“Računovodska vizija” nas bo ugonobila

Popolnoma nič nimam proti računovodjem. Nasprotno, izjemno cenim njihovo dejavnost. Toda to še ne pomeni, da bi vodenje države ali podjetja smeli prepustiti računovodjem, načrtovanje razvoja države ali podjetja pa računovodski logiki. In prav to se nam je kolektivno zgodilo. Razvojno vizijo držav je nadomestila računovodska. *

Sedmo leto, odkar so evropske države zapadle v krizo, se je ta kriza preobrazila v obsesivno računovodsko sledenje kratkoročnim fiskalnim ciljem, samoomejitvenim ali določenim od zunaj, ter v popolni defekt razvojne vizije. Danes je postala ključna svetinja tista desetinka odstotka BDP, ki omogoči izpolnitev vsakokratnega fiskalnega cilja. Pri tem pa se absolutno pozablja, da je denimo primanjkljaj proračuna glede na BDP zgolj ex post računovodska kategorija, ki na eni strani v števcu zajema razliko med fiskalnimi prihodki in odhodki, v imenovalcu pa BDP kot ustvarjeno novo dodano vrednost. In seveda, da je ugodnejši primanjkljaj proračuna mogoče doseči ne z absolutnim zmanjševanjem odhodkov, pač pa z njihovo pametno naložbo, ki bo povečala jutrišnjo ustvarjeno dodano vrednost.

Ali drugače rečeno, bistveno lepše rezultate v javnih financah je mogoče doseči s spodbuditvijo gospodarske rasti prek javnih naložb kot pa z rezanjem investicij. Medtem ko znižanje javnih izdatkov za 1% BDP, kot kažejo aktualni izračuni MDS (glej Abiad, Furceri & Topalova, 2015), zaradi multiplikativnih učinkov zniža BDP za najmanj 1.5%, pa povečanje javnih naložb v infrastrukturo za 1% BDP ta BDP v treh letih poveča za najmanj dobre 3%. Ob tem pa slednje ustvarja še nova delovna mesta, zaradi ugodne gospodarske rasti znižuje ceno refinanciranja ter ustvarja ugodno poslovno okolje za bodoči gospodarski razvoj.

To mantro sedanjega časa, ki v zaslepljenosti doseganja kratkoročnih proračunskih ciljev žrtvuje tekočo gospodarsko rast in bodoči gospodarski razvoj, imenujem »računovodska vizija«. Ta defekt, ta antipod razvojne vizije je ključni problem, ki duši gospodarsko okrevanje v Evropi in s tem posredno tišči navzdol tudi ZDA in največje države v razvoju, na čelu s Kitajsko.

Seveda nisem edini, ki je kritičen do takšne politike. Larry Summers, nekdanji prvi ekonomski svetovalec ameriškega predsednika Baracka Obame, je lani na World Economic Forumu to »računovodsko omejenost« simpatično opisal na primeru ZDA: »če danes, ko si lahko izposodimo denar na 30 let po 3-odstotni obrestni meri in ko je brezposelnost v gradbeništvu dvoštevilčna, ni pravi trenutek za obnovo letališča JF Kenndey, le kdaj bo ta trenutek sploh prišel?!«

Če prevedem to na raven Slovenije: Kdaj vlagati v razpadajočo cestno in muzejsko železniško infrastrukturo, če ne danes, ko so investicije podjetij v stroje in opremo nižje kot pred natanko desetimi leti, ko je brezposelnost 12-odstotna, ko si lahko sposodimo denar za to pri Evropski investicijski banki po zgolj 1-odstotni obrestni meri in ko bo slovenska logistika zaradi prezasedenosti kapacitet izgubila tovor? Kdaj vlagati v energetiko, zdravstveno in šolsko infrastrukturo ter druge razvojne projekte, če ne danes, ko bi lahko s tem ne samo spodbudili sedanjo in prihodnjo gospodarsko rast, ki bo na ramenih zgolj izvoza kmalu zamrla, pač pa tudi ustvarili temelje za dinamičen prihodnji gospodarski razvoj?

Tisti, ki ste kdaj pogledali v drobovje lestvic konkurenčnosti, kot sta lestvica IMD in WEF, ste lahko videli, da enega izmed ključnih stebrov konkurenčnosti gospodarstva tvori infrastruktura – od šolstva, zdravstva, znanosti, R&R dejavnosti do fizične infrastrukture. To je infrastruktura, ki po IMD-jevi definiciji konkurenčnosti odločilno prispeva k »sposobnosti države (ali podjetij) za ustvarjanje večje blaginje za svoje ljudi od konkurentov na svetovnem trgu«. Država, ki danes ne vlaga v to osnovno javno infrastrukturo, jutri ne bo sposobna ustvarjati gospodarske rasti, primerljive s konkurenti. Če sta regulacija in pravna država kisik, je infrastruktura zemlja, v kateri lahko uspevajo gospodarski subjekti.

Seveda pa zgornja kritika računovodsko omejenega pogleda na gospodarski razvoj ne pomeni, da se zavzemam za drugo skrajnost – za razsipnost. Nasprotno, ekonomija je veda, ki se ukvarja z optimizacijo gospodarjenja z omejenimi viri. V konkretnem primeru to pomeni, da se je ob zavedanju finančnih omejitev treba posvetiti tistim projektom, ki prinašajo dolgoročno največji donos. Za financiranje z javnimi sredstvi je treba narediti prioritetne liste projektov na podlagi kriterija doseganja največje družbene blaginje z danimi sredstvi. Pri tem to seveda ne pomeni nujno tudi kratkoročno in finančno največjega izplena, pač pa širših družbenih koristi – od vključujočega in regionalno skladnega razvoja do zasledovanja zelo dolgoročnih strateških ciljev.

»Računovodska vizija«, kjer se sprejemljivost projektov z dolgoročnimi učinki tehta zgolj na podlagi fiskalnega cilja v letošnjem in naslednjem letu, je pogubna za razvoj. Zakaj je torej postala mantra? Na površinski ravni gre pri ekonomski politiki, ki sledi »računovodski viziji« zgolj za tehnično izpolnjevanje zavez, denimo fiskalnih ciljev, ki jih papagajsko določa Evropska komisija. Toda v njenem bistvu gre za izrazito ideološko podstat. V osnovi fiskalni cilji, ki so si jih je zadale države evrskega območja s podpisom Fiskalnega pakta, temeljijo na dveh ideoloških prepričanjih, ki pa sta obe napačni in empirično ovrženi.

Prvo prepričanje je, da je država glavni škodljivec in da so javni izdatki zgolj neracionalno javno zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Če bi denar pustili podjetjem in posameznikom, bi ga ti bistveno bolj racionalno in produktivno porabili. Ta logika seveda pozablja, da posamezniki niso racionalna bitja, da nimajo vsi enakih pogojev in da brez institucionalne in fizične infrastrukture sploh ne bi mogli delovati. Zato seveda najvišje na lestvicah konkurenčnosti niso države z najnižjimi davki in najnižjimi javnimi izdatki, pač pa države z najboljšo institucionalno in fizično infrastrukturo. Nasploh pa takšna logika prioritetnosti zasebnih naložb ne drži v času krize, ko podjetja zaradi negotovosti nočejo investirati.

Drugo prepričanje temelji na podmeni, da višji javni dolg pomeni tudi nizko gospodarsko rast. Takšno je bilo tudi sporočilo študije Reinhartove in Rogoffa (2010), ki so ga politiki tako radi navajali kot razlog, zakaj je treba s politiko varčevanja zmanjševati javni dolg. Kar se je izkazalo ne samo kot nevarna neumnost v praksi, pač pa so to trditev zavrgle vse kasneješe empirične študije. Nazadnje tudi v MDS, kjer so Pescatori, Sandri & Simon (2014) pokazali, da ne obstaja magična meja javnega dolga, po katerem gospodarska rast dramatično upade.

Pri obsesivni fiksaciji na tehnično izpolnjevanje fiskalnih ciljev ne glede na ceno (žrtvovanje gospodarske rasti in bodočega razvoja) nikakor ne gre za neke ekonomsko pogojene zakonitosti, pač pa za ideologijo. Dejansko gre za to, da je zgodovinski trenutek, ko so se države morale zadolžiti, da so lahko rešile nasedle špekulativne (skorajda izključno) zasebne banke, izkoristila konzervativna ideologija in svoje sovraštvo do vsega javnega izkoristila za uničevanje ne samo socialne države, pač pa tudi razvoja javne infrastrukture nasploh. Seveda pa ta konzervativna ideologija v svoji kratkovidnosti in pod krinko računovodskih omejitev uničuje tudi svoje lastne materialne temelje. Toda kako te stvari razložiti »računovodjem v glavah«?

Morda na ta način: če bi bila »računovodska vizija« zmagovalni recept, bi imeli v večini podjetij na čelu računovodje. Vendar boste takšno podjetje izjemno težko našli. Podjetja običajno vodijo kreativci in vizionarji, ki »delajo razvojni preboj« daleč onstran današnjih računovodskih omejitev. Finančna služba poskrbi za finančni del izvedbe direktorjeve vizije, računovodje pa zgolj poskrbijo za to, da se številke v bilancah vsak konec poslovnega leta nekako izidejo za nazaj in tako zgolj zabeležijo uspešnost direktorjeve vizije (do tega trenutka) v številke. V davčne in delničarske namene. In nič več kot to.

Nič drugače ni na ravni države. Zato je hudič, kadar razvoj države, ko predsednik vlade ne opravlja svoje vloge, aktivno vodi ministrstvo za finance namesto razvojnega ali gospodarskega ministrstva. Kajti to pomeni, da zaslepljenost s kratkoročno estetiko številk žrtvuje gospodarski razvoj. In to je temeljni problem sedanjega časa. V Evropi in v Sloveniji.

_______

5 responses

  1. Ja, seveda! Razvoj ni predvsem vrednost delnice na trgu in BDP. Razvoj pomeni predvsem 2 stvari:

    – razvijanje kompetenc (izkušenj, znanaj, tehnologije, usposobljenosti delovne sile,…)
    – razvijanje okolij, ki bodo te kompetence izkoriščale

    Če tega ne naredite, vam noben mikro ali makroekonomski računovodski pristop ne bo pomagal na dolgi rok.

    Okolja (podjetja, razvojne institucije so lahko ali domače ali v tuji lasti). Če razvijajo kompetence in obseg dejavnosti doma so vse dobrodošle. Vendar pa je empirično dejstvo (na žalost), da domača podjetja v neprimerno večji meri razvijajo domača okolja kot tuja na dolgi rok. Če hočeš narediti tehnološki dvig neke družbe moraš imeti trdno jedro podjetij v nacionalni lasti. Če imaš zraven tudi tuj kapital toliko bolje. Vendar brez domačega na dolgi rok ne bo šlo.

    Vse ostalo je neskončna naivnost.

  2. Spoštovani, pri vsem razamišljanju se pozablja kako smo pri nas drveli iz ene “vizionarsko razsipniške” skarjnosti (kako lepo rečeno ?) sedaj v drugo (kakor jo imenujete) “računovodsko” skrajnost.

    Pa bi bilo potrebno stokrat in še stokrat povdariti, da je (vsaj pri nas) Kodeks poslovnofinančnih načel (KPFN) tisto orodje, ki pomaga (vsaj na podjetniškem nivoju) najti optimalnost med donosnostjo in tveganostjo projektov ter finančnim (ne računovodskim !) položajem podjetja. Če se ne dela tako, se to že po zakonu šteje za malomarnost. Večini “vizionarjev” bi namreč premislek preko KPFN (ki je, mimogrede, vsebinsko čisto nekaj drugega kot pa so računovodski standardi) vlil nekaj finančne relanosti v presojo, ne pa da je “kreativcem” edina omejitev razsipnosti tovarišijska dosegljivost finančnih virov.

    Posledica umanjkanja tega povdarka so potem teorije o nekašnem duhu časa (ki mu baje ni bilo moč uiti) in ki edini problem in osnovni vzrok naše krize potem vidi zgolj v tem, da “vizionarjev” ni nihče ustavil. In seveda, da ne pozabim, še v zlobni mednarodno – domači zaroti, ki je to situacijo potem izkoristila. V tem zadnjem (nikoli ne zapravi dobre krize) je celo nekaj resnice.

    Lep pozdrav Igor

  3. To, da pri nas državo z “računovodsko vizijo” vodi g. Mramor, je zgolj posledica tega, da se podrejamo Nemčiji oz. g. Schaublu (računovodji), podobno je z drugimi finančnimi ministri evroobmočja, saj vemo kdo je glavni v EU. Posledično se to prenaša v gospodarstvo, zato smo priča pomanjkanju razpisov, upočasnjevanju projektov, birokratskim oviram, pomanjkanju vizije kam želi Slovenija…kot je npr. drugi tir Divača-Koper, prelaganje razpisov za podeljevanje koncesij, financiranje projektov s sredstvi EU….Dokler nam izvoz raste, ne vidimo kako šepa domače gospodarstvo. Za politiko je važno, da so proračunske bilance uravnotežene!

  4. Spoštovani, vaša nalepka “računovodski” finančnik se je, kakor slišim, prijela tudi na podjetniškem nivoju. Pa ne tako kot ste si najbrž želeli.

    Včasih smo imeli izraz “konzervativni” finančnik (to naj bi bile finance po definiciji (seveda še pred bumom finančne industrije in finančnega primitivizma) in ta izraz je imel izrazito pozitivno konotacijo. Potem so finančni maherji pogruntali izraz, da so finačniki, ki ne strežejo ravno vsaki želji in si dovolijo imeti pred očmi tudi finančni položaj podjetja, premalo “kreativni”. Sedaj pa je vaš izraz “računovodski” prišel finančnim “vizionarjem – kreativcem” ???! kot naročen. Še posebej tistim, ki so “finančno vizionarsko” ustvarjali v konjunkturnih časih in katerih kreativnost se skupaj z apologijo v smislu “duha časa” vleče tudi skozi sedanjost. Z “računovodskim” finančnikom se namreč, kakor slišim, deklasira predvsem tiste, ki delajo profesionalno in predstavljajo oviro novi finančni “kreativnosti”.

    Ob sicer vašem plemenitem namenu, prispevati k temu, da se pristopi izgradnji drugega tira in k temu, da države začenjajo trošiti (kot orodju za izhod iz krize), pa je morda le preveč nevarno ustvarjati nove nalepke a la “računovodski” finančnik. To je nevarno še posebej zato, ker nalepko ponucajo finančni “kreativci” ki to delajo (in so to delali) na račun finačne profesionalnosti oziroma malomarnosti in ki so še vedno vseprisotni, kot sicer sami ugotavljate v intervjuju. Branje želja šefom iz oči in strežba ne glede na karkoli, je očitno še vedno najbolj cenjena lastnost. Kaj je že to profesionalnost o kateri govori stroka in celo zakoni ?!

    Lep pozdrav Igor

  5. Igor,
    izraz “računovodska vizija” je namenjen okarakterizaciji vodenja makroekonomskih politik, ki sledijo zgolj izpolnjevanju kratkoročnih fiskalnih ciljev, pri čemer pa žrtvujejo razvoj.
    Če kdo v podjetniškem sektorju ta izraz zlorablja v svoje namene, jaz ne morem odgovarjati.

%d bloggers like this: