelega denarja v tako malo ekonomijo.

    Zato je logičen dvig cen in inflacija. Še bolj me pa skrbi, kaj se bo zgodilo, ko bodo začele zapadati anuitete za najetih 15 milijard evrov posojil. To je sicer že druga zgodba.

    Vsekakor se mi zdi Tajnikar-Novakova analiza o vzrokih za inflacijo najbolj logična in konsistentna doslej.

  9. @novinar
    Mislim, da polariziranje ne bo pripeljalo nikamor. Problem Tajnikarjevih tez ni v tem, da sploh nimajo neke osnove, njihova težava je, da je z njimi poskušal pojasniti tudi cenovne pritisk, ki so posledica dobro identificiranih globalnih cost-push šokov. Praktično zanika tisto, kar npr. ECB ugotavlja za EMU in FED za ZDA. Smiselnost teh tez se da enostavno preveriti. S svojo razlago sta podala trditev o vzročnosti. Nesladje med investicijami in varčevanjem naj bi povzročilo dvig inflacije (mimogrede, velika napaka je povezovati domnevno visoko stopnjo rasti količine denarja v obtoku z bruto zadolževanjem. Relevantno je neto zadolževanje, ki je daleč od tistega, kar govorite za bruto). Če bi njuna razlaga držala potem bi veljalo tudi, da (višje) inflacije ne bi bilo, če bi neskladja med varčevanjem in ivesticijami ne bi bilo. To slednje pa seveda ne drži, ker je Slovenija daleč premajhna, da bi lahko s svojim poslovnim ciklom vplivala na globalne cene hrane in nafte. Šoka cen nafte in hrane, bi našo inflacijo ravno tako pomembno dviginila kot se je dejansko zgodilo. Skratka njuna trditev o vzročnosti lahko pojasni kvečjemu manjši del višje inflacije, saj vemo kakšna je dinamika plač glede na poduktivnost (na trgu dela se namreč pregrevanje gospodarstva po definiciji najprej pokaže). Torej bi morala Tajnikar in Novak svoje teze preveriti tudi na primeru največjih gospodarstev. Uravnotežen output gap za EMU to zanika. Veliki kitajski presežki na tekočem računu sploh obrnejo razlago njihove dviga inflacije. Da o dvajsetletni zgodovini ameriškega trgovinskega deficita, ki sovpada z obdobjem njihove največjeh stabilnosti cen sploh ne omenjam.
    Skratka, struktura vzročnostnih trditev njunih tez ima prazno podstat, zato tudi ne morejo stati. Do tega bi prišla tudi sama, če bi odnos med varčevanjem in investicijami kot mero proračunske omejitve države naesto statično, kar je narobe, gledala medčasovno, kar je edino prav. Podatki o celotni dinamiki našega neto zunanjega dolga bi tako njune teze zrelativizirali na težo, ki jo dejansko imajo. Naravnost absurdno je, da po tem ko se v tujini že več kot 25 let ukvarjajo tudi s stvarmi kot so Rikardijanski učinki fiskalne politike, ki razlage kot je Tajnikarjeva popolnoma ovržejo in je zato potrebno natančno pogledati empirično relevantnost ene in druge, se pri nas ukvarjamo z odkrivanjem tople vode na tak banalen način.

  10. “Če se nekdo zadolžuje zato, da kupuje stanovanje, potem se lahko krediti prelijejo v višje cene nepremičnin in gradbenih storitev (glej npr. Estonijo).”

    Res je in v tem primeru stvari štimajo. Imaš rast v gradbenem sektorju in jo lahko razložiš s povečanim povpraševanjem. V našem primeru imamo neproporacionalno rast cen hrane. Kako razložiš to? Je to slučaj? Je slučajno več tistega denarja, ki je posledica zadolževanj “našlo” hrano kot druge dobrine? Ali pa obstaja nek mehanizem po katerem leti neproporcionalno veliko denarja v nakupovalne vozičke?

  11. @igor

    ne vem, kje gre tu za polariziranje?

    Samo zastavljam vprašanja, na katera žal ne dobim odgovorov.

    Še enkrat. Slovenija majhno ekonomsko okolje(pravzaprav je mikro okolje”), a hkrati močno odprto navzven.

    Če samo DARS najame za milijardo evrov posojil, ki jih potroši za investicije v ceste; če država dovoli dvakrat večje zadolževanje občin, ki se nato realizira; in če hipotekarni stanovanjski krediti drastično povečajo zadolženost prebivalstva – kaj se zgodi?

    Drastično se poveča količina evrov na teh 22 tisoč kvadratnih kilometrih Slovenije! Ali ne pride ob tem do svojevrstnega šoka? In do povečanja pritiskov na cene?

    To vprašanje je še posebej zanimivo, če se spomnemo, kakšne težave je imela Banka Slovenije ob prodaji Leka, ko je nekaj nad dvesto milijonov evrov kupnine ogrozilo tečaj tolarja v razmerju do evra. Zdaj pritiska na tečaj ni več, ker imamo isto valuto, lahko pa pride do pritiska na cene, mar ne?

    Ravno tako je iz biltena BS jasno razvidno, da podražitev hrane in energentov ni edini in največji razlog za inflacijo.

    Samo novembra je denimo 3,3% “drugih” vzrokov inflacije! Dobro bi bilo vedeti, kateri so to?

    Šele ko se postavi prava diagnoza, se lahko odločimo za pravo terapijo. Vsakomur je jasno, da lahko napačna terapija še poslabša zdravje bolnika.

    Očitki o odkrivanju tople vode in podobni “ad hominem” pristopi pa ne razrešijo ničesar. Sam rad berem tako analize Damijana, Mastena in drugih “mladoekonomistov” kot Tajnikarja, Mencingerja, Drenovca, Štiblarja, Prašnikarja, Kovača in drugih “starih sabelj”.

    Situacija je tako resna, da lahko samo skupna in plodna razprava pripomore k diagnosticiranju pravih težav. A trenutno – kot sem že zapisal – se mi zdi Tajnikar-Novakova analiza najbolj prepričljiva doslej.

  12. @novinar
    Med 3.3 odstotka inflacije lahko iščeš tisto, kar naj bi zadolževanje prispevalo. Če že pogledaš inflacijski cilj ECB, ki je 2 %, povprečna inflacija pa se je gibala celo nekaj čez, vidiš, da nižje pri nas na srednji rok ne more biti. Zakaj tak cilj je v literaturi precej argumentov, vsi pa se vrtijo okrog dejstva, da takšan inflacija še omogoča čimbolj gladko prilagajanje reltivnih cen ( ne da bi morale nekater “po sili” padati). Konkretno za Slovenijo moraš k temu dodatu vse dejavnike, ki povzričajo konvergenco splošne ravni cen. Nekatere so tukaj per se zaradi odprtja trgov, zelo pomemben pa je tudi Balassa-Samuelson effekt. Tudi v publikacijah BS boš našel, da so v zadnjih petih letih na Irskem, ki beleži najvišje stopnje rasti v “stari” EU, cene storitev glede na povprečje EMU zrastle kumulativno za 45%. Stvar ocene je (ekonometrične je ta trenutek ni) koliko je ta efekt pomemben za Slovenijo, vendar ga glede na visoke stopnje rasti produktuvnosti dela (in s tem tudi povprečne realne rasti plač v zasebnem sektorju) po letu 2004 lahko postaviš med 0.5 in 1 o.t. BS ga v svojem poročilu o cenovni stabilnosti ocenjuje na 0.8 o.t.

    Skratka, kot vidiš prideš lahko zelo blizu 3.3 in ugotoviš, koliko je zgornja meja potencialnega vpliva pregrevanja gospodarstva. In pri tem je pomemben diferencialen vpliv, razlika in ne povprečna inflacija, ki jo bomo imeli tudi takrat ko pregrevanja, zadolževanja, itd. ne bo. Tako da ja, v naspritju s tistim, kar trdiš, tudi iz Biltenov BS sledi, da sta hrana in nafta ključna razloga za povečanje inflacije. Govorijo o rasti cen storitev, pri tem ne povejo, da gre pri tema za vpli podražitve počitnic v paketu, kjer j večji del počitnic v tujini. Torej tudi, da stvar nima povezave s slovenskim, temveč globalnim poslovnim ciklom.

    Glede vpliva zadlževanja na ponudbo denarja pa bi še enkrat ponovil, da je potrebno gledati neto zadolževanje. Tega je bistveno manj. Potem pa je tu še delovanje skupnega denarnega trga. Tudi če pogledaš Bileten BS boš videl, da ponudbe denarja v Sloveniji ni več mogoče enostavno meriti. Tisto, kar je potrebno upoštevati, je enoten denarni trg. Ta se “čisti” pri enotni obrestni meri. To pomeni, da je govoriti o regionalno presežni ponudbi ali presežnem povpraševanju nesmiselno. To je tudi ena od napak Novaka in Tajnikarja. Če temu ne bi bilo tako, potem za Slovenijo ne bi veljala obrestna mera, ki jo določa ECB. Lahko govoriš le o tem, ali je obrestna mera ECB dovolj visoka glede na slovenski poslovni cikel. Tu pa se vsi strinjamo, da je prenizka.

    Skratka, res mora biti debata plodna. Vendar je tisto, kar sta pisal Novak in Tajnikar na žalost komplet narobe in problem je v tem, da to ni stvar le diskusije. Namreč, po njunem imamo opravka s šokom povpraševanja kot determinanto inflacije. Podatki kažejo, da dominirajo cost-push šoki. Prvo zahteva drugačno reakcijo ekonomske politike kot drugo. Kot sem že napisal, problem vzročne argumentacije Novaka in Tajnikarja je, da bi inflaija bila visoka tudi, če bi ustavili zadolževanje. To pomeni, da bi za nevtralizacijo inflacije morali še dodatno “puščati kri” z restriktivnimi ukrepi. Ukrep bi bil torej suboptimalen. Zato pač jaz mislim, da debata o tem ali smo odkrili toplo vodo ali ne ni plodna. Če tisti, ki kot predstavnik stroke ne sam prvi poskrbi, da bi dajal relevantne informacije, potem je debata bezplodna. Na žalost laiki nimajo osnove za primerjavo, poslovni tisk, pa še ni prešel na nivo podajanja informacij, ki je običajen v področjih z daljšo tradicijo.

  13. @igor

    “Skratka, kot vidiš prideš lahko zelo blizu 3.3 in ugotoviš, koliko je zgornja meja potencialnega vpliva pregrevanja gospodarstva. In pri tem je pomemben diferencialen vpliv, razlika in ne povprečna inflacija, ki jo bomo imeli tudi takrat ko pregrevanja, zadolževanja, itd. ne bo. Tako da ja, v naspritju s tistim, kar trdiš, tudi iz Biltenov BS sledi, da sta hrana in nafta ključna razloga za povečanje inflacije. Govorijo o rasti cen storitev, pri tem ne povejo, da gre pri tema za vpli podražitve počitnic v paketu, kjer j večji del počitnic v tujini. Torej tudi, da stvar nima povezave s slovenskim, temveč globalnim poslovnim ciklom.”

    Če se strinjava, da na globalno rast cen hrane in energentov ne moremo vplivati, je torej teh 3,3 odstotke tisti “domači” del inflacije, pri katerem bi lahko Slovenija ukrenila kaj več. Hkrati je do več kot polovica skupne inflacije! Če bi odbili teh 3,3 ali imeli neko znosno 0,6 bi bili na evropskem povprečju!

    Sam tudi menim, da podražitev počitniških paketov nikakor ni mogla prispevati toliko k inflaciji, da bi bilo to upoštevanja vredno (vsaj v primerjavi z rasjo cen hrane in energentov).

    ——–
    “Glede vpliva zadlževanja na ponudbo denarja pa bi še enkrat ponovil, da je potrebno gledati neto zadolževanje. Tega je bistveno manj.”

    Zakaj je treba gledati neto in ne bruto? Koliko pa je potem neto dolga?
    ———
    “Potem pa je tu še delovanje skupnega denarnega trga. Tudi če pogledaš Bilten BS boš videl, da ponudbe denarja v Sloveniji ni več mogoče enostavno meriti. Tisto, kar je potrebno upoštevati, je enoten denarni trg. Ta se “čisti” pri enotni obrestni meri. To pomeni, da je govoriti o regionalno presežni ponudbi ali presežnem povpraševanju nesmiselno.”

    Je, zdaj ko smo v enotnem euro območje, je to res težko meriti. Prav zato pa smo lahko izpostavljeni velikim asimetričnim šokom. Obrestna mera ECB je samo ena in enaka za vse. ECB bo prilagajala obrestno mero glavnim motorjem, kot je denimo nemško gospodarstvo, nikakor pa ne zaradi slovenskih težav. Prav zato je toliko pomembnejša fiskalna politika vlade, saj zdaj Banka Slovenija ne more več s spremembami tečaja braniti realnega izvoznega sektorja, ki je v času tranzicije zagotavljal relativno ugoden ekonomski položaj Slovenije.

    Nikakor se ne strinjam s tem, da s ene da govoriti o regionalni presežni ponudbi ali povpraševanju. Če na nekem področju, ki nima več tako jasno določenih meja, pride do močno povečanega priliva denarja v kratkem času, se to pač na tistem območju pozna! Trditi, da to ni mogoče, ker imamo enotno obrestno mero, pa po mojem ne vzdrži.

    Prav v tem bo zdaj težava. Očitno nas čaka Mundellov asimetrični šok, ker vlada ni prilagodila fiskalne politike novim razmeram. Sam sem bil priča v parlamentu, ko so poslanci “požegnali” zapravljalski stampedo – od DARSa, do podvojitve zadolžitev občin pa do več kot 10% realne rasti proračuna.

    ———–
    “To je tudi ena od napak Novaka in Tajnikarja. Če temu ne bi bilo tako, potem za Slovenijo ne bi veljala obrestna mera, ki jo določa ECB. Lahko govoriš le o tem, ali je obrestna mera ECB dovolj visoka glede na slovenski poslovni cikel. Tu pa se vsi strinjamo, da je prenizka.”

    Podobno kot zgodaj. Obrestna mera velja za vse, ki imajo evro, enako! In ta se ne bo ozirala na Slovenijo, ne glede na pregretost gospodarstva ali recesijo. Prav v teh – težkih – razmerah je treba prepoznati, od kod je tistih 3,3% “presežne” inflacije, in jo poskušati zminimalizirati.

  14. @novinar
    Gremo še enkrat: presežno ni 3.3, ampak, kot sem napisal, precej manj. Če poenostavljamo in vzamemo cilj ECB 2% oceno BS za Balassa-Samuelson, ki je 0.8, je to 2.8. Torej imaš samo 0.5 o.t. presežne, ne celih 3.3. Četudi je moj izračun preveč poenostavljen je bistveno bolj točen kot reči, da je ravnonvesna inflacija v Sloveniji 0%. Cilj ECB, ki je najnižji med centralnimi bankami je 2% in ne 0.

  15. Apropos Balassa-Samuelson: zabavno je, kako višja produktivnost poganja inflacijo, medtem pa želijo delavci usklajevanje plač z inflacijo, pa se morajo z dolgimi nosovi zadovoljiti z nasveti, naj bodo bolj produktivni 🙂

  16. @novinar
    Poglej natančno Poročila o cenovni stabilnosti BS, kjer boš videl, da pri izračunu osnovne (“core”) inflacije uporabljajo metodologijo, da od skupne inflacije odštejejo cene naftnih derivatov in “sezonske hrane”. Torej odštevajo samo cene nekaterih inputov za živilsko proizvodnjo (sezonsko sadje in zelenjava), ne pa denimo cen mlečnih izdelkov, kruha itd. Če pogledaš denimo Eurostat, boš videl, da ponujajo izračune osnovne inflacije po različnih metodologijah (kjer odštevajo ne samo nepredelano, ampak tudi predelano hrano itd.).

    Pri nas je problem, da ni nekonkurenčna samo struktura trgovine, ampak tudi živilska industrija, ki zunanje cenovne šoke hitro in skorajda popolno prenese v maloprodajne cene končnih izdelkov. Poglej si moj komentar iz novembra o inflaciji, ko sem primerjal prenos zunanjih cenovnih šokov nepredelane hrane v končne cene predelane hrane med članicami EU, še posebej razliko med Avstrijo in Slovenijo.

    “…Odločilni za višjo inflacijo so torej eksogeni šoki predvsem zaradi rasti svetovnih cen hrane ter cen sezonskih storitev (počitniški aranžmaji). Za razumevanje nenavadno visokega vpliva cen hrane na inflacijo si velja pogledati dinamiko rasti cen hrane v ostalih članicah EU. Glede rasti cen hrane (slika 2) ima Slovenija v letu 2007 podobno dinamiko kot denimo Madžarska in Estonija ter bistveno višjo kot ostale nove in stare članice EU. Cene hrane v Sloveniji so »eksplodirale« po marcu 2007 ter ostale na visoki ravni vse do septembra 2007, podobna »eksplozija« rasti cen hrane se je zgodila tudi v Madžarski, Češki, Slovaški in Poljski. Toda zadnje tri države so rast cen hrane spravile pod kontrolo že maja letos in cene hrane uspele zadržati le malce nad nivojem iz leta 2005. Le Sloveniji in Madžarski tega ni uspelo, z julijem se jima je pridružila še Estonija.
    Zakaj Sloveniji ni uspelo zajeziti cen hrane? Velik del odgovora se skriva v primerjavi rasti cen nepredelane in predelane hrane. Slovenija in Poljska sta doživeli skorajda identičen šok glede cen nepredelane hrane z vrhom v maju letos (slika 3). Tovrsten dvig cen nepredelane hrane, vendar v manjši meri, je doživela tudi Avstrija in ostale članice EU. Toda razlika med Slovenijo in ostalimi članicami je v tem, da so se cene pridelkov v Sloveniji v 2- do 3-krat večji meri vgradile v končne cene predelane hrane kot v ostalih državah. Za primerjavo: v Sloveniji so se od januarja do septembra cene živilskih izdelkov dvignile za 7.4%, V Poljski za 4.7%, v Avstriji pa le za 2.9%. Zaskrbljujoče je to, da medtem ko se je cenovni šok pri pridelkih že povsod polegel, pa se v Sloveniji trend rasti cen živil še naprej vzpenja, bistveno hitreje kot v ostalih članicah EU. Vzroki za to so lahko različni – od zadrževanja rasti cen živilskih izdelkov v obdobju 2004-2005 zaradi konkurenčnih cenovnih pritiskov po vstopu v EU, od nekonkurenčne strukture predelovalne živilske industrije, pa do nekonkurenčne strukture slovenske trgovine, ki dovoljuje tako hiter prenos cen proizvajalcev živil v maloprodajne cene. Rečeno po domače, domača živilska industrija je izkoristila rast cen kmetijskih pridelkov za nadproporcionalni dvig cen živilskih izdelkov, česar pa domača trgovinska mreža ni preprečila, ampak je pri tem sodelovala z ohranjanjem enake relativne višine marž. Države z bolj konkurenčno strukturo živilske industrije in trgovine so se temu šoku izognile prav zaradi delovanja tržnih mehanizmov. Če bi pri nas imeli bolj konkurenčno strukturo trgovine, bi ta lahko (podobno kot v Avstriji) absorbirala precejšen delež kratkoročnega dviga cen hrane z znižanjem marž (ob bolj trajnih cenovnih šokih pa bi se seveda tudi v bolj konkurenčni trgovinski strukturi cene hrane postopoma prenesle v inflacijo)…”

  17. Zanimiva razprava. Precej sem se ukvarjal z razlogi za dvig cen, predvsem hrane, kar pa morda lahko pojasnjuje splošni mehanizem dviga cen. Skromno dodajam, nekatere stvari, ki sem jih že zapisal, kar daje v glavnem prav jožetu in igorju.

    V konkretnem je šlo pri nadpovprečnem dvigu cen hrane takole:

    1. Živilska industrija se je po pristopu v EU in v času prilagajanja nahajala v precejšnih težavah. Trgovske verige so tekmovale med seboj, kdo bo pridobil čim višji tržni delež in to so počele na način “obiranja” živilske industrije (nižanje cen, super rabati). Živilska industrija se je na te pritiske odzvala tako, da je kanibalizirala druga drugo (tudi preko uvajanja trgovskih znamk).

    2. Trgovina se je postopoma časi koncentrirala in se tudi z različnimi pogodbami domače živilske industrije, komu smejo in komu ne smejo prodajati, ubrani pred napadom diskontnih trgovcev iz tujine. Po vstopu v evru trgovina naekrat spozna, da ima oligopolni položaj ter pomembno nižjo raven cen hrane, kot jo slovenski kupec lahko dobi na bližnjih trgih. Torej je obstajal manevrski prostor za višanje cen, domače konkurenca pa je bila preskromna, da bi delovala.

    3. Živilska industrija je bila zaradi vseh pritiskov pomladi 2007 na tleh. Večina pomembnih podjetij je bila v rdečih številkah, ali blizu njih. Potem pa se jim zgodi podražitev cen surovine na mednarodnem trgu, splošen pojav, o katerem se ni mogoče izogniti podražitvam. Vlada ji s spretnim lobiranjem prvič pokaže naklonjenost in odvzame dotedaj stalno podporo trgovini, ter le to še celo obtoži oligopolnega delovanja. Rezultat vsega je, da živilci enostavno k dvigom cene surovine (v nekaterih primerih kot je rdeče meso, do dviga cen surovin sploh ne pride) “nabijejo” svoje pribitke. Ti so zelo težko ugotovljivi, industrija pa svojo rento postavlja ne mejo, kjer misli da jo bosta potrošnik in trgovina še prenesla. Trgovci sprejmejo igro, ker so potisnjeni v kot s strani vlade, in ker z vsako podražitvijo tudi sami dobivajo krepke presežke absolutne rente. Torej dobivajo tudi oni oligopolno rento. Z ohranitvijo politike super rabatov, verjetno poberejo celo večji delež podražitev kot živilska industrija. Natančnih podatkov se ne da dobiti, ker se za njih tudi nihče ne potrudi. Javnost je v megli medijskega udara praznih informacij.

    Ne vidim druge razlage, v konkretnem, za podražitve cen hrane. Bom vesel, če bo kdo našel boljšo.

    Da stvari niso v celoti pojasnjene, je zaradi tega, ker so mediji zmanipulirani s spretnimi piar akcijami živilcev, ter zmedeni z nespretnimi akcijami trgovcev, ter tudi s vprašljivimi odzivi strokovne javnosti. Ampak to je del domačega razvoja medijev…

  18. Emil,
    mislim, da je tvoja razlaga razlogov in mehanizma živilske inflacije najbolj realistična. Do povsem podobnih sklepov sem prišel tudi sam na podlagi stikov s predstavniki živilske industrije in trgovcev. Živilska podjetja so preprosto “izkoristila gužvo” in na podlagi zunanjih cenovnih šokov pri nepredelani hrani (inputih) popravila svoj relativni položaj, saj ni bilo nikogar, ki bi jim to preprečil (ni bilo več “Jankovića”!). Trgovci pa so preprosto ob nespremenjenih relativnih maržah (ter rabatih in super rabatih) potegnili višje absolutne marže. Podobno kot država ob nespremenjeni stopnji DDV na živila. Glavni vojni dobičkarji” pri tej živilski inflaciji so torej tako kmetje in živilska industrija kot trgovci in državni proračun. (S tem, da ne bi želel dajati vrednostnih sodb, ali je bil položaj kmetov in živilskih podjetij pred tem vzdržen in “pravičen”).

    Taka vzročno-posledična zveza med rastjo cen inputov (nepredelana hrana) in maloprodajnimi cenami živil (predelana hrana) je lepo razvidna iz primerjave gibanja teh cen med Avstrijo in Slovenijo – glej
    http://razgledi.net/blog/2007/11/16/jansa-pogovori-se-s-sindikati-glede-inflacije/

    Kar iz vsega tega sledi, je, da se bomo na to novo višjo raven cen hrane pač morali privaditi, kajti cene navzdol verjetno ne bodo več šle. Razen če postaneta naša živilska industrija in trgovina bolj konkurenčna oziroma če se vrne Janković v Merkator.

  19. Strinjam se, da je globalna podražitev hrane in energentov močno prispevala k inflaciji, pri nas še posebej zaradi premajhne konkurence med slovenskimi trgovci.

    Vsekakor pa iz biltena BS izhaja, da podražitev hrane ni edini vzrok. Damijanove in Emilove razlaga dogajanja v prehrambeno-živilskem in trgovskem sektorju ter posledičnega dviga cen hrane so prepričljive in razumljive.

    Vendar se vseeno bojim, da je s tem podan pogled zgolj na en sektor gospodarstva – ki sicer res močno prispeva k rasti inflacije – ne pa na gospodarstvo kot celoto!

    In prav v takšnem agregatnem pogledu je po mojem skromnem mnenju treba iskati pravi odgovor, zakaj imamo tako visoko inflacijo in kateri so vzroki zanjo.

    Tudi na osnovno vprašanje žal še vedno nisem dobil odgovora.

    Ali ni namreč višja inflacija tudi posledica tega, da smo se v zgolj treh letih kot država bruto zadolžili za več kot prej v 13 letih, s tem nenadnim prilivom velike količine denarja na ozemlje RS pa ustvarili pritisk na domače cene?

  20. Novinar in Igor, škoda da se ne podpišeta z imeni in priimki. Odlična debata, z zadovoljstvom sem prebral prav vse in žal mi je, da ne vem, kdo sta.

    Ljudem, kot sta vidva, ki znata odlično predstaviti svoja stališča, je anonimnost popolnoma odveč.

    Če sta morda javnosti že poznana, toliko bolje za Razglede, kar znana imena med komentatorji odganjajo “forumske mrhovinarje”, ki ponavadi nimajo kaj povedati in smetijo debate, za povrh pa še odženejo resne komentatorje.

    Isto velja tudi za avtorje prispevkov, ki so prav brez vsake potrebe anonimni. Brezimenost ne pomaga k prepoznavnosti Razgledov.

    Pred dnevi sem prijatelju omenil ta spletni časopis pa me je vprašal, kdo piše vanj. Jože P. Damijan pa še par modelov, sem mu odgovoril. Več ne vem o vas.

  21. Gorazd,
    imaš prav. Meni je sicer identiteta Igorja in “novinarja” poznana, vendar bi tudi za širši krog bralcev debata verjetno postala bolj verodostojna, če bi oba nastopala s polnimi imeni.

  22. jaz se sicer nimam namena razkriti, ker nisem ekonomist po izobrazbi, niti novinar, ki bi pisal s področja ekonomije. Sem pa doslej v življenju marsikaj prebral.

    Mislim, da je anonimna debata lahko prav zanimiva, še posebej, če ostane “ad rem” in ne preide v “ad hominem”. Če smo anonimni, tudi težje preide na osebno raven, mar ne?

    Tudi sicer me čudi, od kod Damijan pozna mojo identiteto, če jo sploh? To bi me res presenetilo. Vseeno prosim, da jo zadrži zase.

    Kakorkoli že, še vedno čakam na odgovor na naslednje vprašanje:

    Ali ni namreč višja inflacija tudi posledica tega, da smo se v zgolj treh letih kot država bruto zadolžili za več kot prej v 13 letih, s tem nenadnim prilivom velike količine denarja na ozemlje RS pa ustvarili pritisk na domače cene?

  23. A ni prof. E Erjavec pojasnil, da gre za “neugotovljive” vzroke v agrarno-trgovinskem delu povišanja inflacije, ki ima temelj v globalizaciji, podobno je z energenti.. tisti del povišanja, ki temu ne pripada (manjši ali večji je očitno odvisno od.. hm?) pa je že skoraj intuitiven. Seveda nisem ekonomist, če pa poskušam pojav oceniti razumsko in po prof. Erjavcu podatkov nimam, potem,.. potem so moji zaključki spekulacija. Mi je pa pri obeh profesorjih (JPD in EE) všeč, da ju lahko v grobem razumemo tudi neekonomisti in so njuni zaključki zdravorazumski.
    james

  24. Jože,

    kakšen pa je vpliv dodatnega zaposlovanja na rast cen? Sklepam takole: lani se je število zaposlenih povečalo, to pomeni, da je zrasel skupni znesek plač, kar je – kot praviš – olajšalo delo živilcem in trgovcem pri izkoriščanju gužve …

  25. igor je Igor Masten. Lepo pozdravljeni vsi skupaj.

    Novinarju v odgovor pa: ne ni v času, ko smo del enotnega denarnega področja. Lahko bi to načeloma na dolgi rok veljalo pred prevzemom evra, sicer pa ne bi rekel. Ker ni prostora za teorijo, bi kot podatek na navedel samo, da je v EU po letu 1997 mendarodna finančna integracija dobila izjemene pospešek. Ključen razlog je seveda prevzem evra. To je povprečni dele obveznosti in terjatev posameznih držav EU do tujine iz 175% BDP katapultiralo na priblišno 450% BDP leta 2004. Za nove članice EU sta pripadajoči številki 75% in 150%. Skratka, pospešena mednarodna finančna integracija je stvar bruto finančnih tokov v dve smeri in zato samo zadolevanja ne smemo jemati kot indikator neravnonvesja, ker je pomembna neto pozicija. Kot sem že dejal, za Slovenijo ta ni problematična, saj je že leta 2005 IMF v svojem poročilu Slovenijo izpostavil kot državo, ki ima, kot delež BDP, ene najvišjih stopenj odtoka kapital (v veliki meri efekt vzajemcev). Da je za omenjeno obdobje v EU značilna cenovna stabilnost za Slovenijo in ostale nove članice EU pa zniževanje infacije, ni potrebno posebej govoriti.

%d bloggers like this: