Tradicionalni in splošno sprejeti pogled na krizo pravi, da so krizo zakuhali neodgovorni in pohlepni bankirji, ki so poceni denar centralnih bank z lopato delili komurkoli, ki je prišel mimo. Krizo zato lahko rešijo samo države, ki očistijo poslovne banke, in centralne banke, ki napumpajo dovolj likvidnosti v gospodarstvo. Toda krize vseeno noče biti konec. Kaj je narobe s to razlago?
Robert Skidelsky, upokojeni professor na Warwick University, ponuja drugačno razlago. Pravi, da je pri vzrokih za nastanek krize namesto ponudbene strani treba upoštevati tudi stran povpraševanja. Nekdo je povpraševal po kreditih, sicer jih poslovne banke ne bi mogle kar vsiliti. In na strani povpraševanja so bile predvsem nepremičnine, ki so pripeljale do nepremičninskega balona, v katerega so pumpale denar banke. Toda zakaj so ljudje bili pripravljeni toliko in po takšni ceni investirati v nepremičnine?
Skidelsky pravi, da je vzrok v povečani neenakosti med ljudmi, v povečanih razlikah v razdelitvi ustvarjenega v zadnjih treh desetletjih:
To answer that, we must look at what was happening to the distribution of income. The world was getting steadily richer, but the income distribution within countries was becoming steadily more unequal. Median incomes have been stagnant or even falling for the last 30 years, even as per capita GDP has grown. This means that the rich have been creaming off a giant share of productivity growth.
And what did the relatively poor do to “keep up with the Joneses” in this world of rising standards? They did what the poor have always done: got into debt. In an earlier era, they became indebted to the pawnbroker; now they are indebted to banks or credit-card companies. And, because their poverty was only relative and house prices were racing ahead, creditors were happy to let them sink deeper and deeper into debt.
Of course, some worried about the collapse of the household savings rate, but few were overly concerned. In one of his last articles, Milton Friedman wrote that savings nowadays took the form of houses.
Iz tega pa sledi še logično nadaljevanje. Sedanji problem očitno ni na ponudbeni strani, saj se podjetja ubadajo s presežki, ki jih ne morejo prodati. Prav tako ni problem na strani ponudbe kreditov. Problem je na strani povpraševanja. Gospodinjstva in podjetja so prezadolžena, ne morejo si privoščiti dodatnega trošenja ali pa ne morejo dobiti kreditov za investicije zaradi slabih bilanc ali pa si ne upajo investirati zaradi splošnega upada povpraševanja (padanja “zaupanja potrošnikov”). V tej situaciji seveda centralne banke ne morejo narediti kaj prida na strani likvidnosti. Lahko napumpajo še bilijone ali desetine bilijonov dolarjev ali evrov v gospodarstvo, pa to zaradi likvidnostne pasti ne bo imelo učinka na povečanje ponudbe. (Zaradi gospodarske depresije se tudi na inflaciji ne bo poznalo)
Edini subjekt, ki v tej situaciji lahko kaj narediti, so države. Kot duhovito pravi Skidelsky, v tej situaciji ne potrebujemo “posojilodajalca v skrajni sili”, pač pa “potrošnika v skrajni sili“:
Our current situation requires not a lender of last resort, but a spender of last resort, and that can only be governments.
If governments, with their already-high level of indebtedness, believe that they cannot borrow any more from the public, they should borrow from their central banks and spend the extra money themselves on public works and infrastructure projects. This is the only way to get the big economies of the West moving again.
Toda to je le del rešitve problema. Drugi, in zadostni, pogoj pa je, da države rešijo problem preveč neenakomerne porazdelitve dohodkov. V razvitih državah se preveč dohodkov koncentrira v rokah zgolj nekaj promilov prebivalstva. To posledično vodi v prezadolženost večine prebivalstva ter generira krize. Skidelsky:
Concerted redistribution of wealth and income has frequently been essential to the long-term survival of capitalism. We are about to learn that lesson again.
Toda kako doseči to bolj enakomerno porazdelitev dohodkov? S povišanjem davkov na visoke dohodke? Z obdavčitvijo premoženja? Z vrnitvijo vloge sindikatov (v razvitih državah), ki so zadnji varuh kompresije dohodkov?
________
Vir navedb: Robert Skidelsky, Project Syndicate.
Zanimiva se mi zdi teza, da je porast neenakosti povzročila liberalizacija svetovne trgovine, ki je praktično podvojila ponudbo proizvodne delovne sile in s tem upočasnila rast plač srednjega sloja. Torej ponudbeni šok. Kar se tiče krpanja situacije pa mislim, da brez dviga davkov ne bo šlo, mislim pa da bi morali po poti dviga DDV v kombinaciji z razbremenitvijo dela ter povečanja državnih investicij. Več pa na http://www.ladjanorcev.si/2012/12/neenakost-kot-vzrok-krize.html
Lep pozdrav vsem.
Všeč mi jeVšeč mi je
G. Damijan, vas smem samo vprašati, če je določena kakšna dolžinska omejitev na komentarje? Parkrat se je namreč zgodilo, da mi komentarja ni sprejelo, pa me samo zanima, če je to v kakšni povezavi s številom besed.
Lep pozdrav!
Všeč mi jeVšeč mi je
Aleš,
Ja, je omejitev dolžine. Sicer bi ljudje pisali romane. Bodi koncizen in kratek.
Všeč mi jeVšeč mi je
Res je, kriza vztraja, ker je vse zasičeno z dolgom. Dolg pa so izdale banke in primarna odgovornost za tako stanje je na strani kreditorjev, ki so v evforičnem pričakovanju stalne rasti posojila dajali komurkoli in regulatorjev, ki so mirno gledali nastajanje balona. Ljudje bodo vedno najemali špekulativna posojila v prepričanju, da lahko s tem denarjem ustvarijo več denarja (če jim je to omogočeno).
Poglavitni razlog za večanje cen nepremičnin (in zato špekulativnega vzdušja) je v količini izdanih hipotekarnih posojil. Korelacija med spremembami cen nepremičnin in pospeševanjem hipotekarnih kreditov (‘credit accelerator’) med 1990 in 2010 je 0.78 (ZDA) in 0.59 (Avstralija) – grafa 13 in 14 tule: Steve Keen: Submission to the senate economics committee
Zato je potrebna najmanj striktna uvedba regulacij, ki bi povečale transparentnost bank in preprečevale dajanje špekulativnih posojil in uvedba ukrepov, ki bi odvračali ljudi od najemanja špekulativnih posojil.
Centralne banke NE črpajo denarja v gospodarstvo – ustvarjajo zgolj centralnobančne rezerve (to druga vrsta denarja). Zato se strinjam s prof. Skidelskym, da bi morale CB postati potrošnik v skrajni sili s to razliko, da bi CB morala novoustvarjeni denar dati državi dolga prosto (kar pa je toliko teže v državah, ki niso monetarno suverene, npr. Sloveniji).
Všeč mi jeVšeč mi je