Jože P. Damijan, Igor Masten in Sašo Polanec

Čeprav je znano, da so gospodarsko-finančni cikli povsem običajen pojav tržnih gospodarstev, ki ga nazorno opišeta in prikažeta Reinhart in Rogoff (2009), je zadnja gospodarska kriza pokazala na številne slabosti ureditve finančnega sektorja in delovanja ekonomije (vključno s financami) kot vede. Tako v svetu nedvomno obstaja soglasje, da je potrebno izboljšati delovanje finančnega sektorja, tako da se zmanjšajo spodbude za oportunistično obnašanje in dopolniti ekonomijo kot vedo z novimi spoznanji, ki bodo v prihodnje usmerjala ekonomsko politiko.*

Kriza kot priložnost za alternativne poglede v Sloveniji

V Sloveniji pa smo bili priča bolj ekstremnim odzivom kot je napovedovanje konca kapitalizma kot sistema (npr. Slavoj Žižek, 2009), potrebe po zamenjavi neoklasične ekonomije, ker je ta preveč ideološko liberalna (Štiblar, Kešeljević, itd.). Obenem opažamo splošno enačenje napotkov neoklasične ekonomije s pojavom neoliberalizma ter opozarjanje pred njegovimi negativnimi posledicami v povezavi s protikriznimi ukrepi. Vse skupaj je paradoksalno, saj se je ravno gradualizem kot slovenski ideološki deklarativni antipod neoliberalizma, skozi tranzicijo izrodil v klasičen pajdaški kapitalizem z vsemi neoliberalističnimi pojavnimi oblikami vred. Takšna stališča nedvomno potrebujejo odgovor, saj so njihovi predlogi bodisi napačni bodisi ne rešujejo temeljnih problemov. Predlagatelji takšnih alternativ bi jih zgolj zamenjali z drugimi in s tem naredili nepopravljivo škodo.

Konec kapitalizma?

Kapitalizem kot gospodarski sistem temelji na zasebni lastnini proizvodnih faktorjev (kapitala, dela). Alternativna oblika gospodarskega sistema lahko temelji na kolektivnem (oz. družbenem) ali na državnem lastništvu kapitala (dela pač »kolektiv« ne more imeti v lasti, lahko pa določa njegovo ceno), vendar pa bi s takšnim premikom nazaj v socializem naredili veliko napako, saj bi zaradi obstoja gospodarskih ciklov (ki  jih v enaki meri pozna tudi socializem) zavrgli višjo gospodarsko rast. Namreč, kapitalizem v splošnem nagrajuje inovativnost in uporabo inovacij v praksi v večji meri kot kolektivna lastnina in omogoča hitrejšo realokacijo produkcijskih faktorjev v bolj učinkovito oziroma s strani kupcev preferirano proizvodnjo, kar povečuje gospodarsko rast. Nerazumno bi bilo zaradi (relativno) kratkotrajnih poslovnih ciklov zavreči prednosti, ki jih prinaša privatna lastnina v obliki hitrejšega gospodarskega razvoja, pri čemer pa se (s socializmom) tudi gospodarskim ciklom ne bi mogli izogniti. Cikličnost je inherentna vsaki dejavnosti, kjer imamo opravka z negotovostjo. Bolj smiselno je iskati način, kako cikličnost gospodarskega sistema zmanjšati oziroma kako blažiti posledice takšnih ciklov.

Napad na neoklasično ekonomijo

V Sloveniji so nekateri gospodarsko krizo videli kot izjemno priložnost za lastno promocijo in za zvračanje krivde na “mainstream” oziroma neoklasično ekonomijo kot vedo. Glede na dolgo tradicijo alternativnih razmišljanj o neoklasični ekonomiji to ni presenetljivo, še manj pa kakovost argumentov, ki jih uporabljajo. Osnovna napaka, ki jo že omenjeni misleci podajajo, je enačenje neoklasične ekonomije z neoliberalizmom, terminom, ki ga je leta 1938 skoval Alexander Rüstow kot odgovor na, po prvi veliki gospodarski krizi, družbeno nenaklonjenost klasičnemu liberalizmu. V osnovi je avtor termina poudarjal pomembnost cenovnega mehanizma kot alokacijskega mehanizma (nasproti državi kot alokatorju), svobodno podjetništvo, konkurenco in nepristransko državo. Danes prevladujoča oblika liberalizma je ekonomski neoliberalizem, ki ga je poosebljal Milton Friedman, kot koherenten nabor priporočil pa ga lahko najdemo v radikalni verziji Washingtonskega konsenza. Ta pa se – resnici na ljubo – razlikuje tako od prvotne različice, ki jo je leta 1989 pripravil ekonomist John Williamson kot tudi od njenih nadgradenj. Prvotna različica ter še dve nadgradnji Washingtonskega konsenza namreč vključujejo poudarek socialnim politikam države, povečanim javnim izdatkom za infrastrukturo, zdravstvo in šolstvo ter politikam, ki zmanjšujejo revščino. V radikalni verziji Washingtonskega konsenza, ki pa dejansko nikoli ni dobila konsenza med glavnimi mednarodnimi inštitucijami, teh priporočil ni, pač pa poudarja zgolj tista priporočila, ki so skladna s tržnim fundamentalizmom. Denimo deregulacijo kapitalskih trgov, liberalizacijo kapitalskega računa, liberalizacijo cen, zniževanje trgovinskih ovir inpopolno privatizacijo. Radikalno verzijo Washingtonskega konsenza so zagovarjali predvsem ekonomski svetovalci, ki so se po študiju v ZDA vrnili v Latinsko Ameriko. Še enkrat pa je treba poudariti, da ta radikalna verzija nikoli ni bila konsenzualno sprejeta s strani MDS in Svetovne banke.

Enačenje neoliberalizma in neoklasične ekonomije je torej napačno zaradi vsaj dveh razlogov. Prvi je ta, da so predlogi neoliberalizma glede izbire posameznih elementov ekonomskega sistema bolj ali manj nespremenljivi, ker gre za ideološko stališče. Res je, da neoliberalizem črpa argumente iz ekonomske znanosti, a je pri tem selektiven. Nasprotno pa je neoklasična ekonomija prevladujoča veja ekonomske znanosti, in kot taka se neprestano spreminja z novimi spoznanji. Drugi razlog je v tem, da je osnovna značilnost neoklasične ekonomije ta, da uporablja matematično-statistični pristop pri izpeljevanju in testiranju teoretičnih modelov. To pa pomeni, da vključuje v analitični okvir ideje, ki so lahko idelološko bolj ali manj liberalne (in s tem tudi socialne). Da ne bo diskurz povsem abstrakten in tako za ne-ekonomiste nezanimiv, si poglejmo vlogo države v neoliberalizmu in neoklasični ekonomiji.

Vloga države v neoliberalizmu in neoklasični ekonomiji

Neoliberalizem vidi (vsaj teoretično) vlogo države v minimalni obliki, kot je korekcija neželenih tržnih izzidov (npr. regulacija monopolov). Država naj bi imela majhno možnost vplivanja na gospodarsko aktivnost tako s fiskalno kot monetarno politiko, ker imajo takšne intervencije zgolj kratkoročen vpliv na proizvodnjo in dolgoročno zgolj vpliv na povečanje ravni cen. Prav tako pa naj bi bila regulacija trgov dela in kapitala minimalna. Nasprotno pa neoklasična ekonomija lahko predlaga intervencije, ki bistveno presegajo okvir neoliberalcev, saj bistven kriterij za priporočilo ni ideološka usklajenost, ampak teoretičen in empiričen dokaz obstoja določenega mehanizma ter prikaz, da bi sprememba povečala blaginjo ljudi.

Pri regulaciji trgov dela in kapitala je nabor teoretičnih in empiričnih rezultatov neoklasične ekonomije velik, tako da se moramo nujno omejiti na nekaj bolj izpostavljenih primerov. Eno najbolj pomembnih vprašanj regulacije trga dela je, ali naj bo uzakonjeno prosto odpuščanje in kakšno obliko zavarovanja za primer brezposelnosti naj imajo delavci. Neoliberalna doktrina v tem primeru zagovarja povsem prosto odpuščanje in minimalno trajanje zavarovanja za brezposelnost, medtem ko neoklasična ekonomija predlaga širok nabor priporočil. Zato v takšnih primerih ekonomisti namesto teorije za priporočila uporabijo empirične rezultate. Tako je po študiji Flaiga in Rottmana (2011) glavna ugotovitev, da zaščita zaposlenih pred odpuščanjem povečuje brezposelnost. Teoretično je takšen rezultat posledica tega, da zaradi stroškov odpuščanja lahko prihaja do odpuščanja v večjem obsegu in manjše verjetnosti zaposlovanja. Glede zavarovanja ima standardna neoklasična teorija povsem jasen odgovor, da zavarovanje povečuje blaginjo, tako da je smiselno imeti zavarovanje za brezposelnost. Vendar pa je iz teorije moralnega hazarda (prvi je matematični model razvil Zeckhauser leta 1970, Spence in Zeckhauser pa sta leta 1971 razvila splošno teorijo) jasno, da v primeru, ko ni mogoče nadzorovati napora, ki ga brezposelna oseba vlaga v iskanje nove službe, optimalno zavarovanje ni popolno (iz enakih razlogov pri avtomobilskem kasko zavarovanju obstaja odbitna franšiza). Empirične študije so preverjale ali je verjetnost zaposlitve res odvisna od trajanja nadomestila za brezposelne in ugotovile, da to drži (za Slovenijo je to ugotovil Milan Vodopivec). Danski model trga dela – flexicurity – upošteva natanko te argumente in dopušča povsem prosto odpuščanje in rešuje moralni hazard iskalcev zaposlitve tako, da jim (poleg nadzora) odvzame prosti čas s sodelovanjem v javnih delih.

Na področju regulacije trga kapitala je prav tako velik razkorak med neoliberalizmom in neoklasično ekonomijo. Sodobna regulacija, ki zapoveduje razkrivanje informacij kot je razkritje sprememb lastniških deležev s strani managementa, in prepoveduje zlorabo notranjih informacij pri trgovanju z borznimi vrednostnimi papirji, je teoretično dobro utemeljena v neoklasični finančni teoriji (argumente povzema Zingales, 2004). Vendar pa priporočila niso enoznačna, saj ima regulacija razkrivanja informacij tako koristi za agente, ki zaradi tega  niso oškodovani, kot stroške za agente, ki rabijo večja sredstva za poročanje v skladu z zakonodajo. Zato je z družbenega vidika smiselno poiskati optimalni obseg regulacije, katere koristi naj bi presegale stroške. Tako ima npr. regulatorna zahteva po visokih bančnih rezervah glede na depozite (npr. 15%) višje stroške za banke, ki za te rezerve pri centralnih bankah dobijo manjše obresti kot na kredite, obenem pa večjo varnost depozitov (ker so ti omejeno zavarovani). Zingales (2004) predlaga, da bi morale države imeti agencije za ocenjevanje stroškov in koristi regulacij, kar je povsem skladno iskanju največje družbene blaginje in ne posledica ideološkega stališča.

Zadnji primer zanemarljive ideološke usmerjenosti neoklasične ekonomije pa izhaja tudi iz mnogih teoretičnih in empiričnih prispevkov ekonomske vede. Brennan (1973) je v teoretični analizi pokazal, da je prerazdeljevanje dohodka – torej davek, ki bi bil odvisen od dohodka – moč utemeljiti že z upoštevanjem Pigoujevih eksternalij iz leta 1920 (The Economics of Welfare), ki naj bi delovale preko primerjave dohodkov med posamezniki. Ljudje se med seboj namreč primerjajo in velike razlike med njimi vodijo k manjši družbeni blaginji. Podobno izhaja iz študij Nobelovca Garyja Beckerja, ki je dokazoval, da velike razlike v dohodkih vodijo k povečani stopnji kriminala, kar pa prek eksternalij zmanjšuje družbeno blaginjo. Načeloma obstaja neka optimalna stopnja neenakosti dohodkov, ki še zagotavlja spodbude za inovativnost posameznikov, po drugi strani pa preprečuje, da bi negativne eksternalije zaradi prevelikih razlik v dohodkih zmanjševale splošno blaginjo.

Neoliberalizem na Slovenskem

Podobnih primerov je še veliko. Vendar je že teh dovolj, da pokažejo, da označevanje z neoliberalizmom vse povprek nima namena argumentirano prispevati k debati o ekonomski politiki. Če uporabimo enako stopnjo natančnosti kot pri enačenju neoliberalizma in neoklasične ekonomije, lahko rečemo, da gre za poskus rehabilitacije naše tranzicijske ekonomske ideologije. Logično, saj kriza povsod po svetu kliče ekonomiste in gospodarstvenike na odgovornost.

Naš gradualizem je že leta 2001, z začetkom pivovarske vojne, degeneriral v navadno domačijsko ekonomiko. Intelektualno podporo vsem stranpotem naše tranzicije je dajal krog ekonomistov, ki so sicer zasedali pomembna mesta v državi. Od izvršnih in svetovalnih funkcij v vladi in centralni banki do univerze in bančnega sistema. Dobili smo projekt nacionalnega interesa v gospodarstvu, ki se je, resnici na ljubo, sprevrgel v čisto navaden pajdaški kapitalizem. Tajkunizacija Slovenije ni imela ideološke zaslombe v neoliberalizmu, temveč v domačijski ekonomiki. Nepregledne privatizacije so bile namerne. V imenu nacionalnega interesa. Milijardna luknja v državnih bankah ni naključje. Bila je del iste zgodbe. Nacionalni šampioni v finančnem razsulu tudi. Nimamo le bančnega krča, temveč je v krču celotno gospodarstvo. Naš model države blaginje razpada. Vse te pojavne oblike ekonomskega dogajanja se pri nas splošno povezujejo z neoliberalizmom. Vendar pa bodimo pošteni – do njih je pripeljala ideologija, ki se – kako perverzno! – sicer oznanja za njegovo nasprotje.

______

* Izvorno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu.