Subvencioniranje šolske prehrane

Bine Kordež

Zadnje dni starega leta so v parlamentu sprejemali Zakon o šolski prehrani. Z njim so ponovno povečali upravičenja za subvencionirano šolsko prehrano, ki so bila z začetku leta znižana. Po pričakovanjih je bila sprememba zakona sprejeta z glasovi vseh navzočih. Kljub zaostreni proračunski situaciji, si razumljivo nihče ne želi nasprotovati predlogu, da bi bil nekaj večji delež učencev upravičen do brezplačne šolske prehrane (kljub temu, da je več kot polovica njih spomladi izglasovala poslabšanje pogojev).

Sistem je zastavljen tako, da so otroci in dijaki socialno šibkejških družin upravičeni do brezplačne šolske prehrane, premožnejši pa morajo vsaj tretjino prispevati sami. Rešitev je seveda logična, vseeno pa odpira nekaj dilem. Kot prvo ni odveč omeniti, da so vsi zaposleni v skladu s kolektivnimi pogodbami in zakonom upravičeni do nadomestila za prehrano v višini okoli 70 evrov mesečno. Za otroke pa ta upravičenja spreminjamo ter subvencije v ta namen povečujemo ali zmanjšujemo glede na proračunske razmere. Res gre v prvem primeru za nekakšno obliko dodatne plače. Vseeno pa to ne spremeni dejstva, da so si zaposleni pravico do plačanega obroka zagotovili, pri otrocih pa je predmet vsakokratnega »trgovanja«, kljub temu da gre za približno desetkrat manjši znesek.

Drugo pa je sam princip ugotavljanja upravičenja do subvencionirane prehrane. Najprej imamo zakon, ki zelo natančno določa pogoje upravičenja do posamezne višine subvencije, nato seveda centre za socialno delo, ki ta upravičenja ugotavljajo (resda v povezavi z upravičenji do otroškega dodatka) ter seveda še vso evidenco v šolah. Pri vsem skupaj je kar ogromno administriranja. Prav tako pa ne moremo mimo dejstva, da tudi s tem določilom otroke na nek način delimo na revnejše in premožnejše, da morajo dokazovati svoje nižje dohodke in upravičenja do subvencij. Lahko se strinjamo, da naj bi otroci premožnejših staršev za razliko od ostalih, delno prispevali za malico. A v bistvu so takšni prispevki in plačila po vsebini nekakšen dodatni davek na njihove višje zaslužke.

Mar ne bi bilo zato bolj enostavno in morda tudi bolj pravično, da bi ta dodatna plačila zagotovili z malenkostno višjo obdavčitvijo višjih prejemkov, otroci pa bi bili brez ločevanja na revne in bogate  upravičeni do brezplačne malice? Da bi tistih 20 evrov, kolikor mora na primer danes premožnejša družina plačati mesečno za malico dveh šolarjev, raje plačala v obliki višje dohodnine. Prispevek premožnejših družin (po sprejetih merilih naj bi mednje spadalo okoli tretjina otrok v osnovni in srednji šoli) je okoli 6 milijonov letno. Ta znesek bi lahko pobrali preko nekaj višje dohodnine. Zadoščal bi na primer dvig srednje dohodninske stopnje za 0,4 odstotne točke na 27,4 %. Samo s spremembo ene številke v Zakonu o dohodnini bi dosegli popolnoma enake finančne učinke za družine in proračun kot danes z vso potrebno evidenco, delitvijo otrok in mesečnim plačevanjem.

Seveda smo vsi proti dvigovanju obdavčitve plač, ki je že tako visoka. A vseeno je daleč bolj enostavna in enako učinkovita, kot je posredno obdavčevanje višjih prek drugih oblik plačila posameznih storitev. Res je tudi, da bi bili v primeru obdavčitve plač ta prispevek plačevali vsi, tudi tisti brez otrok – a večina jih tako ali tako ima (tudi študentje imajo financirano prehrano).

Je pa pri zavzemanju za pomoč socialno šibkejšim otrokom prisoten še en zanimiv učinek naše davčne zakonodaje, katerega se ljudje niti ne zavedajo (bojim se, da tudi na ministrstvih, ki so oblikovali takšno zakonodajo, ne). Vemo, da so otroci v družinah z nižjimi prejemki upravičeni do otroškega dodatka. Manjši ko so prejemki, večji je dodatek, nad določenim cenzusom pa otroškega dodatka ni. Na spodnji sliki je prikazana višina otroškega dodatka (zeleno polje) v primeru dveh otrok glede na neto prejemke staršev (predpostavka, da imata oba starša enako neto plačo, ki je navedena na spodnji osi ter da nimata drugih prejemkov). Če imata npr. oba starša po 930 evrov neto mesečne plače (ali skupaj 1.860 evrov ne glede na to, koliko kdo zasluži), dobita 112 evrov otroškega dodatka za oba otroka.

Poleg otroškega dodatka pa so družine upravičene še do olajšav pri plačilu dohodnine. Oče ali mati, kdor otroke pač prijavi, plača nekaj nižjo dohodnino zaradi koriščenja olajšav in ima posledično višjo plačo kot sicer. Ta številka sicer ni nikjer eksplicitno napisana in prejemniki običjano niti ne vedo kolikšen je znesek tega »skritega« prejemka, enostavno je plača nekaj višja.

Ima pa to nadomestilo za otroke precej drugačne značilnosti kot smo jih vajeni pri vseh drugih nadomestilih. Prejemki iz naslova olajšav se z večanjem plače namreč povečujejo. V skladu z veljavno zakonodajo olajšava znižuje osnovo od katere se plačuje dohodnina. In ker osebe z nižji prejemki dohodnine praktično ne plačujejo, tudi nimajo nobenih olajšav. Osebam z visokimi prejemki pa se zniža osnova, od katere plačujejo dohodnino po 41 % stopnji in zato je pri njih učinek olajšave za otroke dokaj visok. Olajšava za dva otroka pri starših z najvišjimi prejemki tako znaša 170 evrov mesečno in se zmanjšuje z padanjem prejemkov.

Otr-dodatki

Vir: Lastne simulacije

Na zgornji sliki je zesek olajšave prikazan z rumenim poljem, ki se povečuje z zviševanjem prejemkov. In če obe nadomestili za otroke seštejemo, ugotovimo, da vsaka družina dobi za dva otroka približno 200 evrov mesečno in to ne glede na višino njihovih prejemkov. Pri visokih plačah več v obliki olajšav, pri nizkih pa v obliki otroškega dodatka. Ali je to prav ali ne, se ne bi opredeljeval, prepričan pa sem, da se tega učinka ob sprejemanju zakonodaje parlamentarci niso zavedali oz. jim ni bil na takšen način predstavljen. Tak princip je bil pravzaprav sprejet že pred mnogimi leti in zadnja leta je samo diskusija o višini otroškega dodatka ter cenzusov zanje ter za olajšave.

Glede na prikazane učinke nadomestil za otroke bi se brez ovir lahko odločili za drugačen način izplačevanje. Vsakemu otroku bi preprosto nakazali približno 100 evrov ter ukinili vse otroške dodatke in olajšave. Finančni učinek takšnega izplačila bi bil enak tako za proračun kot za prejemke družin, pa tudi preglednost bi bila večja. Predvsem pa bi se izognili vsemu nepotrebnemu administriranju.

Slednja sprememba seveda močno posega v same načine izračuna, višine plač in proračunske postavke. Vseeno pa bi bilo enkrat smiselno proučiti tudi take možnosti, predvsem pa preveriti upravičenost olajšav za družine z visokimi prejemki. Pri manjših izdatkih, kot so na primer subvencije za šolsko prehrano, pa bi predlagane korekcije lahko sprejeli dokaj hitro. Da bi namesto raznih evidenc in ugotavljanja socialnega statusa otrok ter njihove delitve, preprosto vsem otrokom zagotovili brezplačno prehrano, premožnejši pa bi to poravnali preko malenkost višje obdavčitve.

One response

  1. Ste to vi, gospod Kordež?
    Moram vam povedati, da je analiza odlična in pričakujem, da boste predlog sami ali preko JPD, posredovali ustreznemu ministrstvu. To je vajina skupna dolžnost in odgovornost. Če pa mislite drugače, mi povejte, pa bom. Ker nekdo mora.

%d bloggers like this: