Tale komentar sem hotel napisati že konec lanskega leta. Takrat je nameč novi-stari japonski predsednik vlade Shinzo Abe napovedal neortodoksne prijeme glede makroekonomske politike. Kot veste se Japonska že dve desetletji bojuje z deflacijo. O tem sem pisal junija lani:

Dinamika splošne ravni cen kaže, da je Japonska kmalu po začetku krize zapadla v deflacijo. Povprečna letna stopnja inflacije na Japonskem v 1990-ih je znašala samo 0.8%, medtem ko je v istem času v ZDA znašala 2.8%, v evro območju pa 2.3%. V zadnjem desetletju pa je Japonska doživljala pravo travmatično deflacijo, saj je bila povprečna letna stopnja inflacije v 2000-ih negativna (-0.3%), v ZDA in evro območju pa je presegala 2% na letni ravni. Leta 2011 je bila tako raven cen na Japonskem enaka kot pred 20 leti, medtem ko je bila v evro območju za 50% višja, v ZDA pa za 60% višja.

Vir: OECD

V makroekonomiji se je težko opredeliti, kaj je za gospodarstvo hujši problem – hiperinflacija ali deflacija. Določena – nizka – stopnja inflacije je vedno nujna, ker rast cen po eni strani spodbuja podjetja k investicijam, na drugi strani pa potrošnike k nakupom, saj si želijo zagotoviti dobrine preden se podražijo. Hiper inflacija je slaba, ker uničuje prihranke in zamegljuje realno sliko. Toda deflacija je enako ali še bolj škodljiva. Podjetjem namreč jemlje osnovno spodbudo za investicije. Kdo si upa investirati, če pa pričakuje, da se bodo cene znižale? Podobno je pri potrošnikih – zakaj bi kupili neko dobrino danes, če pa vedo, da bo jutri cenejša? Potrošniki tako prelagajo nakupe na kasnejši čas, podjetja pa investicije. In točno to se je zgodilo na Japonskem.

Do konca leta 2010 je bil obseg investicij na Japonskem skoraj za četrtino manjši kot leta 1991. Za primerjavo – v istem času je realni obseg investicij v evro območju porastel za skoraj četrtino, v ZDA pa za dobrih 70%.

Vir: OECD

Po ponovnem prevzemu oblasti je japonski premier Shinzo Abe napovedal drugačno makroekonomsko politiko. Okrepil je pritisk na japonsko centralno banko naj dovoli višjo rast inflacije. S tem bi dosegel dva cilja. Prvič, z višjo inflacijo bi vplival na dvig investicijskih spodbud – potrebno je odpraviti deflacijska pričakovanja, da bi se gospodarstvo lahko vrnilo k nominalni rasti. In drugič, z višjo inflacijo bi razvrednotil del enormnega javnega dolga. Drug ukrep naj bi bil povečan stimulativni paket za spodbujanje gospodarstva.

Ob teh napovedanih ukrepih se seveda večina ortodoksnih ekonomistov prijemlje za glavo. Toda Japonska je v zadjih dveh desetletjih praktično poskušala že vse, vendar se ji ni uspelo izviti iz likvidnostne pasti in deflacijske stagnacije.

Paul Krugman , ki je podobno kot Ben Bernanke, precej časa posvetil študiju japonske krize, je seveda nad novim ekonomskim načrtom japonske vlade navdušen:

For three years economic policy throughout the advanced world has been paralyzed, despite high unemployment, by a dismal orthodoxy. Every suggestion of action to create jobs has been shot down with warnings of dire consequences. If we spend more, the Very Serious People say, the bond markets will punish us. If we print more money, inflation will soar. Nothing should be done because nothing can be done, except ever harsher austerity, which will someday, somehow, be rewarded.

But now it seems that one major nation is breaking ranks — and that nation is, of all places, Japan.

…

But Mr. Abe returned to office pledging to end Japan’s long economic stagnation, and he has already taken steps orthodoxy says we mustn’t take. And the early indications are that it’s going pretty well.

…

Enter Mr. Abe, who has been pressuring the Bank of Japan into seeking higher inflation — in effect, helping to inflate away part of the government’s debt — and has also just announced a large new program of fiscal stimulus. How have the market gods responded?

The answer is, it’s all good. Market measures of expected inflation, which were negative not long ago — the market was expecting deflation to continue — have now moved well into positive territory. But government borrowing costs have hardly changed at all; given the prospect of moderate inflation, this means that Japan’s fiscal outlook has actually improved sharply. True, the foreign-exchange value of the yen has fallen considerably — but that’s actually very good news, and Japanese exporters are cheering.

In short, Mr. Abe has thumbed his nose at orthodoxy, with excellent results.

…

But none of that may matter. Whatever his motives, Mr. Abe is breaking with a bad orthodoxy. And if he succeeds, something remarkable may be about to happen: Japan, which pioneered the economics of stagnation, may also end up showing the rest of us the way out.

Britanski Economist, ki je v začetku januarja precej mlačno sprejel načrte nove japonske vlade, pa se v zadnji številki sprašuje, kako realen je lahko ta nov japonski gospodarski program:

Japan seems to be preparing to embark on a major effort to right its economic ship. As it does so, an interesting debate is emerging over just what the Japanese economy needs. Japanese Prime Minister Shinzo Abe has applied strong pressure on the Bank of Japan, and it is rumoured that the Bank will respond. At its next meeting, the Bank is expected to raise its inflation target to 2% (from a 1% goal), while also scaling up its asset purchases. Meanwhile, the government is moving to enact a major fiscal package.

Are both necessary? Adam Posen, until recently a member of the Bank of England’s Monetary Policy Committee and critic of British austerity, argues that Japan doesn’t need more fiscal stimulus but can get the job done with monetary policy alone. Paul Krugman, by contrast, argues that at the zero lower bound a combination of fiscal and monetary expansion is exactly what’s necessary to get the economy moving. Who is right?

Toda tudi Economistov pisec ni prav gotov, kaj naj si misli o celotnem japonskem eksperimentu:

I think I lean toward Mr Posen’s view. Fiscal stimulus is neither necessary or sufficient for Japanese recovery, and though it could enhance a new monetary expansion it also carries some potentially serious risks. But I’m not that confident in the conclusion. Japan is a strange case. I suppose that makes the big upside of the situation (for economists, not the Japanese) the possibility that we’ll learn something.

Moje skromno mnenje je, da po dveh desetletjih neuspešnega poskušanja spodbujanja gospodarske rasti, Japonska nima kaj izgubiti. Visoki javni izdatki v preteklosti niso vplivali niti na dvig inflacije niti na dvig obrestnih mer, so pa držali japonsko gospodarstvo (za malenost) nad vodo. Povečanje teh izdatkov ni nujno ključno za okrevanje. Je pa za okrevanje ključen izhod iz deflacijskih pričakovanj. Seveda pa lahko japonska centralna banka kasneje kadarkoli potegne  ročno zavoro, če bi gospodarska rast in nevarnost pregorevanja gospodarstva preveč pognali rast cen navzgor.

Seveda pa je treba na koncu povedati, da gre pri japonski “novi politiki” – glede na obstoječe stanje znanja v ekonomiji – za povsem nove ekonomske prijeme, ki jih ekonomski učbeniki ne poznajo. Za tak specifičen primer ni teorije in ni empiričnih raziskav, Japonska orje ledino. Tako kot so ZDA orale ledino pri reševanju krize po gospodarski depresiji v 1930-ih letih. Iz česar je nastala keynesianska teorija. Ta isti keynesianizem, ki se je desetletja kasneje razrastel v preveliko vlogo države v gospodarstvu in je v 1970-ih letih privedel do nove krize – stagflacije. Iz česar se je rodila ekonomika ponudbe.

Nobenih izmed navedenih rešitev pa ne velja posploševati, ker je bila vsaka razvita za reševanje specifične situacije. Vsaka situacija in vsak čas potrebujeta specifičen način ukrepanja. Zato bomo z zanimanjem spremljali japonsko “novo politiko”. Morda bomo iz tega primera dobili nova znanja in nov doprinos k ekonomski teoriji in ekonomskim politikam.