Visoka rast in delovna mesta: Kaj več še lahko naredi vlada, da ne izgubi volitev?

Nedeljski zasuk Poljske ostro v desno je bil za večino opazovalcev presenečenje. Poljska je najbolj uspešno prebrodila finančno krizo, dejansko krize sploh ni čutila. Ne samo v EU, pač pa tudi med vsemi OECD državami je v času krize rasla daleč najhitreje in stalno ustvarjala nova delovna mesta. Tuskova vlada, v svojem bistvu liberalno-konzervativna, je v krizi hitro spremenila intelektualni kurz in s povečanim proračunskim primanjkljajem, povečanimi javnimi investicijami ter zmanjšanjem ovir za poslovanje spodbujala rast. Rast je šla predvsem v korist sredinske polovice prebivalstva (srednji trije kvantili prebivalstva po dohodkih), katerih dohodki so se med 2007 in 2014 realno povečali za 28%.

Toda pragmatična Tuskova “državljanska platforma” je vseeno izgubila volitve na celi črti. Kaj več bi lahko vlada še naredila za volilce, da ne bi izgubila volitev?, se v Project Syndicate sprašuje Jacek Rostowski, minister za finance in podpredsednik vlade v letih 2007-2013. Navaja različne razloge, od naveličanosti nad vlado, da se je vlada premalo hvalila z zaslugami, da se je z ukrepi poskušala preveč prikupiti volilcem, da je bila preveč pragmatična itd. Toda v bistvu nima dobre teorije, zakaj so si poljski volilci nenadoma po madžarskem vzoru zaželeli skrajno nacionalističnega vodstva.

Moja skromna teorija pravi, da je bila to posledica dogajanja v Evropi. Prvič, neučinkovitost EU pri reševanju krize, predvsem v Grčiji ter zavračanje kakršnekoli potencialno povečane solidarnosti z “južnjaki”. In drugič, val muslimanskih imigrantov proti Evropi, kjer je samo Victor Orban “pokazal učinkovito obrambo pred nezaželenimi prišleki”. Zgodovina nas uči, da v takšnih časih (dejanske ali namišljene) zunanje nevarnosti državljani radi “poiščejo varnost” v okrilju skrajnih desničarjev.

Nadaljujte z branjem

Slika, ki razdvaja FED

Obožujem, kadar znajo novinarji dobro pisati o ekonomiji, kar je izjemno redko (no, še huje je, da je tudi večina akademskih ekonomistov nepismenih; kar sicer ni čudno, glede na to, da so v življenju prebrali kvečjemu 5 leposlovnih del, pa še te zaradi zahtev bralne značke v osnovni šoli). No, Neil Irwin je v Upshot (New York Times) čudovito opisal, kako 57 let star graf razdvaja Fed glede tega, kaj narediti z obrestno mero. V mislih je seveda imel Phillipsovo krivuljo: negativno povezavo med brezposelnostjo in inflacijo, ki jo je leta 1958 novozelandski ekonomist na LSE William Phillips prikazal na britanskih zgodovinskih podatkih.

Fed opazuje izjemno nizko stopnjo brezposelnosti v ZDA in na podlagi Phillipsove krivulje bi ta nizka stopnja brezposelnosti morala povzročiti, da bo raven cen (inflacija) začela hitro naraščati, zato Fedov board s prstom na sprožilcu čaka, kdaj dvigniti obrestno mero, da bi preprečil rast cen nad ciljno ravnijo). Je trenutek že prišel?

Nadaljujte z branjem

Kdo v resnici odloča v evroobmočju?

Aleš Praprotnik

Spodaj je zanimiv posnetek okrogle mize in še posebej pričevanja Yanisa Varoufakisa 6. oktobra na dogodku v Berlinu z naslovom Plan B za Evropo? Varoufakis se je odgovora na vprašanje, kaj sploh je evroskupina in kako deluje, lotil na temeljit in poglobljen način. Bil je praktično prvi in edini, ki je do sedaj iz ozadja iz prve roke razgalil delovanje te neformalne skupine. Bistvo njegovega odgovora je v tem, da obstoj evroskupine nima zakonske podlage in da zaradi tega njen predsednik lahko počne kar želi. Prav tako njegov namestnik in vodja delovne skupine. Varoufakis je izpostavil tudi hierarhijo na sestankih evroskupine: prvo besedo ima sicer predstavnik evropske komisije, vendar je v bistvu nepomemben, gre zgolj za formalnost. Največ besede imata ECB in Mednarodni denarni sklad.

Kaj pa finančni ministri, ki predstavljajo članice evroobmočja? Tam so zgolj zato, da zadostijo formalnosti potrjevanja vnaprej določenih sklepov, ki se sprejemajo za zaprtimi vrati. Na sestanke prihajajo brez vnaprejšnjih ključnih podatkov in informacij. Dobijo sicer besedo, vendar se jim niti ne sanja, o čem točno teče beseda, kakšna je realna situacija v državi, o kateri teče beseda ali kakšni so njeni predlogi. Vedo zgolj tisto, kar jim pove Trojka in kar so morda sami prebrali v javnih občilih. Nadaljujte z branjem

Koliko lahko zaupamo napovedim rasti BDP?

Bine Kordež ima prav, ko se rad priduša nad nezanesljivostjo uradnih napovedi rasti (slovenskega) BDP. Spodaj je izsek iz povprečnih absolutnih napak napovedi, ki jih zase (in druge institucije) zelo verno prikazuje UMAR. Do 2008 je bila napaka napovedi rasti BDP 2 leti vnaprej (PNt+1) še “samo” 1.14 o.t. (odstotnih točk). Torej, če je bila rast 3%, je UMAR v povprečju napovedal, da bo bodisi 1.86% bodisi 4.14%. Toda po 2008 se je preciznost napovedi zaradi večje volatilnosti gospodarskih gibanj dramatično poslabšala: dve leti vnaprej se UMAR glede napovedi rasti BDP povprečno zmoti za 2.5 o.t., isto leto pomladi za 1.3 o.t. in isto jesen za 0.6 o.t. Drugače rečeno, če UMAR za naslednje leto napove rast BDP v višini 2.5%, si s tem ne morete nič pomagati, ker bo dejanska rast lahko bodisi 0% bodisi 5% ali kaj tretjega.

Napake napovedi rast BDP Nadaljujte z branjem

“Računovodska vizija” nas bo ugonobila

Popolnoma nič nimam proti računovodjem. Nasprotno, izjemno cenim njihovo dejavnost. Toda to še ne pomeni, da bi vodenje države ali podjetja smeli prepustiti računovodjem, načrtovanje razvoja države ali podjetja pa računovodski logiki. In prav to se nam je kolektivno zgodilo. Razvojno vizijo držav je nadomestila računovodska. *
Nadaljujte z branjem

Egalitarianism’s Latest Foe: a critical review of Thomas Piketty’s Capital in the Twenty-First Century

Yanis Varoufakis

Screen Shot 2014-10-07 at 11.34.50 PM

The Real-World Economics Review commissioned a number of us to write critical reviews of Thomas Piketty’s Capital in the 21st Century.  They include, beside the over-signed, David Colander, Edward Fullbrook (who must be credited for the whole issue), James K. Galbraith, Michael Hudson, Richard Koo, Richard Parker, Ann Pettifor, and Robert Wade – see below for links to their papers.

My own contribution is entitled Egalitarianism’s Latest Foe: a critical review of Thomas Piketty’s Capital in the Twenty-First Century. (A Spanish translation is also available here.) Read on for the links to all 16 articles…

View original post 290 more words

%d bloggers like this: