Nekaj let nazaj, ko sem bil gostujoči profesor na Dunajski univerzi, sem imel na fakulteti kolega iz Japonske, s katerim sva velikokrat ob kavi razpravljala o tem, kaj se je pravzaprav z Japonsko zgodilo. Kako se je hitro rastoči japonski tiger lahko sprevrgel v letargično, mlahavo kljuse? Kaj je šlo narobe in zakaj se japonsko gospodarstvo ne zmore pobrati? Njegov odgovor je bil preprost: Strukturni pesimizem. Depresija se je zavlekla v vse pore, predvsem pa v mentaliteto ljudi. *

Toda njegov odgovor se nanaša na drugi del vprašanja. Da bi razumeli, kaj se je zgodilo z mentaliteto ljudi, pa moramo najprej razumeti razloge, ki so pripeljali do tega. Do gospodarskega kolapsa in kasnejše gospodarske stagnacije. V 20. stoletju je bila Japonska ne samo dežela vzhajajočega sonca, temveč predvsem vzhajajoča zvezda. Bila je šolski model uspešnega gospodarskega razvoja. Akademiki, novinarji in politiki so hodili tja preučevat njihov razvojni model, kopirat njihove inovativne poslovne tehnike ter občudovat njihov stabilen politični sistem. O Japonski so napisali cele gore knjig. Konec 1980-ih let je Japonska dosegla stopnjo razvitosti zahodnoevropskih držav in ZDA. Vsi so strahoma gledali, kdaj bo Japonska šinila naprej.

In ta strah ni bil neupravičen. Po drugi svetovni vojni je namreč Japonska dosegala visoke stopnje gospodarske rasti, podobno kot kasneje Irska ali Kitajska. V 1960-ih je povprečna letna stopnja gospodarske rasti znašala 10.4%, v 1970-ih okroglo 5%, v 1980-ih pa 3.8%. Nato pa je prišlo do nenadne zaustavitve. v 1990-ih je povprečna gospodarska rast upadla na 1.2%, v 2000-ih pa le še na 0.8%. Japonsko gospodarstvo je zapadlo v globoko depresijo, ki  zdaj traja že več kot dve desetletji. Kako je prišlo do tega?

V 1980-tih letih je bilo na voljo ogromno denarja, saj so tradicionalno varčni Japonci denar pridno nalagali na banke, banke pa so ga skorajda zastonj ponujale naprej. Podjetja so, namesto z izdajanjem delnic, investicije raje financirala z najemanjem poceni kreditov pri domačih bankah. Hkrati so podjetja in finančne institucije špekulirale na finančnih trgih ter se tudi za naložbe v vrednostne papirje zadolževali pri bankah. V drugi polovici 1980-ih let se je na finančnih trgih ter na nepremičninskem trgu naredil velik balon (cene nepremičnin so se potrojile). Leta 1989 je japonsko finančno ministrstvo (ki je, za razliko od ostalega sveta, na Japonskem odgovorno za določanje vodilne obrestne mere) nenadoma potegnilo ročno zavoro in močno dvignilo obrestno mero. Finančni balon se je v trenutku razpočil, povzročil borzni zlom ter privedel v hudo dolžniško krizo.

Posledica poka finančnega balona je bila, da je večina bančnih kreditov postala slabih. Ne v trenutku, kajti banke te luknje niso hotele nemudoma priznati, zato so še naprej pumpale velike količine denarja v nelikvidna podjetja. V podjetja, ki so bila “prevelika, da bi smela propasti”. Banke so dejansko umetno vzdrževale pri življenju t.i. zombie podjetja. Podjetja, ki bi zaradi nezmožnosti vračanja kreditov z lastnim denarnim tokom morala propasti. Ker jih banke precej časa niso pustile propasti, saj bi morale priznati velike kapitalske luknje v bilancah, so kmalu same postale zombie banke. Toda hkrati je trajalo celih osem (8) let preden sta vlada in japonska centralna banka bili pripravljeni priznati ta problem in ukrepati. Toda do leta 1998, ko sta obe začeli z velikim programom reševanja in dokapitalizacije bank, so pri življenju ostale samo še štiri (4) banke.

Ne gre za to, da denimo japonska centralna banka ne bi želela ukrepati. Težava je v tem, da je ukrepala (pre)dolgo časa povsem napačno. Namesto hitrega reševanja bank in njihove dokapitalizacije je centralna banka v obtok pošiljala ogromne injekcije svežega denarja. Toda ta denar ni šel v produktivno uporabo, torej v investicije in porabo. Težava je bila dvojna. Prvič, prišlo je do tega, kar v ekonomiji poznamo kot “bilančno krizo”. Podjetja, ki so se pred krizo preveč zadolžila, so se zdaj začela razdolževati. Svoje finančne obveznosti so poskušale refinancirati, za investicije ni ostalo nič sredstev. Ostala podjetja, ki pa bi želela investirati, pa zaradi prezadolženosti niso mogla do kreditov. Prišlo je do tipičnega finančnega krča. In drugič, japonski potrošniki, ki so tradicionalno varčni, so postali še bolj varčni, toda namesto v – rizične – banke, so denar raje držali doma.

Japonska je postopoma zdrsnila v situacijo, ki jo v ekonomiji poznamo kot “likvidnostno past”. Zanjo je značilno, da pumpanje denarja v poslovne banke s strani centralne banke nima učinka na obrestno mero in s tem na spodbujanje gospodarstva. V likvidnostni pasti tako podjetja kot prebivalci kopičijo denar pri sebi, ker pričakujejo poslabšanje splošne situacije, denimo deflacijo, nizko agregatno povpraševanje ali celo vojno. Glavna značilnost pasti je, da so obrestne mere zelo nizke, blizu ničle, in da monetarne injekcije ne vplivajo niti na obrestne mere, niti na raven cen in s tem niti na gospodarsko aktivnost. Monetarna politika postane impotetntna. Vzporednice z gospodarsko depresijo v 1930-letih v ZDA ali s sedanjo gospodarsko krizo v evro območju so na dlani.

Kot rečeno, sta japonska vlada in centralna banka potrebovali celih osem let, da sta spoznali, da je ta – monetarna – politika v dani situaciji impotentna. Dokler se ne razrešijo temeljna neravnotežja, torej priznajo in pokrijejo luknje v bančnih in podjetniških bilancah, ne more priti do gospodarskega okrevanja. Toda za japonsko gospodarstvo je bilo že prepozno. Znašlo se je v situaciji deflacije in gospodarske stagnacije. V državo, med podjetja in med prebivalstvo, se je zalezel uvodoma omenjeni “strukturni pesimizem”. Splošna klima je postala mučno depresivna, kar prebivalcev seveda ne spodbuja k večjemu trošenju, podjetij pa ne k novim investicijam.

V zadnjih dveh desetletjih se je japonsko gospodarstvo komajda premikalo naprej – v 1990-tih povprečju le za dober odstotek, v 2000-ih pa še za manj od odstotka. Japonska je po enem izgubljenem desetletju izgubila še drugo, in zdaj izgublja že tretje.

Japonski izgubljeni desetletji je mogoče najlažje ponazoriti s primerjavo dinamike podobno razvitih gospodarstev v istem obdobju. Slike kažejo dinamiko pet gospodarskih kazalcev za Japonsko, ZDA in petnajsterico držav evro območja v obdobju 1991 -2010. Ključni sta dve sliki: rast cen in rast investicij. Kajti obe nato določata, kaj se je dogajalo z ostalimi kazalci – z rastjo BDP in rastjo plač.

Dinamika splošne ravni cen kaže, da je Japonska kmalu po začetku krize zapadla v deflacijo. Povprečna letna stopnja inflacije na Japonskem v 1990-ih je znašala samo 0.8%, medtem ko je v istem času v ZDA znašala 2.8%, v evro območju pa 2.3%. V zadnjem desetletju pa je Japonska doživljala pravo travmatično deflacijo, saj je bila povprečna letna stopnja inflacije v 2000-ih negativna (-0.3%), v ZDA in evro območju pa je presegala 2% na letni ravni.

Vir: OECD

V makroekonomiji se je težko opredeliti, kaj je za gospodarstvo hujši problem – hiperinflacija ali deflacija. Določena – nizka – stopnja inflacije je vedno nujna, ker rast cen po eni strani spodbuja podjetja k investicijam, na drugi strani pa potrošnike k nakupom, saj si želijo zagotoviti dobrine preden se podražijo. Hiper inflacija je slaba, ker uničuje prihranke in zamegljuje realno sliko. Toda deflacija je enako ali še bolj škodljiva. Podjetjem namreč jemlje osnovno spodbudo za investicije. Kdo si upa investirati, če pa pričakuje, da se bodo cene znižale? Podobno je pri potrošnikih – zakaj bi kupili neko dobrino danes, če pa vedo, da bo jutri cenejša? Potrošniki tako prelagajo nakupe na kasnejši čas, podjetja pa investicije. In točno to se je zgodilo na Japonskem. Zaradi prelaganja investicij na prihodnost se je obseg investicij ves čas po letu 1990 realno zmanjševal. Do konca leta 2010 je bil obseg investicij na Japonskem skoraj za četrtino manjši kot leta 1991. Za primerjavo – v istem času je realni obseg investicij v evro območju porastel za skoraj četrtino, v ZDA pa za dobrih 70%.

Vir: OECD

Nobeno presenečenje ni, da je tej katastrofalni dinamiki investicij sledila tudi stagnacija BDP. Medtem ko je ameriško gospodarstvo v obdobju zadnjih 20 let kumulativno zraslo za 63%, v evro območju za 35%, je na na Japonskem zraslo le za 17%. Za primerjavo, tak gospodarski skok je japonsko gospodarstvo v 1960-ih letih zmoglo v pičlem letu in pol. Ker rast BDP določa tudi rast plač, so realne plače na Japonskem v zadnjih 20 letih praktično stagnirale.

Vir: OECD

Drugače povedano, kupna moč povprečnega japonskega zaposlenega, ki je leta 1990 za kupno močjo povprečnega Američana za slabo tretjino, je zaradi gospodarske krize začela še bolj zaostajati. Medtem ko se je povprečnemu Američanu kupna moč med letoma 1991 in 2010 povečala 27%, Nemcu za 17%, se je Japoncu le za slabih 8%. Če je leta 1991 povprečni Japonec zaslužil za 9,600 doalrjev manj od Američana, se je ta razlika do leta 2010 podvojila na 18,300 dolarjev. Podobno se je povprečnemu Nemcu, kljub nemški stagnaciji po združitvi in kljub zamrznitvi plač s Schroederjevimi reformami iz leta 2004, razlika v kupni moči glede na povprečnega Japonca iz tisoč dolarjev povečala na 4 tisoč dolarjev.

 

Vir: OECD

Podobno je glede brezposelnosti, ki se je na Japonskem v teh 20 letih več kot podvojila, pri čemer pa je še vedno skoraj pol nižja kot v Evropi in kako tretjino nižja kot v Ameriki. Toda japonski model trga dela je drugačen, stremi k polni zaposlenosti, zato je dolgoročna podvojitev stopnje brezposelnosti za Japonce toliko večji šok.

Razumljivo je, da takšna gospodarska situacija ter trajanje krize ne vliva optimizma. In s tem ne omogoča vrnitve zaupanja v gospodarstvo ter večjega povpraševanja. Če ljudje ne verjamejo, da bodo jutri še imeli službo ali če ne morejo računati, da se jim bo življenjski standard v prihodnje povečeval, danes ne bodo kupilii denimo avtomobila ali nepremičnine. Ker je preveč rizično.

Drugi problem sodobne Japonske je strukturne narave. Predvsem zaradi neugodnih demografskih gibanj. Več kot polovica japonskih prebivalcev je namreč starejših od 45 let. In situacija se iz leta v leto še slabša. Po eni strani to vpliva na povečane javne izdatke. Socialni izdatki države, predvsem za pokojnine in zdravstveno varstvo, so se v zadnjih 20 letih podvojili, pri čemer pa so se davčni prilivi zmanjšali. To je tudi primarni razlog rekordno visokega javnega dolga Japonske. Po drugi strani pa starejši ljudje, ki ne zaupajo v boljšo gospodarsko prihodnost, še manj pa v to, da se bo sedanja raven pokojnin in zdravstvenih storitev lahko obdržala, trošijo še manj in raje – kot zalogo za slabe čase – držijo denar doma ali ga nalagajo v državne obveznice. V desetletjih deflacije se je donos državnih obveznic izkazal kot dobra naložba.

Nekateri japonski ekonomisti pravijo, da visok javni dolg sploh ni problem Japonske. To naj bi bil, tehnično gledano, relativno lahko rešljiv problem. Če bi namreč japonska vlada dvignila prometni davek s sedanjih 5% na denimo 25%, bi zlahka v doglednem času pokrila ves javni dolg. Problem pa je v tem, da si tega nobena vlada ne upa, saj bi jo starejši volilci, ki so v večini, hitro kaznovali.

Dejstvo je, da so starejši prebivalci obe »izgubljeni desetletji« relativno bolje prenesli, saj je zanje – s pokritjem pokojnin in naraščajočih stroškov zdravstvenih storitev – poskrbela država. Problem imajo predvsem mlajši, ki ne morejo računati na boljše čase, hkrati pa nimajo dovolj politične moči, da bi lahko glasovali za strukturne reforme. Težava je v tem, da se je ta strukturni pesimizem od starejših prenesel na mlajše generacije, ki izgubljajo zaupanje vase. Še dodatno pa, ko lahko opazujejo, kako jih z velikimi koraki dohiteva Kitajska, ki so jo vedno prezirali, in grozi, da jih bo prerasla.

Stanje duha na Japonskem spominja na športno moštvo, ki zaporedoma izgublja tekmo za tekmo. In ki zaradi izgubarske mentalitete, ki jo vleče za seboj, vsako naslednjo tekmo odigra še slabše in še bolj izpod svojih sposobnosti. Kot pravi moj japonski kolega: glavni problem Japonske je, kako pregnati to izgubarsko mentaliteto in spet povrniti zmagovalni duh. V hollywoodskih filmih je to relativno enostavno. Zadnji dve japonski izgubljeni desetletji pa kažeta, da v realnem življenju to pač ni tako preprosto.

Za nas pa je ključno, da vzporednice z japonsko trajektorijo v depresijo, ki so neverjetno podobne naši, vzamemo resno. Morda je še čas, da se izognemo japonski strukturni, gospodarski in mentalni, depresiji. Če ne, bomo čez dve desetletji potrebovali predvsem vrhunskega psihiatra.

V izvirniku objavljeno v Managerju.