Zavrtanik – Gorenjka: Letos je dobro bolj prazno

Andrej Mertelj

Za tale novoletni čas mogoče še ena obrobna zgodba, ki pa je na žalost tako poučna za tole nesrečno deželico.

Marca letos našo mamo pokličejo iz Pristopa, da za Gorenjko pripravljajo oddajo ob 90-letnici. Mama jim pisno odgovori, da so se nanjo kot dedinjo ustanovitelja, mojega pradeda Adolfa Zavrtanika že obrnili s prošnjo po sodelovanju v tovarniškem glasilu leta 1997. Ter da jim je tedaj izročila družinske fotografije (originale zaradi reprodukcije), ki jih še danes ni dobila vrnjene. In da so te družinske fotografije in njena zgodba neavtorizirano končale celo na korporativnih spletnih straneh Gorenjke na spletu in Facebooku. Ter da se jasno ne strinja z uporabo 90-letne tradicije, ker to enostavno ne drži.

Tovarna čokolade Zavrtanik, ki je bila ustanovljena leta 1922, je med vojno oskrbovala s čokolado partizanske odrede in v Nemčijo pošiljala približek čokolade z lešnikovovimi lupinami. Ter bila leta 1947 zaprta, oprema nacionalizirana, ustanovljena pa predhodnica današnje Gorenjke. Katero je po enem letu moral  praded  in nekaj članov družine prevzeti v upravljanje, saj so edini poznali tehnologijo. In kot nagrado dobili 10-letno prepoved izhoda iz države zaradi »nacionalnega interesa«. Skratka, nekaj zaradi česar bi si človek želel vsaj dostojno obravnavo intelektualne lastnine. Kar zgodovina, tradicija, dvorno dobaviteljstvo in logotipi ter fotografije nedvoumno so.

Poizkušamo najti srednjo pot, zato Žitu predlagamo, da se uporaba imena dovoli ob vzpostavitvi akcije »Mesec dobrega – darilo Gorenjke in dedičev Tovarne čokolade Zvrtanik«, ki v adventnem času podari darilne pakete ter lom meseca decembra. Lom je v tovarni čokolade tista čokolada, ki ne dosega standardov pakiranja. Nekaj kar je minimalen strošek za tovarno, pa ne bistvena razlika za otroška usta. Ker je bila Gorenjka vedno »leška« čokolada, so starši izbrali lokalne ustanove: Krizni center Kresnička Lesce, CUDV Matevža Langusa  Radovljica, Župnijska Karitas in Območno združenje RK Radovljica. S pripisom, da naj Žito spisek mogoče še malce razširi.  V skrbi za pravilno predstavljanje zgodovine tovarne čokolade Gorenjka in željo Žita po soudeležbi dedinje na marketinških dogodkih, smo za njeno udeležbo na takih dogodkih predlagali pavšalno nadomestilo v višini 1.500 €. S tem simboličnim zneskom bi bil skromno plačan čas in potni stroški udeležbe.

Tik pred predstavitvenim dogodkom 13.4.2012 se zdi, da smo že precej blizu dogovora. Načelna potrditev, dan intervju za RTV Slovenije, kampanja »leto  polno dobrega« z navedbo 90-letnice se prične.  Ko se v sredini maja zamenja uprava, komunikacija preneha. Zadnji dve e-poštni sporočili (zadnje oktober letos) ostaneta celo brez vljudnostnega odgovora. V decembru so mediji spet polni Gorenjke in »polnosti dobrega leta«, navedene organizacije pa po našem vedenju brez simboličnega, a sladkega in dobrodošlega darila.

Problematični (a poučni) se mi zdijo tile štirje ekonomski aspekti te zgodbe:

  • Malomarnost pri upravljanju z intelektualno lastnino. Namesto da bi tradicijo jačali in vanjo vlagali, so jim preveč podariti tudi drobtinice.
  • Nesposobnost razumeti kompromis in namesto o lastni ceni razmišljati o učinkih.
  • Dejstvo, da tako ali tako razmišljaš da bi tovarno prodal in je torej precej pomembno, kako je percepirano to, kar prodajaš. Tule imaš možnost »dokupiti« kritičnih 25 let. In zraven kot bonus dobiš še znamko »Kraljevi dobavitelj Jugoslovanskega dvora«, pa še kaj bi se našlo. Kako slep si lahko na vodstvenem položaju slovenske firme?
  • Evidentna, a očitno nikogar preveč moteča, diskrepanca med oglaševanim in realnostjo

Mogoče nam prihod »Lucky ’13« prinese razsvetljenje v slovenske uprave. Z njim pa drugačno, pametnejše ravnanje. In s tem tudi kak žarek preganjanja te večletne teme.

Vaju (Marja & Zdravko @ Žito) pa je lahko malce sram. Lahko bi poslala vsaj pakete, če že zapravite nekaj deset tisoč eurov za plakate.

One response

  1. Rispekt pradedu! Zgodba sploh ni obrobna, obrobna sta zgolj morbidna lika Marja in Zdravko. Neverjetno koliko uspešnega gospodarstva so ključavničarji čez noč uničili…in kolateralno zapečatili človeških usod…

    Sam sem se s problematiko prvič srečal po nekem norem naključju v začetku devetdesetih, v sto let starem kafiču, kamor naj bi pred ropi zlatokopov zahajala Butch Cassidy in Sundance Kid, v Telluridu, Colorado. Po celodnevnem smučanju na štiritisočakih in nekaj piva me je za šankom slovensko nagovoril neznanec. Ko sem uspel zapreti usta in sva se uskladila kaj kdo počne v teh krajih, je debata nanesla na njihovo družinsko sago, ki je zvenela holivudsko tragično, kot je bil holivudski človek pred menoj. Tomaž Remec, mu je bilo ime…potomec ustanovitelja tovarne Titan Kamnik, pomočnik režiserja v Star trek next generation… Nikoli več ga nisem srečal, sem se pa večkrat s problematiko…Martinova družinska zgodba, knjiga Ljube Sirca, Slovenija 1941-1945…in zgodba človeka, ki so mu post mortum vse odvzeli, čeprav so ga ustrelili Nemci…

    Katastrofa za tako majhen narod…je pa lepo opazovati, ko se kvalitetni geni prenašajo naprej…

%d bloggers like this: