Alojz Ihan o religioznem bančnem fundamentalizmu

In to je prava težava sodobnega sveta. Da ubogi lastniki in deležniki vseh številnih tovarn in bank ne morejo požreti vsega, kar imajo. In bi zato radi v tem krhkem svetu svojo moč in vrednosti prenesli nekam v prihodnost.

Ne gre za pohlep kapitala, ampak iluzijo njegovih lastnikov (skupaj z navadnimi upniki na pokojnine), da je vrednost denarja mogoče prenašati (s pomočjo bank) v prihodnost. Zavoljo te religije (in v strahu, da bančnega boga morda ni) so ljudje pripravljeni zaupati bankam in njihovemu uničevanju gospodarstva v gonji po dolgoročnem ohranjanju vrednosti denarja, ki zaradi narave sveta ni mogoče. Ni težava količinsko kopičenje denarja in bogastva, ampak (neuspešno) izsiljevati čas.

In zato si je treba priznati: želja, da bi človek ohranil vrednost današnjega premoženja v prihodnost, je enako iluzorna, kot bi želel podaljšati trajanje svojega življenja v večnost. Obe želji sodita na področje religije, zato mora biti njuno uresničevanje umeščeno v cerkvene objekte. Na žalost se cerkve, ki poskušajo v večnost podaljševati vrednost denarju, imenovane banke, štejejo med gospodarske, in ne verske ustanove, kar povzroča veliko zmedo. Ker so iste banke, ki so posvečene povsem religioznim (in ustrezno nemogočim) ciljem, hkrati namenjene tudi služenju praktični ekonomiji.

Današnje velike banke in kapitalski skladi so ustanove verskega fundamentalizma, ki zaradi svoje vere, da je vrednost premoženja mogoče ohranjati za prihodnost, posiljujejo denar, ki je namenjen za praktično in kratkoročno menjavo dela in dobrin med trenutno živečimi ljudmi. Manj kot četrtina denarja je danes menda posvečena nereligioznim gospodarskim projektom, preostalo je religiozni fundamentalizem. Zato, da pokojninski skladi vzdržujejo vero nemških upokojencev v prihodnje ohranjanje vrednosti njihovega denarja, so Grčijo in Španijo pozidali s turističnimi svetišči ter s tem posredno zadolžili Grke in Špance, da bi se za desetletja naprej zavezali negovati vse tiste betežne starce.

Ampak to pomeni, da tudi naše pokojnine v prihodnosti ne moremo zagotoviti z danes zasluženim denarjem, ampak bomo v vsakem primeru v prihodnosti enake usode z našimi potomci. Če bo njim šlo dobro, bo najbrž šlo tudi nam, in nasprotno. Vsako načrtovanje varnosti v prihodnosti je iluzija. In ker to v sebi vemo, se branimo pred resnico s strahom in versko zagledanostjo v moč denarja in bank, ki naj bi ohranjala naše premoženje tudi v času, ko mi osebno ne bomo več močni.

Vir: Finance

%d bloggers like this: