E-diskusija z Binetom Kordežem (6. del)

Pozdravljeni,

Predvidevam, da ste me po pomoti narobe razumeli. Nikjer nisem zapisal ali zagovarjal stališča, »da je potrebno predstavljati, da imam ta denar jaz (ob vedenju, da to ne drži), ker se potem ljudje vseeno nekoliko boljše počutijo«. Ne tega jaz ne predstavljam, niti ne zagovarjam. Dejstvo pač je, da si ljudje to tako predstavljajo, ker bodisi tako verjamejo ali si želijo to verjeti. Jaz samo ugotavljam to kot dejstvo.

Vi morate ljudi prepričati, da temu ni tako, če res ni tako. Nihče drug tega ne bo naredil namesto vas. Tudi ne vem, zakaj bi kdo to želel namesto vas narediti oziroma zakaj bi vam kdo sploh hotel ali moral verjeti, da niste ničesar »nagrabili«. Dokazno breme je na vas. Vi morate dokazati, da ni tako, če ne želite, da ljudje verjamejo, da se materialno niste okoristili. Vi morate pokazati, da se je s tem obogatil nekdo drug, če se je.

In še korak naprej, vi morate pokazati in dokazati, ali je sploh pomembno za celo zadevo, da je nekdo drug v teh prevzemnih poslih zaslužil in koliko je zaslužil. Jaz menim, da to sploh nima nobene zveze s celo zadevo.

Pravite: »menim, da bi bilo vseeno smiselno narediti neko bolj poglobljeno analizo o tem, kam je ta denar, ki se danes kaže kot izguba v bančnem sistemu in predstavlja kot posledica prevzemnih aktivnosti, poniknil. Ga ima res nekdo skritega v tujini, ali pa je bil porabljen za nekaj drugega. Sam imam seveda svoje stališče in tudi izračune, a lahko bi se teh izračunov lotil kak neodvisni strokovnjak (a najbrž ni interesa). Na osnovi teh izračunov bi lahko tudi realno ocenili posledice prevzemov

Verjetno bi se teh izračunov res lahko kdo lotil, kak akademik, lahko pa tudi vi sami. Toda to je samo po sebi irelevantno. Je nepomembno iz vidika sedanjega stanja in luknje v bančnih bilancah. To je nekako podobno temu, kot če bi vi kupili avto iz druge roke, banka bi vam dala kredit, nakar bi vam avto crknil, banka bi zahtevala, da vi v skladu s pogodbo odplačujete anuitete in obresti (in ker ne bi zmogli, bi banka kripo zaplenila, se delno poplačala, za preostanek pa naredila luknjo v bilanci), vi pa bi se izgovarjali, da je treba pogledati, koliko denarja je dobil prodajalec.

Kaj koga pri tem briga, da je prodajalec dobil svojo kupnino? Naj banka od prodajalca zahteva, da ji on vrne denar, ki ji ga vi dolgujete? Pravni posel je bil med vami in banko in ne med banko in prodajalcem. In kaj vse to skupaj briga davkoplačevalca Janeza Novaka, ki ima to nesrečo, da je bila banka v državni lasti in jo mora zdaj sanirati s plačevanjem višjih davkov? Kaj njega briga, da ste se vi opekli v osnovnem poslu? Naj gre zahtevat od prodajalca, da on namesto vas pokrije to luknjo v banki? Vi ste inicirali začetni pravni posel (kupoprodajo), vi ste se opekli in vi ste odgovorni za luknjo v banki.

Mislite, da bo Janezu Novaku kaj lažje pri srcu, če ve, da je na drugi strani bilance kot kritje za to bančno luknjo denar, ki ga je s kupnino dobil prodajalec? Bi moral biti zaradi tega jezen na prodajalca? Ne, jezen je samo na vas, ker ste naredili luknjo v banki in na bankirje, ki niso dovolj zavarovali kredita, ki so vam ga dali. Če ne bi bilo vas (in bakirjev), te luknje ne bi bilo in njemu je ne bi bilo treba financirati. Pa še krize ne bi bilo, ali pa bi bila manjša, bile bi službe, plače, ne bi bilo varčevalnih ukrepov.

V redu, vi (ali kdorkoli drug) lahko pokaže(te), da so v prevzemnih poslih s prodajo kapitalskih deležev zaslužili prodajalci, med njimi predvsem državni skladi (Kad in Sod), drugi institucionalni lastniki ter posamezniki. Po tedanjih cenah so kapitalske deleže spremenili v denarno premoženje. Ta denar so bodisi porabili ali ga investirali naprej v druge kapitalske deleže ali nepremičnine. Če so denar porabili, ga ni več. Če so ga investirali, je vrednost njihovega premoženja s pokom kapitalskega in nepremičnnskega balona prav tako padla. Sredstev od kupnine torej ni več (ali pa zelo malo).

In kaj zdaj? Kakšno funkcionalno zvezo ima zdaj to z luknjo v bankah? Jasno, na ravni bilance celotne države je na eni strani bilance nekaj premoženja, ki je še ostalo prodajalcem od prodaje kapitalskih deležev vam (in drugim prevzemnikom), na drugi strani bilance pa luknja v bančnih bilancah. Toda med obema stranema bilance ni neposredne funkcionalne zveze, ni nobene pravne zveze. In zdaj dve logični vprašanji:

  1. Zakaj bi nas kot davkoplačevalce moralo zanimati, kaj so prodajalci naredili s kupnino od prodaje kapitalskih deležev vam? To ne zmanjšuje bančnih lukenj in naših davkov, ki jih bomo za pokritje teh lukenj morali plačati.
  2. Zakaj bi mene kot akademskega ekonomista moralo zanimati, koliko so v prevzemnih poslih zaslužili prodajalci? Mar to zmanjšuje strošek sanacije bank? Denimo, da sta s prodajo deležev veliko zaslužila Kad in Sod in da sta ta denar porabila za izplačilo pokojnin in kuponov denacionalizacijskih obveznic? In? To bi v vsakem primeru v skladu z zakonskimi obvezami morala narediti, zato pa vlagata v kapitalske naložbe, od koder črpata sredstva za pokrivanje zakonskih obvez. Lahko bi v istem času te deleže namesto vam prodala komu drugemu in enako zaslužila s prodajo. Toda to nima nobene funkcionalne zveze z luknjo v bančnih bilancah. Te njune prodaje deležev nimajo prav nobene zveze niti z nastankom luknje v bančnih bilancah niti s stroškom sanacije bank. Luknja v bančnih bilancah zaradi njunih prodaj ni nič večja ali manjša, niti se strošek sanacije bank ne bo zmanjšal zaradi tega, ker sta  Kad in Sod deleže prodala vam, ne pa komu drugemu.

Dejstvo je, da ste luknjo povzročili vi (in ostali prevzemniki) in da brez vašega nespametnega ravnanja te luknje ne bi bilo.

Ne bi želel, da bi izgledalo, da z zgornjim mislim samo na vas oziroma krivim vas osebno. Z »vi« je prst uperjen proti vsem, ki so se zapletli v prevzeme in povzročili to nesrečno situacijo. Se mi pa zdi nekoliko problematično, ker poskušate pozornost preusmeriti s sebe na prodajalce. Menim, da to s celotno zadevo nima nobene zveze, saj vas prodajalci niso silili, da kupite njihove deleže.

Še kratek odziv na dve drugi navedbi v vašem zadnjem odgovoru.

Prvič, pravite: »po prevzemu sem imel razgovore z uglednimi profesorji, ki (danes) vedo vse o stranpoteh prevzemov, a takrat sem dobil izjave, da bi na mojem mestu naredili podobno ter povabilo, da predavam o našem transparentem prevzemu (»by the book«) na podiplomskem študiju. Je korektno, da se potem vse lomi samo na nekaj osebah?« Verjamem, da so vas mnogi zaradi tega prevzema »v dobrih časih« hvalili, se vam prilizovali ali želeli vaš primer izpostaviti kot »primer dobre prakse«. Konec koncev ste dobili nagrado Združenja Manager. Verjamem tudi, da so se vsi tisti, ki so vas najbolj hvalili ali se vam najbolj prilizovali, takoj odmaknili od vas, čim so zavohali, da vam ne bo uspelo. Jaz ne spadam mednje, saj sem ves čas, ko je bilo to nepopularno, opozarjal na nesmiselnost menedžerskih prevzemov. Z Matjažem Gantarjem sva leta 2007 na straneh revije Manager imela podobno e-diskusijo na to temo.

Predpostavljam pa, da ste imeli v mislih Lahovnika in še koga iz akademskih vrst, ki je naglo »zamenjal ploščo«. Lahovnik je kasneje s populistično gonjo proti tajkunom dejansko naredil največ škode, saj bi se z bolj umirjenim pristopom dalo zmanjšati stroške cele prevzemne polomije.

In drugič, strinjam se, da bi se z bančno asistenco mnoga podjetja dalo rešiti ali vsaj zmanjšati stroške prevzemnega neuspeha.  Dober primer je Pivovarna Laško. Neumnost bi bilo Laško z nereprogramiranjem kreditov poslati v bankrot, dokler lahko Laško z bančno asistenco in pozitivnim denarnim tokom iz poslovanja v nekoliko počasnejši dinamiki odplačuje svoje kredite. Verjamem, da bi lahko banke podobno naredile z Merkurjem, če bi bile bolj modre in če ne bi bilo tiste politične protitajkunske gonje. Iz narodnogospodarskega vidika bi bilo to vsekakor bolj ugodno, saj bi bil strošek sanacije bank manjši.

Seveda pa je vse to zgolj »damage control mode« – zmanjševanje škode, ko je ta enkrat že nastala.

In da ne bom krivičen, vam in ostalim prevzemnikom v Sloveniji, ki ste kupovali podjetja v »napačnem času« in po previsokih cenah, se zadeva ni izšla. Nekaj podobnega kot zelo napačna poslovna odločitev. Toda prevzemi in združitve so nasploh podvrženi temu tveganju, da ne uspejo. Poznamo nekaj katastrofalno velikih flopov v zgodovini združevanja, denimo združitev AOLa in Time-Warnerja, združitev Daimlerja in Chryslerja, združitev Hewlett Packarda in Compaqa. Menedžerski prevzemi pa so nasploh v empirični študijah enoznačno opredeljeni kot škodljivi za prevzeto podjetje, razen kadar gre za podjetja, ki so tik pred propadom (in so zato tudi poceni). Škoda je le, ker v dobrih časih menedžerje trend rasti prihodkov tako zlahka zanese, da pozabijo na slabe izkušnje drugih in da za vsako konjunkturo pride kriza.

Lep pozdrav,

Jože

%d bloggers like this: