Egon Zakrajšek o bankrotu pajdaškega kapitalizma

Prejšnji teden je Egon Zakrajšek iz FED na naše povabilo predaval na Economic and Business Review konferenci na Ekonomski fakulteti o državnem dolgu in rizikih. Na predavanju je Slovenijo v luči sistemskih in političnih blokad glede tveganosti finančnih naložb postavil na raven Burundija in pojasnil, zakaj plačujemo tako visoke obresti. V intervjuju za Finance pa je obsežneje spregovoril o aktualnih dogajanjih v Sloveniji. Nekaj glavnih poudarkov.

Pred dnevi ste imeli v Ljubljani predavanje o svetovni finančni krizi, kjer ste Slovenijo uvrstili med zelo tvegane države, ki se je tuji naložbeniki izogibajo. Zakaj?

Od leta 2007 je v svetu apetit po tveganju precej majhen, kar pomeni, da je cena obveznic, ki jih izdajajo tvegane države, nizka, ker jih nihče noče kupiti, cena obresti pa visoka, torej so premije za tveganje visoke. To je velika težava zlasti v periferni Evropi. V Sloveniji imamo še svoje specifičnosti, to je politični pat položaj in s tem povezana nestabilnost. Vlada je predlagala konkretne in pametne rešitve za izhod iz krize, ki bi jih morali sprejeti že pred dvema, tremi leti. Te rešitve potem različno blokirajo in to je specifična slovenska značilnost, kot so denimo referendumi in zdaj še val uličnega upora. Vse to bo vplivajo na nestabilnost, težje zadolževanje države in večje pribitke za tveganje k obrestim na državni dolg.

Kaj je šlo v Sloveniji po letu 1990 narobe, da smo padli tako globoko?

Dejstvo je, da je ekonomski model nacionalnega interesa, to je pajdaški ali kronistični kapitalizem, bankrotiral in propadel. S tem je konec. Zdaj je vprašanje, kako iz tega, kako najti izhod, izgubili smo 20 let. Račun za bankrot pajdaškega kapitalizma je družbi izdan s sanacijo bank, zlasti NLB. To nas bo veliko stalo, to ni zastonj, to ceno bi bilo treba medgeneracijsko porazdeliti, da breme ne bi padlo na eno generacijo.

Kako komentirate dejstvo, da so avtorji nacionalnega interesa, to je mencingerjanski ekonomisti, ki imajo sedež predvsem na EIPF, po krizi postali še vplivnejši, saj jim dominantni mediji pripisujejo skoraj že božanski status ter jih opevajo kot ugledne in resne ekonomiste?

Kot zunanji opazovalec lahko rečem, da gre za slovensko fascinacijo z lokalnimi ekonomskimi teorijami, kamor se seveda uvršča tudi »teorija« nacionalnega interesa. EIPF je zasebno podjetje, to je z vidika svetovne ekonomije tako, kot bi imeli zasebni institut za fiziko, kjer bi bili ptolomejski fiziki, ki bi zagovarjali, da je Zemlja središče vesolja in da se Sonce vrti okoli Zemlje, ves svet pa ve, da ni tako. Vse to je posledica slovenske intelektualne zaprtosti pred tujino, še posebno na področju ekonomije. V Sloveniji imamo popolno enoumje. Tako imenovani slovenski ugledni in resni ekonomisti imajo v velikem delu na mednarodnem področju zelo pičle reference, nimajo objavljenih člankov v mednarodno priznanih revijah, nikoli jih ne srečam na nobenih glavnih mednarodnih konferencah. To je vaška posebnost slovenske ptolomejske ekonomije. Edina izjema je majhna skupina tako imenovanih mladoekonomistov, ki se jim vidi, da so se šolali v tujini, da so vpeti v mednarodne tokove, vendar v Sloveniji nimajo kritične mase, nimajo dostopa do medijev.

Podpirate slabo banko?

Podpiram.

Potem veljate v Sloveniji za neresnega in neuglednega ekonomista.

(Smeh.) V angleščini se temu reče »I’ve been called worse things by better people«. Moj CV je na spletni strani in si ga lahko vsak ogleda ter se na podlagi tega odloči. Slabo banko podpiram, ker je sanacija slovenskega bančnega sistema nujen, vendar ne tudi zadosten pogoj, da se Slovenija vrne h gospodarski rasti. Vsi ekonomisti zunaj Slovenije se strinjajo, da ima odlašanje s sanacijo bank strahovite posledice za gospodarsko rast. Japonska ima izgubljena desetletja. Zgodovina bančnih in finančnih kriz kaže, da je treba agresivno in čim prej odgovoriti na težave v bankah. V lastnem interesu bank je, da počasi lezejo iz težav, da se počasi dokapitalizirajo in postopoma razdolžujejo, vendar s tem hkrati močno stiskajo gospodarstvo, ker ga ne kreditirajo. To spiralo navzdol je treba čez noč presekati, če hočemo priti ven. Zamudili smo že dve leti. Slabe terjatve so se povečale. Gre za dinamičen proces, vse večjo jamo si kopljemo. Slaba banka je zato rešitev. Davkoplačevalci bomo to morali pokriti tako ali drugače. Takoj je treba izločiti slabe terjatve. Nekatera posojila se bodo vrnila, vendar čez čas, država si to lahko privošči, da se potem nekatere stvari vendarle poplačajo in ne bo popolna izguba.

V petek je MDS objavil letno poročilo o Sloveniji, kjer je ob slabi banki podprl tudi vladno konsolidacijo javnih financ. Kako vi gledate na konsolidacijo?

Fiskalna konsolidacija je v Sloveniji potrebna že zaradi dane zaveze iz pakta o stabilnosti in rasti, da bomo zmanjšali primanjkljaj, sicer bomo v očeh finančnih vlagateljev postali še bolj nekredibilna država. Hkrati je treba preprečiti grški, španski ali portugalski scenarij, saj je šla njihova fiskalna konsolidacija prehitro, posledica je huda socialna kriza, razmere se še slabšajo.

Kaj pa izstop iz evrskega območja, za katerega iz ozadja že navijajo nekateri domačijski ekonomisti?

Izstop iz evrskega območja, prehod na lastno valuto in devalvacija bi pomenili nacionalno katastrofo, saj ima Slovenija velik zunanji dolg. Z devalvacijo nacionalne valute bi se čez noč močno povečal notranji dolg že danes močno prezadolženega gospodarstva, kar bi sprožilo množičen val stečajev, brezposelnost bi poletela v nebo, država pa bi potem zares padla v socialno brezno in kaos.

____________

Celoten intervju lahko preberete v Financah.

%d bloggers like this: