The Economist o izstopu Velike Britanije iz EU

V današnji številki britanski The Economist špekulira o verjetnosti britanskega izstopa iz EU ter o potencialnih koristih in stroških tega britanskega koraka. Kljub svoji liberalnosti pa Economist nad tem korakom ni preveč navdušen, ocenjuje, da bi s tem Britanija bistveno več izgubila kot pridobila. Evropa pa prav tako.

Dramatične ohladitve odnosov med V. Britanijo in preostalimi članicami EU v zadnjem letu ni bilo mogoče spregledati niti iz letala. Odnosi so ohlajeni vsaj na raven tistih v času železne lady Margaret Thatcher. Toda takrat je imela Britanija v 12-erici EU držav še relativno večjo težo. Danes je v 27-erici nima, vendar ne toliko zaradi izgube relativne teže njenih glasov, pač pa zaradi spremenjene ekonomske in politične situacije. S tem, ko se je Britanija odločila, da se ne bo vključila v monetarno unijo, se je odločila za drugačno ekonomsko pot. Z drugimi besedami, Britanija že dolgo ne deli več usode članic z evrom, ne sooča se s povsem istimi težavami v času krize evra in jih tudi ne razume in noče razumeti. Kaj šele pomagati.

Situacija na politični ravni je na las podobna zakoncema, ki sta se povsem odtujila, ki sicer formalno živita še pod isto streho, vendar pa že dolgo spita v ločenih spalnicah. Najbolj očitno se je to pokazalo pred natanko enim letom, ko so članice evro območja na znameniti nočni seji v Bruslju sprejele načrt fiskalnega pakta. Ki ga Britanija ni želela podpisati. Pri tem pa britanski premier Cameron ni uspel niti z vzbujanjem skepse pri ostalih državah, ki nimajo evra. Naslednji dan, ko je srečanju evro skupine sledil še vrh EU, je Cameron ostal povsem osamljen s svojimi stališči, ko je oznanil, da Britanija kot edina članica EU ne bo podpisalasporazuma o fiskalnem paktu. Torej ne bo delila usode in se ne bo solidarizirala z ostalimi članicami EU. Cameron je ostal marginaliziran, na robu časopisne slike.

Enako osamljen je Cameron danes v pogajanjih glede proračuna za naslednjo 7-letno finančno perspektivo. Če je Margaret Thatcher pred dobrimi dvajsetimi leti uspelo izpogajati t.i. britanski rabat (manjši prispevek v EU proračun), je danes bolj verjetno, da bo ta rabat ukinjen ali drastično zmanjšan. Tudi za ceno britanskega izstopa iz EU.

In če Britanija zapusti EU? Kaj ostane pod črto cost- benefit analize? Economist:

The nation would save about £8 billion ($13 billion) a year in net budget contributions. Freed of the common agricultural policy, its food could become cheaper. If it pulled out of the single market, it could do away with annoying labour directives. The City would not have to worry so much about a financial-transaction tax and creeping European finance rules.

Yet these gains would be greatly outweighed by the costs of a British exit, which would dent trade with a market that accounts for half of Britain’s exports. The carmakers that use Britain as their European operations base would gradually drift away, along with large parts of the financial-services industry. Britain would have to renegotiate dozens of bilateral trade deals from a much weaker position than it enjoyed as a member of the EU. It would cut a greatly diminished figure on the world stage. It would have bought some sovereignty, but at an extraordinary cost to Britain—and its partners.

Kaj pa EU? Kot celota EU sicer izgubi letni neto prispevek Britanije v skupni proračun v višini 6.5 mlr. evrov. Poslabšal bi se položaj evropskih izvoznikov v Britanijo, čeprav bi se verjetno ohranil prostotrgovinski režim za večino izdelkov (podobno kot s Švico). EU pa bi izgubila predvsem partnerja, ki je velikokrat zelo tečnaril glede deregulacije in liberalizacije trgov z namenom povečanja konkurenčnosti na enotnem evropskem trgu. To bi bila verjetno še največja izguba za EU. Bi pa EU pridobila na področju finančnih storitev, saj bi se del finančne industrije nujno preselil iz Cityja, najverjetneje v Frankfurt. Podobno je z avtomobilsko industrijo.

Si Britanija želi oditi iz EU? Na morebitnem referendumu bi se, kot špekulira Economist, večina Britancev najverjetneje odločila za izhod, če bi imela na voljo zgolj “in ali out” opcijo. Iz tega vidika bo imel Cameron težko delo, da naprej sebe kot zmernega evroskeptika  in nato še sodržavljane prepriča o prednostih obstanka v EU. Kaj mu sploh preostane (razen, da se ne odloči za referendum)? Po Economistu mu ostanejo vsaj tri možne akcije:

Oddly, Mr Cameron should try emulating Baroness Thatcher. She is remembered today as a handbag-swinger who commanded Brussels to retreat, but she also knew how to make common cause with other European leaders.

The other priority should be educating Britons about what exactly a British exit would really involve. Big business and the City, whose interests lie solidly inside the EU, need to take a stand.

Most of the heavy lifting, at home as well as in Brussels, will have to be done by Mr Cameron and his chancellor, George Osborne. They need to remind Britons of the victories that have been won within the EU and of the dangers of falling out of it. And above all, they need to rediscover the virtues of muddling along and keeping options open. … This sort of wait-and-see approach may feel unsatisfactory, but it is what kept Britain out of the euro.

Kaj pa preostale članice EU? Ne zdi se, da bi si katera izmed članic pretirano belila lase zaradi možne formalne odselitve “partnerice iz ločene spalnice“. Britanija je preprosto preveč naporen in siten partner in od nje je premalo koristi, da bi se komu še ljubilo ukvarjati z njo.

Je pa dober znak, da se Economist zaradi tega vprašanja tako sekira. Kar pomeni vsaj to, da so se pogajalske pozicije ostalih članic glede prihodnjega proračuna močno okrepile. Pa če Britanija ostane ali gre.

%d bloggers like this: