Pomen ekonomske politike v krizi: kakšen bi bil padec brez nje?

Saj veste, “sladkovodna” veja makroekonomistov (okrog univerze v Chicagu in Minnesoti) se že štiri desetletja trudi pokazati, da se trgi sami najlažje uravnavajo in da nikakor ne potrebujemo ekonomskih politik. Robert Lucas je naredil vse (racionalna pričakovanja, “Lucasova kritika” makromodelov), da bi pokazal, da je monetarna politika povsem neučinkovita, Robert Barro pa vse (Ricardijanska ekvivalenca), da bi pokazal, da je tudi fiskalna politika neučinkovita, ker imamo racionalne posameznike, ki vse posledice ukrepov predvidijo daleč vnaprej. In ta šola ni spremenila mnenja, kljub finančni krizi iz 2008, drugi največji krizi v zadnjih 100 letih: ekonomske politike naredijo kvečjemu več škode kot koristi.

No, potem pa sta v še vroči študiji Alan Blinder in Mark Zandi z modelom ocenila, kaj bi se zgodilo z ameriškim gospodarstvom, če bi ameriška ekonomska politika samo pasivno stala ob strani in gledala, ko se je po kolapsu Lehman Brothers začel topiti ameriški finančni sektor. Kaj bi se zgodilo, če vlada ne bi začela z masovno sanacijo bank (TARP) in s fiskalnim stimulusom (ARRA) ter Fed s kvantitativnim sproščanjem (QE). Vas zanima, kako globoko bi padlo ameriško gospodarstvo, če bi vlada in Fed poslušala “sladkovodne” čikaške ekonomiste na čelu z Lucasom in Barrom?

Tja, BDP bi upadel za 14% (namesto za 4%), recesija bi trajala 4 leta (namesto dveh), brezposelnost bi se povečala na 16% (namesto na 10%), 17 milijonov služb bi bilo izgubljenih (dvakrat več) in proračunski deficit bi se povzpel na 20% (namesto 10%):

  • The peak-to-trough decline in real gross domestic product (GDP), which was barely over 4%, would have been close to a stunning 14%;
  • The economy would have contracted for more than three years, more than twice as long as it did;
  • More than 17 million jobs would have been lost, about twice the actual number.
  • Unemployment would have peaked at just under 16%, rather than the actual 10%;
  • The budget deficit would have grown to more than 20 percent of GDP, about double its actual peak of 10 percent, topping off at $2.8 trillion in fiscal 2011.
  • Today’s economy might be far weaker than it is — with real GDP in the second quarter of 2015 about $800 billion lower than its actual level, 3.6 million fewer jobs, and unemployment at a still-dizzying 7.6%.

In koliko so prispevale posamezne politike?

  • The 2009 stimulus package cut unemployment by 1.4 points and increased GDP by 3.3 percent in 2010.
  • The Fed’s quantitative easing added 1.1 percent to GDP and cut unemployment by 0.6 points in 2012.
  • The bank bailouts — specifically the TARP program and the Fed’s “stress tests” — cut unemployment in 2011 by 2.2 points and increased GDP by 4.2 percent.
  • The auto bailout cut unemployment by 0.4 points and increased GDP by 1 percent in 2010.

Vir: Alan Blinder & Mark Zandi, The Financial Crisis: Lessons for the Next One (2015)

No, če ne verjamete ameriški izkušnji, lahko pogledate slovenski “naravni eksperiment”, torej kaj se zgodi z gospodarstvom, če (Pahorjeva) vlada v krizi ne naredi nič (ni sanacije bank, ni fiskalnega stimulusa v investicije) in (Kranjčeva) Banka Slovenije prav tako ne ali celo narobe (zategnitev kreditnih standardov).

%d bloggers like this: