Prihodnost dela = roboti. Kaj pa bo z neenakostjo?

Ameriški ekonomisti se po objavi knjig Martina Forda “Rise of the Robots” ter Erika Brynjolfssona in Andrewa McAfeeja “The Second Machine Age” sprašujejo, kaj bo znašimi delovnimi mesti v prihodnosti. Po nekaterih ocenah bi bilo čez 20 let pri skoraj polovici vseh opravil mogoče ljudi zamenjati z roboti. Dejstvo je, da se naša dela vse bolj spreminjajo v rutine, katerih dele ali člene je mogoče avtomatizirati. Branko Milanović  ugotavlja, da bomo zaradi tega vsi bolj zaposleni in imeli manj prostega časa, ker bomo (tudi v prostem času) opravljali veliko različnih opravil, da bi se preživeli.

Mene pa zanima nekaj drugega: kaj bo v dobi robotov z neenakostjo? Se bodo plače “nosilcev” lažje nadomestljivih opravil relativno še bolj znižale? Bodo pridobili predvsem lastniki kapitala in “lastniki” veščin, ki so potrebne za opravljanje manj rutiniziranih poklicev?

Glede tega se Milanovic kot vrhunska avtoriteta na področju neenakosti sicer ni spraševal, pač pa je to vprašanje odprl Steven Hill avtor knjige “Raw Deal: How the ‘Uber Economy’ and Runaway Capitalism Are Screwing American Workers”, ko se je odzval na Milanovicevo recenzijo predstavitve njegove knjige. Hill zelo lucidno pravi, da rutinizacija dela in povečana avtomatizacija ne vodita nujno k večjim koristim za zaposlene. Nasprotno. Oboje pomeni, da bodo v nekaterih poklicih posamezniki vse ostreje tekmovali za priložnost, da lahko opravijo določeno rutino, in za posledično vse manjše “nadomestilo”. Celoten proces bo sicer vodil k povečanju produktivnosti, vendar to ne pomeni, da se bo slednja izrazila tudi v porastu plač večine zaposlenih. Hill pravi, da se tudi izjemna rast produktivnosti v zadnjih treh desetletjih v ZDA ni izrazila v rasti plač povprečnega Američana, pač pa v njihovi stagnaciji in povečanju dobičkov korporacij ter donosov v skupini zgornjega 1 procenta (lastnikov).

Zelo verjetno je, da se bo intenzivna robotizacija v prihodnosti izrazila v še večji družbeni neenakosti. Toda, kot pravilno ugotavlja Hill, to ni ekonomsko vprašanje, pač pa politično. Odgovor na to, kakšna je primerna plača in kakšna je primerna stopnja neenakosti v družbi, mora, kot sta pred več kot dvesto leti ugotavljala že klasična liberalna ekonomista Smith in Ricardo, dati politika. Ekonomija na to nima odgovora.

[…] It’s hard to know what the future will hold, but at the moment I think the most realistic scenario is that work will be carved up in smaller and smaller tasks and gigs/microgigs/nanogigs (what you call task T broken into T1, T2,…Tn) and then many of those tasks will be given to automation/robots/algorithms — not humans — to do. The human role may be reduced to merely hitting the button to start the robot. It will be a menial, unskilled job and low paying. More and more workers may well be reduced to that menial role.

In a sense, the gig economy companies like TaskRabbit, Crowd Flower, Elance-Upwork, Freelancer.com, Guru, Zaarley, Fiverr and others are pioneering app-driven labor job brokerages which indenture vulnerable 1099 workers who auction themselves off, with the lowest bidders winning ever smaller jobs and smaller amounts of money. Many freelancers will be lowly paid braceros, offering their services in naked competition against each other. The customers can take the lowest bids, which are guaranteed to keep the bids low for the future.

Yes, this will result in unimaginably enormous productivity increases, and in the past that has sometimes led to greater prosperity for all. What about this time? Who would reap the benefit of this unimaginably enormous productivity increase? Would it be a handful of “Masters of the Universe,” i.e. such as the chief entrepreneurs and investors? Or would the gains be broadly distributed to the general public? Nobody’s crystal ball can tell us the answer, but what we do know is this: over the last several decades, the economy has been restructured so that the wealth gains from higher productivity and new technology have flowed into the pockets of an ever smaller minority of “one-percenters”. We also know that wages have stagnated despite sizable increases in corporate profits. So our nation’s recent economic history shows all too vividly that the general public is in no way guaranteed not certain to benefit from technological innovations and productivity gains. Quite the contrary.

Indeed, the answer to this question is a political one. It depends greatly on what policies and politics are pursued during this interregnum, before our society begins edging closer to this very uncertain future. The onset is arriving, like a giant comet from another galaxy, more rapidly than the public or the politicians realize. And we are heading toward a head-on collision with it.

Vir: Steven Hill, globalinequality blog

5 responses

  1. “Indeed, the answer to this question is a political one.”

    Ne more biti bolj resnično. Z vzponom robotizacije se nam postavlja politiekonomski in ne pretežno ekonomski problem. Če ga ne bomo rešili, nam bo eksplodirala družba.

    Govorim kot nekdo, ki je bil direktor podjetja, ki ima že več kot desetletje verjetno eno največjih števil robotov v Sloveniji in ki svoj uspeh v veliki meri dolguje tudi izjemno racionalni uporabi robotov. Cena teh robotov je padla tudi za faktor deset, razvoj senzorjev je neverjeten, dobe vračanja so ponekod pod enim letom. Zanimivo je pogledati linijo za več deset milijonov evrov, kjer je glavna proizvodnja funkcija človeka (poleg nastavitve , kontrole,…) vožnja vozičkov na in iz linije (korejci so pa avtomatizirali tudi to).

    Kakšna pa bo družba ko bo uporaba robotov vsesplošna in relativno enostavna? Kako se bo ustvarjala presežna vrednost? Kako se bo delila? Kaj bo z deli sveta, ki nimajo tehnološke prednosti (roboti v veliki meri v marsičem izničujejo prednost poceni delovne sile, substitucija delo stroj sploh ni več relevantna). Kaj tem družbam sploh še preostane? Se ne zdi logično, da so v tej luči ravno Kitajci tisti, kjer se robotizacija v zadnjem času najbolj hitro razširja?

    Brez, da bi imel razvoj robotizacije ves čas na vidiku, ne moreš voditi ne nacionalne razvojne, ne izobraževalne politike. Ke tukaj zaostajanje pomeni, da boš izgubil svojo proizvodnjo bazo. Zaenkrat slovencem na tem področju ne gre ravno slabo. Znanja in izkušenj je kar nekaj.

  2. Vprašanje, ali bodo roboti plačevali socialne in ostale prispevke, kot jih sedaj delavci….seveda za toliko delavcev, kot jih robot nadomesti.

  3. Izrisujejo se obrisi prihodnosti, ki kažejo precej bolj črno sliko kot jo je uspel naslikat kakšen sci-fi Blade Runner v času svojega nastanka. Družbe pred našimi očmi pospešeno razpadajo pod močjo kapitala v rokah sociopatov. Impotenca EU birokracije in migrantski cunami sta le dva obraza istega kovanca – družbene nemoči. Kapital brez družbenega nadzora je kot ponoreli buldožer, ki ruši, briše in trga zadnje preostale družbene vzorce solidarnosti in ravna teren za bodočo binarno družbo. Družbo izolirane in zavarovane elite na eni ter kiber nadzorovane, razčlovečene in podivjane množice na drugi strani. Proces, ki zaradi svoje postopnosti sicer ne sproža instant revolucij, pač pa vztrajno degradira življenje posameznikov. In v tem času popolnega propada družbenih vrednot racionalni argumenti (Picketty, Krugman, Stiglitz, Assange, Snowden…) nimajo možnosti proti brutalni moči kapitala. Politika je v incestni zvezi s kapitalom, tako da politične rešitve tega problema ni mogoče pričakovati.

  4. Pravilna je teza, da to vprašanje ni predmet ekonomije, ampak politike, prej bi rekla celotne družbe. Zaradi usmerjenosti EU držav v “visoko tehnološko družbo” in s tem politiki izobraževanja, smo že sedaj priča veliki stopnji brezposelnosti in krčenju pravic delavcev ter tudi pomanjkanju delavcev v poklicih kot so šivilje, peki, mizarji, zidarji, čevljarji, urarji… in ukinjanju tovrstnih industrij in s tem delovnih mest.
    Na drugi strani pa so politične elite, ki zasedajo pomembna mesta v bankah in državah, vse bližje mentaliteti, ki jo lahko gledamo v znanstveno fantastičnih filmih pod naslovom “Igre lakote” (Hunger games), kjer elita živi v “Kapitolu” v izobilju in nič ne dela, za delo in razne naloge pa segmentira in razvršča nepomembne ljudi, ki živijo v pomanjkanju, medtem ko jim elita deli ostanke nekakovostne hrane ali si jo lovijo sami v opustošeni naravi. Ta nepomembna populacija, ki živi v pomanjkanju, ima enkrat letno možnost darovati svoje prvorojence za “Igre lakote” in s tem seči v krog bogate elite, medtem ko se za zabavo te elite, borijo na življenje in smrt, kjer najboljši ki zmaga dobi bogastvo in pride v to elito. Tisti, ki spremljamo tudi znanstveno fantastične filme (razen E.T.-ja ali Vojne zvezd), lahko ugotovimo, da so aktualne teme nedaleč stran od naše bodoče realnosti!

  5. Zagotovo drži, da to vprašanje ni ekonomsko, ampak je politično in še posebej družbeno. Ali si res želimo postati “visoko tehnološka družba”, kakor želi politična elita, kamor usmerjamo izobraževanje in kjer bodo delo imele zgolj elite, medtem, ko se povečuje brezposelnost, ko propadajo mnoge panoge, ko izginjajo poklici, ki jih še vedno potrebujemo (peki, zidarji, varilci..) in zaradi česar imamo množične migracije v Evropi na katere opozarja g.Tomo Križnar. Elite, ki to politiko vodijo so bogati lastniki skladov, ki ne plačujejo davkov, politiki, ki zasedajo pomembne funkcije v EU in državah.
    Na to temo lahko v kratkem vidimo v kinodvoranah nov del znanstvenofantastične sage “Hunger games”, torej Igre lakote, kjer bogata, robotizirana, pomembna elita v prihodnosti nič ne dela in živi v izobilju v ograjenem mestu “Kapitol”. Za vendar potrebna opravila ta elita uporablja in razvršča na posamezne segmente družbe ljudi v pomanjkanju, ki jim milostno deli slabo hrano in katerih prvorojenci se enkrat letno spopadejo na življenje in smrt v Igrah lakote. Zmagovalca čaka nagrada; položaj v tej eliti in izhod iz revščine. Na to temo je še nekaj tovrstnih aktualnih filmov, ki so blizu naši prihodnosti. A se ta elita kdaj vpraša, kaj pa bodo počeli njeni državljani, če ne bodo imeli dela?

%d bloggers like this: