Boško Šrot, postani Žiga Zois!

Da je uprava Dela konec prejšnjega tisočletja, nekje leta 1998, resno proučevala možnosti za izdajanje še enega dnevnika (poleg Dela in SN), je širši javnosti verjetno bolj ali manj neznano, danes pa bi bilo tudi nepomembno, če ne bi bilo ene okoliščine. Dejstva namreč, da je šlo za razmišljanja in »miselne igre« o kakovostnem dnevniku »desne« provenience, torej časopisu, ki bi na dom in svet gledal z drugačnega zornega kota, kot je to veljalo za Delo. Izhodišče zamisli je bilo ekonomsko, torej osvojiti »nezasedeni« del zlasti bralskega in deloma tudi oglaševalskega trga ter tako utrditi vodilni položaj hiše. Zamisel je bila opuščena, preden je prišla v fazo projekta, iz različnih razlogov, ki se jih da po dostopnem vedenju strniti v dve bistveni vprašanji: ali bi bil »desni« dnevnik iz Delove hiše lahko »verodostojen« in ali je hiša sposobna zagotoviti ljudi, ki bi ta(kšen) časopis delali »iz prepričanja«.

Odgovora na ti dve vprašanji nista bila prepričljiva: ja, morda (!) bi trg ob ustrezni (in dragi) promociji sprejel »desni« dnevnik iz tradicionalno za levo razglaševane založniške hiše in ne, ni verjetno, da bi kakovostnih novinarjev in urednikov »iskanega« pogleda na svet znotraj in zunaj hiše bilo dovolj za cel dnevnik.

Desetletje stara zgodba o nečem, česar ni bilo, je zaradi medijskega dogajanja v zadnjih dveh, treh letih zanimiva in poučna v dveh pogledih. Najprej zaradi spodletelih poskusov »uravnoteževanja« obstoječih medijev (OK, Mag in Delo v sedanji fazi sta poskusa, ki se šele bosta izjalovila), potem pa tudi zaradi globoko zakoreninjenega prepričanja, da se je treba potruditi za malo (veliko, odvisno od oči) več novinarskega profesionalizma, pa bodo skoraj vsi problemi medijskega pluralizma rešeni. Ne bodo, kajti kakovostno novinarstvo ni (zgolj) vprašanje »tehnicističnega« profesionalnega odnosa do »sprednjega ali zadnjega pogona« (pa še to niti v avtomobilski industriji ni zgolj »tehnično«, ampak temeljno »svetovnonazorsko« vprašanje, navsezadnje naslednja Mercedesova serija A prihaja s pogonom, preseljenim nazaj, ker je pač dosedanji sprednji pogon pri tej seriji preveč odstopal od siceršnje Mercedesove »filozofije«), zaradi česar sleherno »uravnoteževanje« mediju nujno zbija verodostojnost in posledično naklado.

Verodostojnost medija
Časopis ni ožja ali širša površina potiskanega papirja, ki mora biti pravočasno v nabiralniku ali na kiosku, ampak občutljiv odnos med bralcem in novinarjem, ki temelji na predvidljivosti in ljubi samo drobna presenečenja. Vse, kar časopis ima – ali ne -, je blagovna znamka, ta pa v končni posledici ni nič drugega kot imena novinarjev, ki so – ali ne – verodostojna. Vse, kar ima – ali je imel – Mag, so (bila) imena njegovih ustvarjalcev, verodostojnih v prepričanju, da je svet razdeljen na dve brezupno sprti politični opciji, od katerih je ena pokvarjena, druga pa ne (ali vsaj občutno manj). Poenostavljeno rečeno, kajpak, ampak točno zato ga je brala večina njegovih bralcev in še več, točno zato ga je brala tudi manjšina, ki je pač hotela vedeti, kako svet okoli nje zgleda z druge perspektive od njene lastne. In nič drugače ni (bilo) pri Delu: za dve tretjini bralcev je (bil) dobrodošel zaradi artikulacije njihovim podobnih stališč, za tretjino zato, ker ta stališča nikakor niso (bila) tudi njena.

