Islandija in Irska sta prvi evropski državi, ki ju je v času te globalne finančne krize doletela domača bančna kriza, in prvi državi, ki sta morali banke sanirati. Kljub številnim podobnostim glede pomena bančnega sektorja za celotno gospodarstvo, sta ubrali zelo različne poti njegove sanacije. Toda končni stroški so zelo podobni. Zelo zelo visoki. Kaj se lahko naučimo iz njunih bančnih sanacij? *

Obe državi sta živeli precej podobno zgodbo o uspehu pred krizo. V štirih letih pred izbruhom krize sta imeli stopnje gospodarske rasti med 5% in 8%. Posledično je prišlo do napihovanja borznih balonov (rast delniških tečajev celo za 10-krat) in nepremičninskih balonov (dvig cen nepremičnin za 5-krat). Oba bančna sektorja sta dobivala velike pohvale od domačih in tujih strokovnjakov. Imela sta navidez le eno napako – bila sta neznansko prevelika glede na velikost gospodarstva. Bilančna vsota islandskega bančnega sektorja je bila denimo za 9.8-krat večja od islandskega letnega BDP, bilančna vsota irskih bank pa le za malenkost manj – za 8.7-krat večja od BDP. To so neznansko velike številke v mednarodni primerjavi. Bilančna vsota slovenskih bank pred krizo je denimo znašala le 150% BDP, v ZDA le 120% BDP. Celo Švica je imela relativno manjši bančni sektor glede na velikost gospodarstva. Ali drugače povedano, islandski in irski bančni sistem je bil primerjalno glede na podobno razvite države za nekajkrat prevelik, s tem pa seveda močno podvržen sistemskemu tveganju. V primeru nastopa krize nobena izmed držav bank ne bi mogla samostojno rešiti.

Vzroki za bančno krizo med Islandijo in Irsko so zelo podobni. Banke so namesto na depozitih hitro kreditno ekspanzijo pred krizo temeljile na kratkoročnem zadolževanju na zelo likvidnem medbančnem trgu. Razlika med obema državama je le v tem, da so islandske banke glavno kreditno zavarovanje temeljile na delnicah podjetij (delniški tečaji islandskih podjetij med 2001 in 2011 so porasli za 10-krat), irske banke pa večinoma na nepremičninah (zemljiščih in stanovanjih, katerih cene so se pred tem napihnile za 4-krat). Med obema državama je bila še ena pomembna razlika – islandske banke so v svoji ekspanziji odpirale tudi podružnice v tujini. Predvsem so bile uspešne v Veliki Britaniji in na Nizozemskem z internetnim bančništvom, kjer je dvema podružnicama – Icesave in Kaupthing Edge – z zelo visokimi obrestmi uspelo privabiti za okrog 10 milijard evrov depozitov.

Začetek bančne krize je enak. Ko je prišlo do prve osušitve medbančnega trga, takoj po propadu Lehman Brothers septembra 2008, se banke v obeh državah več niso mogle refinancirati. V manj kot dveh tednih se je nezaupanje v islandske in irske banke s strani vlagateljev povečalo do te mere, da je prišlo do množičnega dvigovanja depozitov in vlade obeh držav so morale nujno intervenirati.

Toda vladna intervencija v obeh državah je bila nekoliko različna. 29. septembra 2008 je tedanja islandska vlada najprej napovedala nacionalizacijo druge največje banke Glitnir, in sicer z nakupom 75-odstotnega kapitalskega deleža. Toda do te odplačne nacionalizacije nikoli ni prišlo, saj so se razmere tudi v ostalih bankah dramatično hitro poslabšale. V roku enega tedna je islandska vlada skozi parlament bliskovito spravila paket ukrepov za stabilizacijo bančnega sistema, ki je v osnovi temeljil na dveh ukrepih. Prvič, vlada je dobila možnost, da prek agencije za finančni nadzor FMA izvede neodplačno nacionalizacijo, in sicer prek uvedbe prisilne uprave. In drugič, Islandija se je zavezala garantirati samo za bančne vloge islandskih bank znoraj nacionalnih meja, ne pa tudi za depozite, ki so jih zbrale podružnice islandskih bank v tujini. V naslednjih štirih dneh je nadzorna agencija uvedla prisilno upravo v treh največjih bankah (Glitnir, Landesbanki in Kaupthing), ki so imele 87-odstotni delež na bančnem trgu, od ostalih manjših finančnih institucij pa zahtevala dodatna zavarovanja.

Zaradi teh enostranskih ukrepov, ki so prizadeli predvsem britanske varčevalce, je praktično čez noč britanska vlada – z uporabo določil protiterorističnega zakona –najprej zamrznila sredstva in nato uvedla prisilno upravo nad Icesave, podružnico islandske Landesbanki. Kasneje pa je naredila podobno s Kaupthing Edge podružnico islandske Kaupthing banke ter njene depozite neposredno prodala za 1 milijon funtov nizozemski ING banki.

Ti nekonvencionalni ukrepi z obeh strani so seveda privedli do velikega meddržavnega spora. Na eni strani je Islandija ubrala slovenski scenarij iz leta 1996 glede »sukcesijskih« terjatev hrvaških varčevalcev do Ljubljanske banke ter na pogorišču treh velikih nacionaliziranih bank ustanovila nove banke, in jim pridala le pridevnik »nova«. S tem je te banke kot povsem nove pravne osebe obvarovala pred neposrednimi terjatvami in tožbami iz tujine. Velika Britanija in Nizozemska pa na mednarodnih sodiščih tožita islandsko državo za povrnitev bančnih vlog do njunih rezidentov. V zadnjih dveh letih je nova islandska vlada v dveh poskusih poskušala zakonsko rešiti te spore in se zavezati k postopnemu odplačilu bančnih vlog v višini 3.8 milijard evrov (okrog 50% BDP iz leta 2011). Islandski predsednik pa tudi zadnjega zakona ni hotel podpisati ter izzval nacionalni referendum o tem vprašanju. Aprila lani so Islandci na referendumu zakon zavrnili. Medržavni spor se nadaljuje. V prihodnosti bo do dogovora oziroma poravnave med Islandijo ter  obema tožnicama seveda moralo priti, saj je Islandija zaprosila za vstop v EU. Brez rešitve tega spora je islandski vstop v EU zelo vprašljiv. To pa pomeni, da skupni stroški islandske sanacije bank seveda še niso dokončni.

Islandija bančne sanacije zaradi prevelike dimenzije problema ni mogla rešiti sama. Kot nečlanica EU je morala zaprositi za finančno pomoč IMF ter sosednje države, ki so ji v zadnjih treh letih posodile za več kot 7 milijard evrov (dobrih 70% BDP).

Irska je na drugi strani ubrala precej bolj konvencionalen pristop. Ta pristop je po svoje razumljiv iz vidika tedanje gospodarske situacije. Za Irsko je bilo obdobje desetletja in pol visoke gospodarske rasti ter učbeniško zdrave fiskalne politike, ki so jo vsem državam dajali za zgled. Samozavest keltskega tigra se ni zdela pretirana, ko je edanji irski premier ob začetku krize izjavil, da bo to »najcenejša bančna sanacija v zgodovini bančnih kriz«. Zgodilo se je ravno nasprotno, irska bančna sanacija se je razvila v najdražjo bančno sanacijo v zadnjih štiridesetih letih v razvitih državah.

29. septembra 2008 (na isti dan, ko je tudi islandska vlada napovedala nacionalizacijo banke Glitnir) je irska vlada napovedala 100-odstotno garancijo za vse bančne vloge v šestih domačih irskih bankah. Ukrep ni zadostoval, zaradi osušitve medbančnega denarnega trga so irske banke zašle v težave z refinanciranjem ter s kapitalsko ustreznostjo. Decembra 2009 je irska vlada prvič napovedala dokapitalizacijo treh največjih bank (Allied Irish Bank (AIB), Bank of Ireland (BoI) in Anglo Irish Bank). Začetni zneski dokapitalizacije v obliki prednostnih delnic so bili nizki – s po 2 milijardi evrov za AIB in Anglo Irish Bank ter 1.5 milijarde evrov za BoI. Vendar so se bančni porfelji dramatično poslabševali, zato se nadaljnja nacionalizacija bank ni več zdela smiselna. Namesto tega je irska vlada aprila 2009 ustanovila slabo banko NAMA (National Asset Management Agency), ki je postala operativna septembra istega leta. Glavna naloga NAMA je bila z diskontom odkupovati kredite poslovnih bank do nepremičninskih podjetij v zameno za državne obveznice ter jih tudi dokapitalizirati. Skupna vrednost operacije naj bi znašala 77 milijard evrov.

Toda zamišljena bančna sanacija se ni izšla po načrtih. Ne glede na finančne operacije NAMA je vlada svojo neposredno finančno pomoč bankam še stopnjevala in do septembra 2010 je ta narasla že na 32% BDP. Hkrati je že julija 2010 IMF ocenil, da bodo finančne operacije NAMA državo stale vsaj 25% BDP. Finančni trgi so zaradi tega bremena postali nervozni in zahtevan donos na irske obveznice je do jeseni 2010 že presegel 7%. Zaradi nevzdržnosti tako visoke cene refinanciranja je bila irska vlada novembra 2010 prisiljena zaprositi za finančno pomoč EU in IMF v višini 85 milijard evrov. Do začetka leta 2011 je za reševanje likvidnostnih težav šest irskih bank pridobilo še financiranje s strani ECB v višini 150 milijard evrov. Toda ne glede na vse te pomoči je kreditni rating vseh šest bank aprila 2011 dobil »junk« status.

Katera izmed obeh držav, Islandija ali Irska, je torej svojo nalogo bančne sanacije opravila bolje? Islandija s »slovenskim načinom« nepriznavanja bančnih vlog tujih vlagateljev ali Irska s konvencionalnim pristopom ter slabo banko?

Presenečeni boste, toda do sedaj so stroški sanacije v obeh državah zelo podobni. Luc Laeven in Fabián Valencia iz IMF sta junija letos objavila raziskavo o najdražjih bančnih krizah na svetu po letu 1970. Sedanja irska bančna kriza je po vseh treh dimenzijah stroškov najdražja bančna kriza v zadnjih štirih desetletjih med razvitimi državami. Bančna kriza je zahtevala fiskalne stroške v višini 41% BDP, povečala javni dolg za 73% ter “odnesla” za 106% potencialno dosegljivega BDP. Toda tem številkam je zelo blizu tudi Islandija, katere fiskalni stroški sanacije bank so do sedaj celo višji (44% BDP), stroški v obliki povečanja javnega dolga pa nekoliko nižji (70%). Le iz vidika izgubljenega BDP je islandska sanacija bank bolj učinkovita od irske, saj naj bi zaradi hitrejšega začetka okrevanja izgubila le za 43% potencialnega BDP (glej sliko 1). Seveda pa pri tem za Islandijo ni vštet strošek poravnave z Veliko Britanijo in Nizozemsko, ki ga bo slejkoprej morala priznati. To bo njene fiskalne stroške sanacije povečalo vsaj za okrog 50% BDP (in s tem seveda tudi javni dolg).

Za primerjavo lahko pogledamo še slovenski način sanacije, čeprav se Slovenija rešitve krize sploh še ni lotila. Zato so fiskalni stroški zaenkrat še nizki, čeprav blizu zgodovinskega povprečja razvitih držav (3.6% BDP), medtem ko stroški povečanja javnega dolga že presegajo raven zgodovinskega povprečja razvitih držav (24.5% BDP), stroški izgubljenega BDP pa ga že krepko presegajo (38% BDP).

Slika 1: Stroški bančne krize (v % BDP)

Vir: Laeven in Valencia, 2012; lastni izračuni za Slovenijo.

Na stroške sanacije bančne krize lahko pogledamo tudi iz luči, kako hitro se je država dvignila iz recesije ter za koliko je ob koncu krize BDP nižji od tistega ob začetku krize. Islandija se iz recesije izvila po dveh letih, Irska pa po treh. Toda kumulativni padec BDP je v obeh državah zelo podoben. Ob koncu recesije v letu 2010 je bil kumulativni padec BDP na Irskem 8.2%, v Islandiji pa 10.1%. Ob koncu lanskega leta je bil padec BDP na Irskem še vedno za dobro odstotno točko manjši kot v Islandiji (glej sliko 2).

Slika 2: Kumulativni padec BDP po začetku bančne krize (leto pred krizo=100)

Vir: Eurostat; lastni preračuni.

Če primerjamo situacijo v Sloveniji, ki še ni začela z bančno sanacijo, je zgodba zelo podobna. Slovenija se je sicer prej vrnila na pot rasti, toda po dveh letih je zaradi nerešene sanacije bank (in drugih težav) ponovno zabredla v recesijo. Končni strošek tako počasne sanacije pa utegne biti bistveno višji kot v Islandiji ali na Irskem.

Kot kaže primer irske in islandske bančne sanacije, izbira metode sanacije (podržavljanje vs. slaba banka) očitno ni imela velikega vpliva na stroške sanacije ter na hitrost okrevanja. Pri čemer pa je seveda treba upoštevati še olajševalno okoliščino, da si je Islandija lahko pomagala do povečane konkurenčnosti z manj bolečo devalvacijo svoje valute, medtem ko Irska zaradi evra te možnosti ni imela in je morala iti skozi proces boleče notranje devalvacije z zniževanjem plač. Ter seveda dejstvo, da Islandijo dodaten »ček« za sanacijo še čaka.

Obe metodi sta se izkazali kot zelo dragi, čeprav vseh stroškov sanacije državi do sedaj še nista plačali. Toda visoka cena stroškov sanacije je v obeh primerih bolj posledica velikosti bančnih problemov, ki sta jih državi morali reševati zaradi nenormalno velikega bančnega sektorja. Je pa iz te zgodbe mogoče potegniti nauk, da je potrebna hitra sanacija bank, preden se bančne težave razrastejo na obseg težav Irske in Islandije. Takrat postane cena sanacije zelo visoka, ne glede na metodo, ki jo država izbere. Odlašanje s sanacijo krizo samo podaljšuje, s tem pa tudi celotne stroške sanacije.

* Izvirno objavljeno v Managerju.