O izgubljenem desetletju in suhih kravah

Bine Kordež

Institucije, ki se ukvarjajo (tudi) z gospodarskimi napovedmi, nas vsake pol leta osrečijo z novimi ocenami rasti bruto domačega proizvoda in ocene so razumljivo vse točnejše, bolj ko se bližamo datumu objave dejanskih podatkov. Tako smo te dni dobili tudi novo projekcijo Banke Slovenije, ki za letos pričakuje 2,6-odstotno rast, potem ko so še spomladi napovedovali 2,2 odstotka rasti, lani jeseni pa vsega 1,3 odstotke. O tem, kakšno uporabno vrednost ima napoved, ki zgreši za polovico, bi seveda lahko razpravljali, a to ni namen tega zapisa. Veliko medijev je tudi kot naslovnico uporabilo sočasno izjavo predstavnice BS, da bomo z BDP na predkrizni ravni šele leta 2017. To podatek je postal pogosto citiran v smislu izgubljenega desetletja in vseh zaključkov, ki iz tega sledijo.

Vsekakor drži, da bo BDP Slovenije preračunan v primerljive številke predvidoma šele leta 2017 dosegel nivo, ki smo ga imeli že v letu 2008 in samo na osnovi teh številk je zaključek o izgubljenem desetletju oz. o desetih letih stagnacije, točen. Vseeno pa natančnejša analiza podatkov kaže nekoliko drugačno sliko in zaostanek mogoče ni tako velik. Poglejmo.

Na spodnji sliki je prikazano gibanje realnega BDP Slovenije od leta 1999 vse do 2017 na osnovi predvidevanja oz. nadaljevanja dosedanje rasti. Odebeljena rdeča črta kaže realni BDP po trenutnih cenah in lepo je vidna hitra rast do leta 2008, nato dvojni padec ter ponovno rast od sredine leta 2013. Ob pričakovanem nadaljevanju gospodarske rasti z okoli 2,5 % na leto, bomo proti koncu leta 2017 dosegli že nekdaj videnih 40 milijard evrov bruto domačega proizvoda. Pri tem je obseg BDP preračunan v cene drugega letošnjega drugega kvartala, tako da so podatki primerljivi. Dodam naj še pojasnilo, da gre sicer za letne podatke vendar izračunane vsake tri mesece kot seštevek zadnjih štirih kvartalov. In iz tega gibanja seveda ne moremo narediti drugačnega zaključka, kot da bomo leta 2017 ponovno dosegli obseg BDP iz leta 2008 in da smo nekako izgubili zadnjih deset let rasti.

Seveda pa zgornja slika prikazuje še nekaj zanimivih podrobnosti, ki lahko vodijo tudi do drugačnih zaključkov. Posamezna polja namreč prikazujejo iz česa se sestoji gospodarska rast v zadnjih letih (v obliki sprememb od leta 1999). Uporabljena je izdatkovna struktura BDP, torej seštevek posameznih vrst potrošenj, ki v skladu z mednarodno metodologijo tvorijo dosežen BDP posamezne države. Pri tem je prispevek posamezne vrste potrošnje (prebivalstva, države, izvoza in investicij) zmanjšan za uvozni del, torej za oceno, kolikšen del potrošnje izhaja iz doma ustvarjene dodane vrednosti. Ta izračun je nekoliko drugačen kot uradni prikaz izdatkovne strukture, kjer je ves uvoz odštet od izvoza – gre sicer za oceno, ki pa vseeno natančneje prikazuje dejanski prispevek posamezne potrošnje k rasti (ali padcu) BDP.

Iz grafikona se lepo vidi, kako je hitra rast BDP do leta 2008 temeljila predvsem na dodatni rasti naložb oz. investicij, seveda pretežno na kredit, financiranih s posojili iz tujine. S posojili, ki so v veliki meri kasneje postala problematična posojila in tudi močno prispevala k gospodarskemu zastoju v naslednjih letih. Seštevek vseh vrst potrošnje je prikazan z modro črto, zanimiva pa je še razlika do celotne gospodarske rasti. Ta namreč izhaja iz proizvodnje na zalogo, torej iz ustvarjanja BDP z izdelavo proizvodov, ki so ostali na zalogi. Kot vidimo, je učinek zalog v času rasti pozitiven, da je torej takrat rast zaradi tega še višja in obratno, v kriznem obdobju podjetja dodatno znižujejo zaloge zaradi česar je rast BDP še nižja (potrošnja na primer ne upade toliko, a ker imajo podjetja blago na zalogi, je nova proizvodnja, novo ustvarjanje dodane vrednosti, ustrezno nižje).

Predstavljeni podatki zelo nazorno kažejo, da gospodarska rast v zadnjih letih pred nastopom krize preprosto ni bila vzdržna, da ni temeljila na ustvarjeni akumulaciji in da se ni mogla (dolgo) nadaljevati. Da je bil takratni BDP v veliki meri ustvarjen umetno, preko posojilnega financiranja in zaradi tega imajo primerjave z doseženim družbenim proizvodom v letu 2008 določene omejitve. To se prav tako vidi iz slike in sicer kako padec BDP po nastopu krize izhaja predvsem zaradi prenehanja pred tem pretirane investicijske dejavnosti, ki je seveda omogočala velike zaslužke na vseh nivojih in v celotni verigi.

Realna ocena vzdržnega gibanja BDP v Sloveniji izhaja iz ostalih vrst potrošnje, torej brez investicijskih naložb. V naslednji sliki je iz zgornjega grafikona izločen ta del BDP in primerjali smo ga s celotno gospodarsko rastjo. Temu gibanju je dodano tudi trendno gibanje (prekinjena črta) in ta rast je seveda popolnoma drugačna kot kažejo podatki o gibanju obsega uradno izračunanega BDP. V letih krize je nedvomno prišlo do zastoja, vendar je ta izpad precej manjši kot pa izhaja iz celotnega gibanja dodane vrednosti.

Prekinjena črta res prikazuje gibanje samo dela BDP, samo treh vrst potrošnje brez investicij in ima zaradi tega omejitve. A tudi če bi k njej dodali neko normalno stopnjo rasti investicij, sorazmerno z ostalimi vrstami potrošnje, bi bilo gibanje oz. trend praktično enak zgoraj prikazanemu. In osnovni poudarek teksta je v prikazu rasti BDP brez nihanj (izjemnih rasti in padcev) v investicijah in ne v obsegu BDP kot celoti.

Seveda takšno obračanje številk ne zanika upada gospodarske aktivnosti, izgube delovnih mest in propada velikega števila podjetij. Vse to so dejstva in v času krize je Slovenija vsekakor izgubila ogromno, tako zaradi potez v obdobju pred letom 2008 kot tudi zaradi neučinkovitega reševanja nastalih problemov. A dejstvo je tudi, da dosežki v zadnjih letih pred nastopom krize niso temeljili na realnih osnovah in primerjava s temi leti ni vedno ustrezna. Zato bi tudi težko sprejeli oceno, da smo v razvoju izgubili celo desetletje. Izhajati moramo iz neke vzdržne, realne rasti in le na osnovi nje lahko ocenimo potencialno izgubljene priložnosti. A tudi tu najbrž ne smemo pozabiti, da so bili v vsej zgodovini vedno gospodarski cikli, da smo že v Svetem pismu brali o sedmih debelih in suhih kravah in da pričakovanja kontinuirane rasti brez nihanj ni realna. S tem sicer ne bi opravičeval potez, ki so krizo v Sloveniji še poglobili, vendar pa tudi projekcije desetletij stalne rasti nimajo realnih temeljev.

One response

  1. Bravo Bine! Tako dober članek kot je tudi dobra Tvoja knjiga. Za marsikoga bi morala biti obvezno branje.

    Rad bi dodal samo nekaj. To kar smo izgubili niti ni toliko izgubljeno destletje kot je zaradi pregrevanja gospodarstva, posledične krize in delno neustreznega odgovora nanjo IZGUBLJENA EKONOMSKA SUVERENOST DRŽAVE. V tej krizi smo izgubili nacionalno lastništvo nad nekaterimi sistemskimi podjetji (Mercator, Cimos…), predvsem pa nacionalno kontrolo nad slovenskim bančnim sektorjem (ali pa jo še bomo v perspektivi) kar je največja katastrofa od vseh. Več kot sto let si je slovenski narod, najprej s kmečkimi harnilnicami, potem z bankami in zavarovalnicami, prizadeval, da bi preko vzpostavitve lastnega bančnega sektorja zagotovil reinvestiranje doma generirane akumulacije nazaj v domače okolje. V dvajsetih letih po revoluciji leta 1991 smo bili edina država v vzhodni Evropi, ki je imela večinsko nacionalno lastništvo bančnega sektorja. Ta bančni sektor je bil v kvaliteti svojega dela povsem primerljiv s tujimi bankami pri nas. Nenazadnje tuje banke, za razliko od drugih držav, v vsem tem času niso uspele pomembneje povečati svojih tržnih deležev. Tudi v krizi po 2008 so nasedle (razenSKB) bistveno bolj kot domačče banke.

    Napor naroda, ki traja stoletje, uniči skupina diletantov ali čistih quislingov, kompradorjev, narodnih izdajalcev v parih letih.

%d bloggers like this: