Odgovor, ki ga na zahodu nočejo slišati, je: ker ne išče hitre zmage, ampak globoko zmago. Cilj je geopolitično predrugačiti svet, ustvariti multipolarni svet, to pa je mogoče samo z efektivno razorožitvijo zahodnih držav. Rusija in Iran danes počneta točno to – Rusija bo z vojno v Ukrajini efektivno razorožila države EU in V. Britanijo, hkrati pa v precejšnji meri tudi ZDA. Iran pa bo efektivno razorožil ZDA in Izrael in ZDA vojaško pregnal iz Bližnjega vzhoda. Glavni zmagovalec pa bo (ob Rusiji, Iranu in BRICS) predvsem Kitajska, kajti z razorožitvijo ZDA in umikom iz Bližnjega vzhoda se bodo ZDA postopoma umaknile tudi iz Azije – nazaj v svojo zahodno hemisfero. Kitajska dobiva to geopolitično vojno brez enega samega strela. Zanjo se bojujeta Rusija in Iran.
Gledamo zgodovinske geopolitične premike, le da se jih večina ne zaveda. Spodaj je dober zapis na temo vloge rusko-ukrajinske vojne v tej geopolitični vojni, katerega avtor je Yan Amar (strojni prevod).
Yan Amar
Mnogi še naprej z osupljivo naivnostjo ponavljajo, da bi Rusija s svojo vojaško močjo lahko Ukrajino strla v le nekaj tednih.
To je poenostavljena razlaga, ki povsem spregleda globljo naravo tega spopada.
Moskva ne vodi vojne proti državi s štiridesetimi milijoni prebivalcev. Prek Ukrajine se spopada s celotnim atlantističnim blokom, z Natom kot celoto, njegovimi obveščevalnimi službami, arzenali, sateliti, vojaško industrijo in medijskim strojem.
Ukrajina je zgolj prizorišče vojaških operacij, bojišče v prikriti svetovni vojni.
V takšnih razmerah zamisel o hitri zmagi nima smisla.
Da, Rusija bi lahko Kijev v nekaj dneh zravnala z zemljo.
Da, lahko bi uničila ukrajinsko infrastrukturo in državo povsem razdejala.
Toda takšna odločitev bi imela izjemno visoko človeško in politično ceno: več deset tisoč mrtvih civilistov, soglasno mednarodno obsodbo, prekinitev odnosov s strateškimi partnerji in izgubo vpliva na globalnem jugu.
Moskva je zato izbrala bolj prefinjeno, počasnejšo, a tudi precej bolj ambiciozno strategijo.
Ta združuje vojaški pritisk, gospodarsko vojno, diplomatske bitke, geopolitični vpliv in informacijsko vojno. Cilj ni zgolj vojaška zmaga, temveč trajno preoblikovanje svetovnega reda.
Razumeti je treba tudi, da je današnja Ukrajina eno najbolj militariziranih in utrjenih ozemelj na svetu.
Za milijarde evrov zahodnega orožja, izpopolnjeni sistemi zračne obrambe, obrambne črte, razporejene v globino, podzemni bunkerji, stalen satelitski nadzor: v takšnih razmerah bi celo ameriška vojska ob vsej svoji moči napredovala z velikimi težavami.
Rusija zato ravna previdno, saj regij, za katere trdi, da ji zgodovinsko pripadajo, ne sme spremeniti v ruševine.
Napreduje počasi, utrjuje vsak meter osvojenega ozemlja, organizira referendume, vzpostavlja upravo in se že pripravlja na povojno obdobje.
Ta strateška odločitev je povsem smiselna, če prisluhnemo analizam Emmanuela Todda, uglednega francoskega zgodovinarja in antropologa, ki v tej vojni vidi veliko več kot ozemeljski spor.
Za Todda gre za civilizacijski spopad med Zahodom v zatonu in Rusijo, ki zagovarja bolj tradicionalno pojmovanje politične in družbene ureditve, bolj oprto na suverenost.
Opozarja, da Zahod kljub navidezni gospodarski in tehnološki premoči kaže znake globoke krhkosti: staranje prebivalstva, krizo zaupanja, deindustrializacijo in izgubo ideološke orientacije.
Todd poudarja ključno dejstvo: Rusija to vojno vodi z zgolj 3,3 % svojega BDP, kar pomeni velikanski, a vzdržen napor, medtem ko so precej bogatejše države Nata prisiljene porabljati ogromne vsote že samo za ohranjanje ravnotežja.
Ta na prvi pogled tehnični podatek razkriva globoko strateško neravnovesje.
Kot poudarja Todd: če se država, ki je sposobna vzdrževati svetovno vojno s 3,3 % svojega BDP, lahko postavi po robu celotnemu Natu, to pomeni, da Zahod ni več to, kar je nekoč bil.
Pomeni, da zahodna hegemonija zdaj temelji na iluziji: iluziji lastne moči.
John Symers, ameriški analitik, ki je pogosto deležen kritik zaradi svoje pronicljivosti, gre še dlje.
Opozarja, da Nato, Združene države Amerike, Evropska unija, Japonska in Južna Koreja skupaj predstavljajo prevladujoč delež svetovnega BDP, ki močno presega ruskega.
Kljub tej ogromni razliki pa se Moskva ne le upira, temveč tudi napreduje.
To dokazuje, da se dejanska moč ne meri zgolj z gospodarskimi kazalniki.
Temelji tudi na povezanosti naroda, sposobnosti vztrajanja, politični volji in globokih zgodovinskih koreninah določenega projekta.
Symers govori o »ruskem paradoksu«: o državi s skromnejšimi gospodarskimi viri, ki se zmore sama postaviti po robu kolektivnemu Zahodu, ker njena strategija temelji na potrpežljivosti, odpornosti in jasnih ciljih.
Zato je čas v tej vojni ključnega pomena.
Dlje ko traja, bolj se sesuva ukrajinsko gospodarstvo, bolj se Zahod izčrpava z dobavami orožja in bolj se evropske in ameriška družba naveličujejo financiranja spopada, ki v očeh njihovih državljanov nima več smisla.
Vsak mesec, ki mine, dodatno razkriva notranje razpoke v zahodnem svetu in krepi položaj Rusije.
Počasnost Rusije torej ni znak šibkosti, temveč dolgoročna strategija.
Ne prizadeva si za silovito in spektakularno zmago, temveč za strukturno in trajno.
Z dejstvi želi pokazati, da je svetovnemu redu, osredotočenemu na Zahod, pošla sapa.
In v tem zgodovinskem spopadu se Moskva ne bori zgolj za Ukrajino: bori se za novo opredelitev svetovnih razmerij moči, za konec stoletij enostranske hegemonije in za odprtje poti v multipolarni svet.
Vprašanje, zakaj Rusija vojne ni hitro končala, je torej napačno vprašanje.
Ne želi je hitro končati. Želi doseči zmago, ki bo segala globlje …
Želi, da se ob koncu tega spopada ne bi zamenjala le zastava na neki stavbi, temveč bi se končalo celotno obdobje.
Kajti danes v Kijevu, Donecku ali Harkovu ni na kocki le usoda ene države, temveč usoda sveta.