Vznemiriti večino Magovih kupcev (čez palec najmanj 8000) z napovedjo spremembe (četudi evfemistično imenovane zgolj »razširitve« in »popestritve«) uredniško-novinarskega pogleda svet je zato več kot tvegano početje. Predvsem poslovno: Mag je ob umetno vzdrževanih nizkih stroških in navzlic skoku naklade v zadnjem času še vedno nerentabilen, saj dobiček, ki bi ga menda ustvaril, če ne bi sam financiral svojega prevzema izpred dobrih dveh let, ne zadostuje niti za dvig plač njegovih – dosedanjih – novinarjev na spodobno raven; z osipom bralstva, kakršnega po izkušnji v zadnjih dveh letih »uravnoteževanega« Dela lahko pričakuje zaradi svojega približevanja »širokemu spektru bralcev«, pa bo prag donosnosti zanj postal nedosegljiv. Preudaren medijski lastnik bi ravnal povsem drugače, kot je ravnal Magov: namesto v »razširitev« uredniške politike bi denar vložil v kakovostno nadgradnjo (in promocijo) kompetence, ki jo trg Magu priznava; zbral bi torej vso »desno« uredniško in novinarsko pamet, ki jo je mogoče dobiti (je pa ni veliko), in naredil res kakovosten in donosen konservativni tednik. Povedano naravnost, da bi laški lastnik Maga lažje razumel: iz enakega razloga, kot ni spremenil sestavin Unionovega piva ali Fructalovih sokov, tudi »sestavin« Maga ne bi smel.

Šrot, vrni Delo javnosti!
Hm, kaj pa Delo? Kaj bi lahko/moralo Laško po dobrih dveh letih »oddajanja v najem« aktualni oblasti storiti z Delom, da ga ne bi spravilo ob še več verodostojnosti in ugleda? Da bi mu, nasprotno, omogočilo konkurenčen nastop in razvoj (kar je v teh časih že samo po sebi več kot dovolj zapletena naloga za založnike in urednike širom sveta), da bi bralcem pustilo – ali vrnilo -, kar je (bilo) »njihovega«? Ob podmeni, da Laško od Dela ne pričakuje neposrednih donosov (doslej ni kazalo pretirane želje po njih), ampak jih je z njegovo pomočjo ustvarilo drugje (Mercator), bi lahko ustanovilo poseben sklad (denimo po zgledu Roberta Boscha) in vanj kot premoženje poleg potrebnih nepremičnin preneslo določen del (najmanj 33 odstotkov) delnic Dela in blagovno znamko. Sklad (katerega ustanovitelj bi bila ali Pivovarna Laško ali Delo, d.d.), bi imel izdajateljske in založniške pravice za izdajanje dnevnika Delo, ustrezni organ sklada, sestavljen iz uglednih in kvalificiranih, kapitalsko in politično neodvisnih oseb, pa pristojnosti, da te pravice uresničuje (določa programsko zasnovo medija, imenuje odgovornega urednika itd.) in ves »dobiček« razporeja v skladu z razvojnimi potrebami dnevnika Delo, vlaga v izobraževanje zaposlenih in (konservativno) v kapitalske naložbe.

Laški lastnik bi se s tem odrekel donosom dnevnika Delo (ostal bi mu dobiček Slovenskih novic oziroma »ostanka« Dela, vključno s pravico, da ta »ostanek« delniške družbe proda), vrnil pa bi časopis javnosti (in novinarjem). Manj patetično, naredil bi ga bistveno bolj odpornega na poskuse različnih zlorab in omogočil bi mu osredotočenje na »osnovno dejavnost«. Pravzaprav ironično, Pivovarna Laško bi s tem zavarovala tudi »nacionalni interes«, dolgoročno ogrožen, kolikor je pač ogroženo samo Delo (eden izjemno redkih srednje in južnoevropskih politično-informativnih dnevnikov, ki jih tranzicija še ni marginalizirala ali uničila). Delo bi Pivovarna Laško hkrati zavarovala tudi pred »samo seboj«, kolikor je pač verjetno, da se bo svoje medijske igrače enkrat naveličala ali ji lepega dne ne bo več koristila. Pa to še ni vse: s tem, da bi se odrekla nadaljnji instrumentalizaciji Dela, bi ga lahko Pivovarna Laško še zadnjič izjemno učinkovito instrumentalizirala – za izboljšanje lastnega ugleda (iz tega ali onega, bolj ali manj utemeljenega razloga ne prav bleščečega) in za – mesto v zgodovini. Boško Šrot pa, hm, bi lahko v tem primeru dobil mesto poleg barona Žige Zoisa – kot slovenski medijski mecen.

8 responses

  1. Ne vem, no. Kličeš nekoga, ki se je bil sposoben obnašati kot se je, da naj se obnaša drugače (in obdrži ter celo razširi kontrolo nad mediji, da bo še bolj propagandno učinkovit!). Ali ni bolje, da se pojavi konkurenca?

  2. kadarkoli se že pojavi delitev levo in desno v Slvoeniji bi bilo dobro, da avtor navede kriterije po katerih sam deli nekaj na desno in drugo na levo (verjetno izhaja iz zgodovinske razdeliteve v angleškem parlamentu); tako bi se izognili vsakovrstnim nerazumevanjem, ko se nekaj imenuje desno in drugo levo (pa še kletvica levo bi bila za samooklicanega desničarja manj sočna in obratno seveda takisto).
    Mogoče še to: Mag je bil diametralno nasproten Mladini (in nikakor ne Delu ali Dnevniku; če avtor tega ne verjame naj vzame dve številki omenjenih dveh časopisov iz istega tedna izpred dveh, treh let, in poskuša oceniti katera verzija novice je bolj verodostojna). Obakrat pa je bil priokus, da se avtorji dobrikajo in poskušajo biti všeč svojemu vodji, kot ot danes počne Vodušek ob Janši, npr. Za Magom je stal prebrisani član centralnega komiteja Slivnik, ki je uspel za svoj projekt “uravnoteženja” pokasirati “preveč” davkoplačevalskega denarja (koliko znanstveno-raziskovalne opreme, če sem politično manipulativen) za uvodnike pa je skrbel prvo pero slovenskega žurnalizma J. Markeš. Ravno njegovi dobri prispevki so povzročili “zamero” klientele pri Delu, ki ga je odjavila (ob ubijajoči konkurenci interneta) in ravno njegova odsotnost iz Maga je iz slednjega naredila “žajfanco”. Nikoli ne podcenjujmo dobrih posameznikov- že res, da nas je čez sedem milijard na svetu, pa vendarle so nekateri manj slabi od drugih.
    Nimam občutka, da je tokrat članek zadel celotno jedro problema padca naklad tiskanih verzij časopisov. Niti nimam občutka, da je sploh še možno pisati nekaj slabšega, kot je “tisto” kar sem našel v nabiralniku in je imelo bombastičen naslov Kresalova vozi Porsche in ne more razumeti socialih stisk,.. ali nekaj takega čez uvodnico prve številke, ki tudi slogovno dela iz slovenščine to kar počno na 24ur enoumlju napovedovalci s svojo interpretacijo izgovorjave slovenskih besed,.. kakšno nišo v prostoru še sploh iščemu, vse tudi pošastno slabe so zapolnjene z zadnim izpod peresa bivšega urednika Demokracije. Naša demokracija je odraz povprečnosti nas samih in naši časopisi pišejo, kar povprečje bere – a ni to že svobodni trg? Na svobodnem trgu pa uspevajo prodane duše je zapisal Gricko iz Goričkega leta 1984 v srednješolsko glasilo, ki sem ga bral na dopustu v Moravskih Toplicah.
    james

  3. Lepo se bere in dobrim željam bi kazalo pritrditi. Obstaja le mali problemček, da se praviloma kapital ne koncentrira z namenom, da bi se delala dobra dela.
    “Desni” časopis, če se bo ponovno pojavil, si bo pač moral izboriti svoje mestu na tržišču bralcev in kupcev. Pravila zanj so lahko enaka kot za “leve” časopise”, čeprav v resnici ne vem kaj bi v Sloveniji naj to točno pomenilo. Saj tudi med političnimi strankami nismo več v stanju razločevati katera je “leva”, katera “sredinska” in katera “desna”. Vse se gnetejo skupaj in če uporabimo znane kriterije razločevanja lahko ugotovimo, da se razlikujejo le v svojem javnem odnosu do RKC in partizanov ter domobrancev. Enaka oziroma zelo podobna situacija je na področju medijev.
    Da pa bi to stanje lahko presegel kapital pa ni za pričakovati. Pri obvladovanju javnosti ( publike ) se v metodah ter ciljih kapital in politika bistveno ne razlikujeta. Javnost praviloma vedno potegne kratko.

  4. Zdi se mi, da avtor pač priznava, da je z lastninjenjem medijev (pa najsibodo lastniki posamezna podjetja, finančni skladi, posamezni delničarji, društva, cerkve ali država) njihova neodvisnost omejena, če že ne nemogoča, oz. pogojena (od tega, kdo je lastnik, kakšni pa njegovi pol., ekonomski interesi, svetovni nazor itd.). Torej bi si na teoretski ravni popolno svobodo in neodvisnost lahko zagotovil samo lastnik, ki bi tudi sam poklicno deloval v mediju (npr. kot pri prvih časopisih, ko je bil lastnik tiskarne hkrati tudi izdajatelj časopisa, katerega je tudi urejal in zanj pisal). A (tudi)časopis mora biti ekonomsko rentabilen – če ne pokriješ vsaj stroškov in če ti ne ostane nekaj tudi za pokritje lestne eksistence, bo pač propadel…
    Medij mora torej predvsem nositi denar in se ga torej v kapitalizmu prodaja kot katerokoli blago (kaj v medijih nosi denar, pa so mediji seveda kaj hitro odkrili, ko smo prešli na tržni sistem). Čemur se mediji seveda prilagajajo (tudi na račun kakovosti), čeprav jim pripisujemo veliko vlogo pri obveščanju državljanov (najbrž vanje polagamo prevelika pričakovanja!), ki naj bi se na podlagi vsestranske, uravnotežene in ne vem kakšne še informiranosti, čim bolj kompetentno odločali (npr. pri volitvah). Prav zaradi vpliva, ki ga imajo mediji na javnost (torej niso preprosto samo nov avtomobilski model), imajo nekateri (seveda tisti, ki imajo denar, posledično tudi moč)interes financirati medij (pa čeprav ne nosi dobička, kakor je bilo, denimo , s Slovencem, Republiko, najbrž tudi Magom in zdaj Mladino). Toda ti primeri potrjujejo tezo, da je neodvisnost medijev v resnici nemogoča ali zgolj hipotetična (nosilci kapitala bodo medij finančno podprli, če bo vsebinsko ustrezal njihovim interesom).
    Kaj torej? Naj prepustimo medije kar trgu, da obstanejo ekonomsko najuspešnejši? Zna se nam zgoditi italijanska Bberlusconizacija in ne večja pluralnost ali višja stopnja svobode. V Italiji so nekateri zaposleni, če naj poenostavim, ali na nacionalni TV RAI ali v Berlusconijevih televizijah. Berlusconijevi mediji vse uspešneje konkurirajo nacionalnim, so ekonomsko uspešnejši, a jih bolj malo briga vzgojna plat medijev (ki jo – poleg informativne – seveda imajo ali naj bi jo imeli), približevanje resnici, opravljanje funkcije javnega servisa (čeprav deloma opravljajo tudi to, saj bi sicer izgubljali publiko) pa zanemarjajo. Sledijo predvsem interesom profita… In tako se njihovi programi spreminjajo, kot jim sami pravijo “TiVu spazzatura” (televizijske smeti).
    No, naslednja faza italijanske družbe nam je znana – Berlusconijeva polastitev politične sfere…
    Resda ima Italija drugaćen zgodovinski in družbeni razvoj od Slovenije, a je vendarle naša soseda in, žal, tudi negativni vzgledi vlečejo…
    Zamisel o neke vrste “skladih”, kakor jo je načel Damjan, od koder naj bi mediji črpali denar za svoje izhajanje z zagotovilom, da se lastniki ne bi vmešavali v uredniško politiko oz. avtonomijo, ni nova, o njej so razmišlajli že mnogi avtorji, a – razen nekih državnih skladov za pomoč medijem – mislim, da še ni bila nikjer, vsaj ne resno, realizirana… Mislim pa, da je ideja dobra in bi jo bilo treba razvijati dalje…

  5. Razumem in se zelo strinjam z Damjanovo poanto, da je časopis kot konzerva pasulja – pustiš jo takšno, kakršna paše kupcem in jo po potrebi le še izboljšaš po njihovem okusu (npr. dodaš klobaso).

    Toda že zaradi higiene se mi zdi koristno, da Mag propade in se na trgu ustvari prostor za nov medij. Prepričan sem, da bo do spomladi do tega tudi prišlo (vsaj do konkurence).

    Kljub nekaterim zmernejšim pomiselkom proti vnaprejšnji kritiki Stojanova se je izkazalo, da so imeli tokrat nezmerni izjemoma prav. Mag se je čez noč spremenil v Mladino 2. To je dobro. Konkurenca je vedno dobra. Pa čeprav na levi. Upam, da uspejo in si z Mladino 1 razdelijo bralstvo.

  6. To z Magom je (bil) povsem “sovražen” prevzem, vsem na očeh zbrisana avtonomnost uredništva, njegovo giljotiniranje in vsiljena sprememba naravnanosti uredniške politike v personi novega odg. urednika. Tako je slovenski medijski prostor ob enega od politično drugače od večine medijev naravnanih časopisov (ki jih ni veliko), torej ob še nekaj pluralnosti.
    Najbrž pa ima za tak grotesken prevzem še največ zaslug “desnica” sama, ki si je hotela pridobiti na svojo stran največji (ali vsaj – za enkrat še – najuglednejši) dnevnik. In ker je bila prepričana, da lahko uravnava ljudi in celotno družbo od zgoraj, kot bi bila vsemogočni, je bila zelo velikopotezna. Hkrati je hotela na trdnejše temelje postaviti še ne ravno cvetoči Mag, in sicer tako da ga je Delova medijska hiša odkupila. In s tem ga je desna opcija tako rekoč na pladnju, na dosegu roke prinesla svojim nasprotnikom! To se jim je moralo smejati…
    V svoji prevzetnosti in prepričanosti, da lahko posegajo v družbena razmerja, sekajo, režejo, prestavljajo, spreminjajo, kakor se jim zahoče, ne da bi imeli v sami časopisni hiši dovolj podpore (kakor je pač imela leva opcija), so tako rekoč sami žagali vejo, na kateri so sedeli.
    In pridelali so, kar so – tudi odvzem Maga… Pa to je pravcato udejanjenje reka: Kdor drugemu jamo koplje, ta sam vanjo pade! Kaj naj drugega – kot: hahahahahaha.

  7. kako pa je z zgodovino samega desnega Mag-a? A je bil njegov glavni urednik nekdanji centralni komite CK-ZKS (če je zgodovina baje pri študiju zmeraj mati modrosti potem)? A je mogoče bil to časopis, ki se je finančno pokrival ali pa je dobival sredstva za “uravnoteženje medijskega prostora”? A iam ta časopi zgodovino, kdo je iz tega potegnil največ za svoj žep (recimo, da si ta tajkun ni mogel kaj, da se ne bi vozil z SUV Porsche-jem, da smo vsi opazovali uspešnost projekta Mag)? Pa saj smo se naučili iz življenja na Balkanu, kako to gre, ko se znajdeš na račun, koga že družbe? Odzadaj ni kaj dosti več od banalnega pospravljanja denarja v lastni žep – politični prevzem medijev? Užaljenost, ker ga ni?

%d bloggers like this: