Argentinski recept za Grčijo morda ne bo užiten

Medtem ko se politična situacija v Grčiji zaostruje in nakazuje možen odhod Grčije iz evro območja po junijskih volitvah, se veliko ameriških ekonomistov – na čelu s Paulom Krugmanom – navdušuje nad njenim bankrotom po argentinskem vzoru. Ameriški ekonomisti pravijo, da je za Grčijo to edina pot nazaj k rasti. Argentinski scenarij bankrota je za Grčijo seveda možna opcija, toda ne vem, če je to natanko tisto, kar si grški politiki in volilci z izstopom iz evra res predstavljajo. *

Argentina je klasičen primer države v razvoju, ki je zašla v dolžniško krizo. Njeno pot v krizo ter načine reševanja je mogoče dobro opisati tudi s primerom nekdanje Jugoslavije, obsežnost krize pa z aktualnim grškim primerom. V letih 1976 – 1983 je bila Argentina pod vojaško diktaturo in ob poplavi poceni petrodolarjev si je nakopala velik zunanji dolg za financiranje številnih nedokončanih projektov ter Falklandske vojne. Temu je podobno kot v nekdanji Jugoslaviji sledilo desetletje gospodarske stabilizacije in hiperinflacije. Po spremembi oblasti leta 1990 je bil za gospodarskega ministra imenovan ambiciozni Domingo Cavallo. Cavallo je leta 1991 – po vzoru Anteja Markovića – fiksiral tečaj tedanje argentinske valute avstral na dolar in uvedel njeno popolno konvertibilnost. Po denominaciji valute (za 4 ničle) in po preimenovanju nazaj v peso, je bil menjalni tečaj fiksiran v razmerju 1 : 1 na ameriški dolar. To razmerje je bila centralna banka dolžna vzdrževati s svojimi deviznimi rezervami.

Inflacija se je kratkoročno res znižala, toda precenjen peso je imel dva ključna negativna učinka. Po eni strani je prišlo do množičnega odtoka dolarjev iz države, saj se je splačalo kupovati dolarje s pesom. Na drugi strani pa je precenjen peso močno pocenil uvoz in zmanjševal izvozno konkurenčnost ter tako učinkovito uničeval domačo industrijo. Zlati časi konvertibilnosti, poceni kreditov za gospodinjstva in poceni uvoženih izdelkov ter povečevanja javnega dolga so se končali leta 1998, ko so v krizo zašle sosednje latinskoameriške države. Gospodarska kriza v Mehiki in Braziliji je povzročila zmanjšanje argentinskega izvoza, hkrati pa je zamajala zaupanje finančnih trgov v latinskoameriške države nasploh. Leta 1999 je Brazilija devalvirala svojo valuto, ameriški dolar pa je revalviral, kar je imelo zaradi vezave pesa na dolar podvojen negativni učinek na argentinsko izvozno konkurenčnost. Argentina je zašla v recesijo s padcem BDP za 3.4%.

Istočasno je Mednarodni denarni sklad (MDS) zahteval od Argentine, da konsolidira svoje javne finance, da bi lahko refinancirala zunanji dolg, ki je dosegel 50% BDP. Posledični rezi v proračunske izdatke, tudi pokojnine, ter dvigi davkov pa so krizo samo še poglobili. Konec leta 2000 so finančni trgi na nove argentinske državne obveznice zahtevali že 16-odstotni donos. Julija 2001 je tedanji predsednik De la Rua uvedel linearno zmanjšanje plač v javnem sektorju za 13%, avgustovske plače najvišjih uradnikov pa izplačal v kar v lokalnih Pataconskih obveznicah. To je sodu dokončno izbilo dno – povpraševanje je še bolj padlo, brezposelnost je narasla na 16%, na ulicah pa so se začeli ostri nemiri. Konec novembra se je začela panika, ljudje so množično začeli dvigovati prihranke iz bank, kar je vlado prisililo, da je v začetku decembra odredila zamrznitev vseh bančnih računov za 12 mesecev. Le tri dni kasneje je MDS Argentini zavrnil črpanje posojila, zahtevan donos na argentinske obveznice pa je posledično poskočil iz 34% na 42% glede na ameriške državne obveznice.

Konec je bil le še nekaj dni stran. Ko je 20. in 21. decembra 2001 policija poskušala na silo zadušiti nasilne nemire v Buenos Airesu, je to privedlo do padca vlade. Argentina je leto 2001 končala s padcem BDP v višini 4.4% in 20-odstotno brezposelnostjo. Nekaj dni pred koncem leta 2001 je Argentina napovedala bankrot zaradi nesposobnosti vračila zunanjega dolga v višini 132 milijard dolarjev.

Sledila je mučna in globoka gospodarska depresija s številnimi zasilnimi političnimi rešitvami in začasnimi upravitelji. Januarja 2002 je začasni upravitelj države Duhalde ukinil fiksacijo tečaja pesa na dolar in njegovo konvertibilnost. Menjalni tečaj pesa je na trgu takoj padel iz razmerja 1 : 1 na 1: 4. Inflacija je poskočila na 80%, brezposelnost pa na 25%. Argentina je leto 2001 končala z dramatičnim padcem BDP v višini 10.9%.

Okrevanje je prišlo leta 2003 po štirih letih globoke depresije, v kateri se je BDP kumulativno skrčil za skoraj petino. Maja 2003 je bil izvoljen nov predsednik Nestor Kirchner, njegov novi minister za gospodarstvo, ekonomist Roberto Lavigna, pa je začel s serijo različnih ukrepov za spodbujanje gospodarstva ter zmanjševanje bremena zunanjega dolga. Argentina je imela tudi precej sreče. Po eni strani je močna devalvacija pesa povečala konkurenčnost argentinskega izvoza in zmanjšala uvoz, hkrati pa se je na svetovnih trgih začel trend krepke rasti cen surovin in hrane, kar je močno povečalo vrednost argentinskega izvoza. Konec leta je Argentina zabeležila krepko rast BDP v višini 8.8%, leta 2004 pa 9%.

Posebna zgodba se je odvijala v odnosu do tujih finančnih investitorjev. Ker je Argentina konec leta 2001 ostala praktično brez deviznih rezerv je v pogajanjih s tujimi upniki trmasto vztrajala na stališču, da dolgov ne more odplačati in da lahko ponudi le nove državne obveznice, ki pa se bodo glasile na bistveno nižjo vrednost. Po treh letih trdih pogajanj so konec februarja 2005 največji upniki, ki so imeli v lasti 152 različnih argetninskih vrednostnih papirjev v skupni vrednosti 76 % argentinskega zunanjega dolga, pristali na ponudbo, da za vsak dolar dobijo le med 25  in 35 centov ter s podaljšanim rokom odplačila. Upniki preostalih 24% terjatev pa Argentino še vedno tožijo pred mednarodnimi sodišči. Vendar tudi nova predsednica Kristina Kirchner ne kaže znakov popustljivosti.

Kaj nam pove argentinska izkušnja? Pokaže nam na oddaljeno bližnjo zgodovino, kot jo poznamo iz nekdanje skupne države ter na paleto napačnih ukrepov ekonomske politike. V prvi vrsti na nepotrebno vztrajanje pri fiksaciji tečaja pesa na dolar, na neodgovorno zadolževanje v času poceni denarja ter na koncu na drastično konsolidacijo javnih financ na škodo ukrepov za rast.

Grška situacija je zelo podobna argetinski pred desetimi leti. Glede na napovedi gospodarske rasti bo Grčija letos dosegla kumulativni upad gospodarske aktivnosti v podobnem obsegu kot Argentina na vrhuncu krize (-18% glede na leto 2008). Pri čemer pa to še ne pomeni nujno tega, da bo Grčija letos dno recesije tudi že dosegla, saj napovedi kažejo upadanje tudi naslednje leto. Stopnja brezposelnosti naj bi letos dosegla 21%.

Slika: Gibanje grškega in argentinskega BDP v času krize (Leto pred krizo=100; 0 pomeni prvo leto krize)

Vir: IMF, Eurostat.

Verjetno se danes vsi strinjajo, da Grčija ne bi smela postati članica evra, saj je to zanjo po eni strani pomenilo de facto fiksacijo menjalnega tečaja ter pocenitev uvoza in posledično zmanjševanje konkurenčnosti izvoza industrijskih izdelkov. Po drugi strani pa tudi poceni in neodgovorno zadolževanje, dokler ni udarila kriza. Toda lahko Grčija z izstopom iz evra sledi uspešnemu argentinskemu okrevanju? Po mnenju Paula Krugmana in večine ostalih ameriških ekonomistov je to edina pot Grčije k okrevanju. Izstop iz evra bi namreč povzročil devalvacijo nove drahme najmanj za 50%, verjetno pa vsaj za 70%, kar bi povečalo konkurenčnost grškega gospodarstva. Ker je Grčija relativno glede na Argentino trikrat bolj zadolžena v tujini (grški zunanji dolg je konec lanskega leta znašal že 170% BDP, argentinski pa je ob bankrotu znašal “le” 50% BDP), bi naj dosegla tudi večji “diskont” pri tujih upnikih. Špekulacije o 15 do 20-odstotnem poplačilu verjetno niso daleč od realnosti.

Toda nekoliko bolj problematične so napovedi glede blagodejnega vpliva devalvacije drahme na grški izvoz. Prvič, Grčija je zelo šibko izvozno usmerjena, saj je v letu 2011 njen skupni izvoz znašal le dobrih 23% BDP. In drugič, za razliko od Argentine, Grčija izvaža relativno malo industrijskih izdelkov – manj kot polovico skupnega izvoza (11% BDP). Večino grškega izvoza predstavljajo turistične storitve in storitve pomorskega prevoza oziroma pristaniških aktivnosti. Ob nujni močni devalvaciji drahme to na povečanje privlačnosti grškega turizma ali pomorskih transportnih storitev ne bo moglo tako močno vplivati, saj so turistične zmogljivosti in pritok tujih turistov fizično omejeni, privlačnost pomorskega transporta pa je odvisna od sedanjih dokaj skromnih gobalnih transportnih trendov. Vsekakor ta vpliv devalvacije ne bo imel tovrstnih razsežnosti kot v Argentini, ki je imela srečo z naraščajočimi cenami hrane in surovin na svetovnih trgih.

Tabela: BDP in izvoz v Grčiji (v mlr. €)

Vir: Eurostat.

Kratkoročno Grčiji po izstopu iz evra sledi hiperinflacija, razvrednotenje prihrankov v evrih, naval na banke, močan upad BDP vsaj v prvem letu po izstopu, hudi socialni nemiri ter dolgotrajna pogajanja s tujimi upniki o odpisu dolgov. Težko verjamem, da si novi grški politični veljaki natančneje predstavljajo, kaj jih čaka v prvih dveh letih po izstopu. Zanje bi bilo verjetno bolj smotrno, da vztrajajo pri evru in da od EU iztržijo močnejši odpis dolgov ter povečanje sredstev iz strukturnih skladov za socialne namene in infrastrukturne investicije. Toda morda se jim mora zgoditi argentinski scenarij. Sicer ne bodo nikoli vedeli.

Kaj se bo kasneje dogajalo s samim evro območjem ter ostalimi šibkješimi članicami, pa je že nova zgodba.

* V izvirniku objavljeno v Finance Weekend.

4 responses

  1. Super članek. Neumno vprašanje: Če Grčija uvede drahmo, bo drahmo devalviral trg za 50%. A ni isto, če Grčija ohrani euro in sama vse plače in cene zniža za 50%. Je to sploh mogoče? Z dekretom znižati pokojnine, plače in cene komunale in energentov, Bah, še meni je neumno. Super članek.

  2. Ja, to, kar predlagaš, se imenuje notranja devalvacija. Se pravi, država lahko zniža raven plač in na ta način ob skupni valuti poveča svojo konkurenčnost. Točno to je naredila Nemčija v času Schroederjevih reform (2003 – 2005): nominalno je zamrznila plače, s čimer so se v nekaj etih realne plače znžale, nemški izvoz pa je postal bolj konkurenčen. Zato je pač Nemčija danes tako uspešna. Ostale države (Španija, Italija, Francija, Grčija) so šle v nasprotno smer in dvignile plače glede na rast produktivnosti tudi za 50% v desetih letih.

  3. Kako pa lahko v tržnem gospodarstvu država zniža plače? Plače v Sloveniji lahko vlada zniža samo javnemu sektorju, ki jih je 160.000. Lahko zniža še pokojnine, ki jih je 600.000. Kaj pa ostalim 750.000, ki plačo zaslužijo na trgu?

    Nemci so zamrznili “javne” plače pri 2% inflaciji. 10% notranje devalvacije je trajalo 10 let. Grki, ki potrebujejo 50% notranjo devalvacijo, bi za to rabili par desetletij.

    Pravzaprav bi drahma (tolar) to res uredil bolj učinkovito. Folk pa takaltak ne loči znižanje plač v eurih ali zamrznitev pri drahmi (tolarju), oziroma, ker je proti nižanju, jim preostane le domača valuta in dobri printerji.

    • Plače lahko neposredmo znižaš samo v janem sektorju, v zasebnem pa lahko spodbudiš, da se delodajalci in sindikati dogovorijo o zmarznitvi plač. Nemčiji je to uspelo. Bom jutri dal gor sliko, ki to lepo kaže (ko bo izšel moj članek v Managerju).
      Drahma za Grke danes ni rešitev, to izhaja iz zgornjega članka.

%d bloggers like this: