Spodnji post postavlja pravo vprašanje: zakaj je po letu 2008  ameriško gospodarstvo zraslo skoraj dvakrat hitreje od evropskega? Njegovo nadaljevanje pa ne ponuja pravih odgovorov, pač pa zgolj simptome (manj inovacij, beg talentov itd.).

Soy europeo.

Hace 16 años, las economías de la UE y EE.UU. estaban prácticamente a la par.

Hoy, la economía de EE.UU. es un 50% mayor que la de toda la UE junta.

Esta es la cruda realidad detrás del suicidio económico que está sufriendo Europa 🧵: pic.twitter.com/EQDyYLTuFc

— CR Sanchez (@crsanchezx) April 19, 2026

Odgovor se skriva v: preveč Evrope.  Velika večina Evropejcev ob tem zmaja z glavo. Ker ne razume. Odgovor se skriva v spodnjih treh slikah.

Prvič, evropska zaostajanje za ZDA se jeza čelo sredi 1990-ih: po ustanovitvi enotnega evropskega trga (1993):

Skupni evropski trg pomeni skupne evropske politike. Denimo skupno politiko konkurenčnosti, skupno politiko državnih pomoči, skupno energetsko politiko, skupni kapitalski trg itd. Te pa pomenijo, da smo posameznim članicam odvzeli fleksibilnost v njihovih razvojnih politikah. Torej:

(1) Posamezne članice ne smejo izvajati lastnih industrijskih politik, ki bi spodbujale domače obstoječe in potencialne šampione. Ker bi to lahko škodilo interesom drugih članic. Torej nobena članica ne bo proizvajala gospodarskih šampionov, ker ne more in ne sme.

(2) Skupna energetska politika pomeni, da podjetja v posameznih članicah ne smejo kupovati električne energije po cenah, po katerih jo proizvajajo domače elektrarne, pač pa po evropskih cenah. Evropske cene elektrike pa se oblikujejo na ravni najdražje elektrarne v EU.

(3) K temu pride evropska podnebna politika s kuponi ETS. Na eni strani to pomeni, da je k cenam električne energije iz fosilnih virov treba prišteti 60 do 80 eur/MWh. Efektivno to pomeni, da se evropske cene elektrike oblikujejo na ravni najdražje elektrarne – na premog ali plin. Torej države, ki proizvajajo elektriko po ceni 30 ali 40 eur/MWh, ne smejo te elektrike zagotoviti svojim podjetjem po tej ceni, ampak jo morajo podjetja kupovati po 3- do 4-krat višjih evropskih cenah. Na drugi strani to pomeni, da morajo podjetja v energetsko intenzivnih panogah (panoge, ki proizvajajo materiale – od cementa, aluminija, plastike do kemičnih spojin) plačevati ETS kupone, zaradi česar so njihovi proizvodi dražji in nekonkurenčni denimo z azijskimi in ameriškimi, kjer vlade niso uvedle tega ETS davka. Ta podjetja zato zapirajo obrate, domači inputi so dražji. Dogaja se deindustrializacija.

(4) K temu nato pride evro. Evro je kriv za finančno krizo iz leta 2008 in za dogajanje po njej. Zakaj? Zaradi skupne valute je Nemčija po letu 2003 (in enostranski zamrznitvi plač) začela kopičiti rekordne trgovinske presežke z ostalimi članicami, do česar v primeru ohranitve nacionalnih valut ne bi prišlo, ker bi v tem, primeru apreciaciacija nemške marke preprečila tako velike presežke. In ti rekordni presežki so se prek izvoza kapitala prelili v periferne evrske države (PIIGS) in prek bank financirale kapitalske in nepremičninske balone v teh državah. Dokler kolaps Lehman Brothersa ni zamrznil medbančnega posojanja. Nakar so evropski baloni počili. Toda to je šele prvi del zgodbe. Drugi del zgodbe je, da evro ne prinaša samo skupne valute, pač pa tudi enotno monetarno politiko (eno obrestno mero za vse članice) in prinaša omejitve fiskalne politike. Zato smo po finančni krizi dobili nadgradnjo pakta o stabilnosti in rasti v obliki fiskalnega pakta, ki je omejil fiskalne deficite na 0.5 % strukturnega deficita (problematično ocenjenega) in ki je prinesel politike varčevanja v času ogromnega gospodarskega kolapsa. Tretji del zgodbe pa je skupni kapitalski trg, ki je članice s kapitalsko šibkimi bankami prisilil v njihovo sanacijo po “evropskih pravilih”: z izbrisom lastnikov in s “pomočjo trojke”. Države, ki so sanirale banke, so to morale narediti prek “pomoči trojke”, kar je zahtevalo politike varčevanja oziroma v breme proračuna in nato kapitalizirane banke prodati predčasno in s tem posledično po nizkih cenah.

Ta fiskalna “pravovernost” po skupnih evropskih pravilih je nato vodila v dolgo gospodarsko stagnacijo po letu 2009. Kot prikazuje Mario Draghi v Poročilu o konkurenčnosti (2024), je od leta 2009 do 2019 je skupna ciklično prilagojena fiskalna naravnanost v evroobmočju v povprečju znašala 0,3 % v primerjavi z -3,9 % v ZDA. Torej evrske članice so zaradi fiskalnega pravila po veliki finančni krizi vodile restriktivno fiskalno politiko, ZDA pa močno ekspanzivno. Kar pomeni, da je – merjeno s primarnimi primanjkljaji – v desetletju po finančni krizi 2009-2019 v absolutnem smislu ameriška vlada gospodarstvo stimulirala s 14-krat več sredstvi (s 7,8 bilijoni EUR) kot evrske članice, ki so ga v desetletju stimulirale le s 560 milijardami EUR.

In enako velja za naslednjo krizo – Covid. ZDA so se na finančno krizo leta 2008 in krizo zaradi Covida leta 2020 odzvale z večjimi spodbudami: dolg/BDP se je v obeh krizah v ZDA povečal za 41,7 odstotnih točk, v evroobmočju pa za 27,9 odstotnih točk. Razlika v rasti dolga je  13,8 odstotnih točk). In to je determiniralo različne trende rasti: 

• če gledamo samo ozko obe krizi (finančna 2009-2012; Covid 2020-2021), se je v obeh krizah zaradi bolj ekspanzivne fiskalne politike BDP v ZDA povečal za 8,6 %, v evroobmočju pa upadel za 1,7 % (razlika v rasti je +10,3 odstotnih točk v korist ZDA) (glejte sliko spodaj).
• če pogledamo celotno obdobje, se je med 2008 in 2024 ameriški BDP povečal za 23 odstotnih točk bolj od evrskega (glejte sliko zgoraj).

In ta invalidnost pri reagiranju na gospodarske šoke v EU zaradi skupnih politik je  del celotne zgodbe o zaostajanju EU za ZDA – zaradi vseh skupnih politik, ki jih imamo v EU (od politike konkurence in državnih pomoči do obscene regulacije vsega). In kaže se v spodnji sliki: Med letoma 1995 in 2022 se je produktivnost ameriškega gospodarstva (ali pa blaginja), merjena z BDP na prebivalca, povečala za 3-krat bolj kot evropska – evropska se je v treh desetletjih povečala le za 15.5 %, emaeriška pa za 49 %. 

In še huje: evropska produktivnost se je v treh desetletjih povečala natanko toliko kot japonska, ki je že 3 desetletja in pol v gospodarski stagnaciji, ki jo popularno imenujemo “izgubljeno desetletje). In če pogledate zgornji graf, boste videli, da je vse do Covida japonska produktivnost naraščala hitreje od evropske. Če je Japonska v treh desetlejih in pol dolgem obdobju stagnacije (v “izgubljenem desetleju”), je EU v obdobju popolne gospodarske stagnacije. V Dolgi stagnaciji.

In ta Dolga stagnacija se je začela z enotnim evropskim trgom (1993). Do takrat je EU dohitevala ZDA. Po njem EU drastično zaostaja za ZDA. Torej čim bolj se je EU “poglobljala” s skupnimi institucijami in politikami, tem bolj je gospodarsko ubijala njene članice.

Vem, da so mnogi zelo sentimentalni glede EU. Toda podatki in dejstva kažejo, da poglobitev EU ni koristila njenim članicam. Pač pa jih je začela zavirati in ubijati njihovo konkurenčnost. Gospodarstvo EU članic je delovalo dobro, dokler je EU bila samo EGS – Evropska gospodarska skupnost, torej skupno carinsko območje z nekaj koordinacije ekonomskih politik in menjalnih tečajev.

Zato pravim, da se mora EU vrniti v zadnje delujoče stanje – v institucionalno obdobje EGS.