IMF priznava napako, čeprav bi mu vsaka gospodinja znala to že vnaprej povedati

Mediji so se včeraj razpisali o tem, da sta glavni ekonomist IMF Olivier Blanchard in kolega Daniel Leigh v “pismu priznala napake pri predvidevanju učinkov varčevalnih ukrepov za evropske države“. V bistvu gre za to, o čemer sem v Polomu varčevanja za vsako ceno pisal že v začetku novembra, ko sem povzel ugotovitve iz oktobrskega World Economic Outlook 2012, kjer je IMF spoznal napako in priznal, da so lahko varčevalni ukrepi v določeni konstelaciji škodljivi in da lahko države poženejo v recesijo. V vmesnem času sta Blanchard in Leigh še enkrat “zavrtela podatke”, naredila številne teste robustnosti in v working paperju IMF potrdila ugotovitve iz oktobra. No, resnici na ljubo sta ugotovila to, kar bi jima (nam) lahko že vnaprej povedala vsaka povprečno inteligentna gospodinja. Nadaljujte z branjem→

Andrej Baričič o sistemski korupciji

Poglejmo ureditev popoldanskega dela zdravnikov. Prepričan sem, da bi zdravniki morali imeti možnost opravljati več in dodatno plačanega dela v matičnih javnih zavodih, torej tudi v UKC. V nasprotju s tem pa so zakonodajalec, ministrstvo in zdravstvena blagajna v nekem obdobju po osamosvojitvi z roko v roki podpirali predvsem zasebno zdravstveno iniciativo. Z geslom, da lahko večjo učinkovitost zagotovita samo zasebna lastnina in trg, so pospešeno podeljevali koncesije posameznikom in organizacijam, ti pa niso izpolnjevali pogojev, ki jih narekuje zdrava kmečka pamet. Nadaljujte z branjem→

Razlike med fiziko in ekonomijo: kot da bi fizike prepričevali, da je obstoj Higgsovega bozona neumnost?

Aljoša Feldin

Nedavno sem se v družbi prijateljev znašel na branikih ekonomske znanosti. Začelo se je s floskulami o trenutni krizi, se nadaljevalo preko tega, da so vsega krivi ekonomisti, in končalo s tem, da ekonomija pa res ni znanost. Slednje pogosto slišim od ljudi z naravoslovno-tehnično izobrazbo, tako da sem kot fizik po osnovni izobrazbi, sklenil spisati nekaj misli o primerjavi ekonomije in fizike, dveh znanosti, ki sta na prvi pogled precej različni. * Nadaljujte z branjem→

(Raz)prodaja državnega premoženja?

Glavni očitek kritikov nove ureditve upravljanja premoženja v državni lasti v okviru Slovenskega državnega holdinga (SDH) je, da bo na ta način prišlo do (raz)prodaje državnega premoženja. Dvomim, da bo res. Iz preprostega razloga: ker političnim navezam bolj ustreza imeti pod kontrolo nekatera velika podjetja, saj lahko na ta način prek povezanih oseb vsako leto črpajo ven denar. Po domače povedano, kot pijavke ali zajedalci se prisesajo na denarni tok podjetij, ki imajo to nesrečo, da jih lastninsko obvladuje država. Če bi ta podjetja prodali, bi lahko samo enkrat (seveda nelegalno) potegnili provizije, nato pa bi bil enkrat za vselej konec te “zajedalske domačijske veselice”. Zato ne verjamem v (raz)prodajo državne lastnine. Nadaljujte z branjem→

Boško Šrot in njegova pravica

Po poročanju medijev je senat ljubljanskega okrožnega sodišča decembra lani zavrnil pritožbo nekdanjega predsednika uprave Pivovarne Laško Boška Šrota glede domnevnega oškodovanja pivovarne. Obtožnica proti Bošku Šrotu se nanaša na osem fizičnih in dve pravni osebi, pri čemer mu kot kazniva dejanja očitajo zlorabo položaja, ponareditev ali uničenje poslovnih listin in pranje denarja. Toda Boško Šrot ni zadovoljen z argumentacijo sodišča glede pritožbe. Nadaljujte z branjem→

Subvencioniranje šolske prehrane

Bine Kordež

Zadnje dni starega leta so v parlamentu sprejemali Zakon o šolski prehrani. Z njim so ponovno povečali upravičenja za subvencionirano šolsko prehrano, ki so bila z začetku leta znižana. Po pričakovanjih je bila sprememba zakona sprejeta z glasovi vseh navzočih. Kljub zaostreni proračunski situaciji, si razumljivo nihče ne želi nasprotovati predlogu, da bi bil nekaj večji delež učencev upravičen do brezplačne šolske prehrane (kljub temu, da je več kot polovica njih spomladi izglasovala poslabšanje pogojev). Nadaljujte z branjem→

John Perkins: Izpoved ekonomskega morilca

Moja žena se ukvarja s preganjanjem korupcije. Pred leti je začela brati in hotela tudi mene navdušiti nad knjigo Johna Perkinsa Confessions of an Economic Hit Man. Knjiga je izpoved ekonomskega svetovalca, ki je v službi ameriške korporacije “svetoval” vladam nerazvitih držav pri načrtovanju velikih infrastukturnih projektov in pri pridobivanju mednarodnih kreditov za njihovo financiranje. Namen naj bi bil pridobiti posle za ameriške korporacije ter posledično nerazvite države čim bolj zadolžiti. Nakar bi vstopile mednarodne finančne institucije, ki bi zadolženim državam predpisale strukturne reforme in varčevalne ukrepe v zameno za refinanciranje dolgov. S tem naj bi nerazvite države naredili gospodarsko in politično odvisne od ZDA. Nadaljujte z branjem→