Rezanje evro popkovine ali zakaj sme evro danes propasti

Igor Masten

Kolikšna je verjetnost razpada evro območja, je danes eno najbolj zanimivih vprašanj, na katero je verjetno toliko odgovorov, kolikor je nas samih. Ne vem, kolikšna je ta verjetnost. Če pa razpad evro območja razumemo v najširšem smislu, tj. kot izstop vsaj ene izmed sedanjih članic evro območja, potem lahko rečem, da je ta verjetnost vsekakor najvišja doslej. Kot vemo, so evropske države skupaj z Evropsko centralno banko (ECB) od pomladi 2010, ko je izbruhnila grška dolžniška kriza, sprejele več ukrepov neposredne in posredno pomoči v krizi najbolj prizadetim državam. Pokazal bom, da se je najvišja stopnja verjetnosti izstopa ene ali več držav iz evro območja dosegla ravno zaradi teh ukrepov. Ukrepi, ki so bili deklarativno sprejeti za preprečitev razpada evro območja, so torej verjetnost nastopa ravno tega povečali in ne zmanjšali. *

Razlog je v dejstvu, da se je zaradi reševalnih ukrepov in posegov ECB zmanjšala zainteresiranost zasebnega, predvsem finančnega, sektorja za ohranitev evro območja v današnjem obsegu, povečala pa zainteresiranost javnega sektorja. Ker gre pri slednjem za vprašanje prenosa bremena razpada evro območja na davkoplačevalce, katerih premoženje politiki zelo radi trošijo, se bo dogovor o relativno urejenem izstopu neke države iz evro območja lažje dosegel kot v primeru, ko bi se to moralo zgoditi v interakciji med zasebnimi institucijami na trgu. Pri slednjem bi bil nastop novega kaosa na finančnih trgih veliko bolj verjeten in s tem tudi večji strah pred razpadom evro območja.

Od izbruha grške dolžniške krize so Grčija, Portuglaska, Španija, Irska in delno tudi Italija dobile finančno pomoč skozi številne instrumente. Najprej gre za bilateralna posojila med posameznimi državami oz. t.i. GLF program. Nato gre za posojila prek Evropskega sistema za zagotavljanje finančne stabilnosti – EFSF. Nato sta tu še dve vrsti ukrepov ECB. Prvi je njen Program stabilizacije obvezniških trgov (SMP). Drugi instrument pa so klasični posli refinaciranja nacionalnih obveznic poslovnim bankam v okviru zadolževanja slednjih pri ECB. Za slednja velja, da so na več kot trikratni ravni v primerjavi z obdobjem pred krizo.

Spomnimo se diskusije o tem, komu najbolj koristijo ti ukrepi. Prizadeti državi, npr. Grčiji, ali francoskim ter nemškim bankam, ki so do Grčije močno izpostavljene. Spomnimo se tudi diskusije iz leta 2010 o tem, da npr. Grčija bolj kot finančno pomoč potrebuje razvojno pomoč. Njeno gospodarstvo je, in to se danes potrjuje, kronično nesposobno rasti. Zaradi tega je tudi nesposobno odplačati dolgove. Reprogrami dolgov tako samo kupujejo čas. Vendar komu?

Vsekakor je finančna pomoč kupila čas Grčiji sami. V vsakem primeru namreč velja, da finančna pomoč v prvi vrsti koristi državi prejemnici. Bankrot države in izstop iz evro območja, čeprav mogoče neizogiben, je najslabši, vsaj kratkoročno, za državo, ki to stori.

Vendar je vprašanje obstojnosti evro območja vprašanje kdo je imel koristi od kupovanja časa v drugi vrsti. Tako se je že 2010 poudarjalo so to banke zahodnoevropskih držav, vendar ne toliko na račun državljanov Grčije ali Španije, temveč predvsem na račun davkoplačevalcev ostalih držav evro območja. Poglejmo zakaj.

Center za ekonomsko-politične študije iz Bruslja (CEPS) je pred kratkim objavil kratko analizo stroškov izstopa Grčije iz evro območja. Iz poročila sledi, da so zasebni kreditorji prek zgoraj omenjenih ukrepov pomoči Grčiji močno zmanjšali svojo izpostavljenost do Grčije. Povedano  drugače, prek finančne pomoči je Grčija odplačevala svoj dolg do zasebnega sektorja, vmes pa so prek držav, ki so pomoč dale, med njimi je tudi Slovenija, kreditno izpostavljenost povečali davkoplačevalci teh držav. Na ta način so v letu 2011 nemške banke zmanjšale svojo izpostavljenost do grških bank za 50%, najbolj izpostavljene francoske banke pa za 60%. Gledano kot celota so poslovne banke iz Zahodne Evrope znižale svojo izpostavljenost do Grčije glede na stanje iz 2009 za 53%. V letu 2012 se ta proces še nadaljuje, tako da smo ta trenutek verjetno že prek 60%. Znižanje izpostavljenosti zasebnega sektorja pa pomeni povečanje izpostavljenosti držav in njenih davkoplačevalcev.

Vzorec, ki je v javno dostopnih dokumentih dobro dokumentiran za Grčijo, je podoben tudi za Portugalsko, Španijo in Italijo.  Poglejmo si samo primer triletnih posojil, ki jih je trgu v decembru in februarju ponudila ECB. Prinesel je začasno olajšanje na trgih obveznic problematičnih držav, vendar v bistvu zgolj zato, ker so se na ta način države v težavah od evro območja bolj izolirale namesto integrirale. Zakaj? Večino posojil ECB so vzele banke problematičnih držav, največ španske. Čeprav ni bilo nikjer nobene formalne zahteve za to početje, je bilo implicitno, da morajo ta sredstva banke plasirati v nakupe nacionalnih obveznic. Povedano drugače, španskih obveznic so se znebile npr. nemške banke, kupile pa so jih španske. Problem (ne)vzdržnosti španskega dolga je tako vse manj nemški ali francoski, ter vse bolj španski. Tako bi tudi hipotetičen bankrot španske države danes bil manj francoski ali nemški problem kot je to bil še pred dvema letoma.

Opisani mehanizem je splošen za vse države, ki so danes najbolj prizadete v dolžniški krizi. Kdor podrobno spremlja dogajanje v našem bančnem sektorju, ve, da se tudi Slovenija vse bolj utaplja v ta proces. Bilateralne pomoči Grčiji in Portugalski, mehanizem EFSF in ukrepi ECB kratkoročno sicer dajejo neko olajšanje trgom, v ozadju pa poteka močan proces finančnega zapiranja držav od trgov zasebnega kapitala in ograjevanja od močne mednarodne finančne okužbe. Ker države svoje zadolženosti ne zmanjšujejo, temveč jo celo povečujejo, se dolg kopiči na uradnih oz. javnih institucijah. EFSF ter ECB tako postajata vse bolj izrazita finančna popkovina med državami evro območja. Če je pred krizo veljalo, da je uvedba evra poskrbela za visoko finančno integracijo oziroma močno prepletenost finančnega krvožilja držav, je danes vse več finančnega krvnega obtoka speljanega prek omenjene uradne popkovine.

Kaj to pomeni za verjetnost izstopa kakšne države iz evro območja? Poseg v razvejano in prepleteno krvožilje pred dvema letoma bi lahko povzročil neslutene zaplete na finančnih trgih. V najslabšem primeru hujšo kataklizmo kot ob propadu banke Lehman Brothers. Danes pa države na uradni ravni že pripravljajo načrte kako prerezati popkovino, ki je ostala. Danes nismo več daleč od možnosti, da se ta popkovina za kakšno države prereže prek vikenda. S pretrganjem popkovine bodo sicer nastali stroški. Vendar jih bodo bistveno manj občutile banke in vse bolj davkoplačevalci. Stroške kratkoročne finančne panike nam je politika tako pretvorila v višje dolgoročno davkoplačevalsko breme.

V izvirniku objavljeno v Dnevniku.

%d bloggers like this: