V New York Timesu so izkoristili priložnost, da zbrcajo Donalda Trumpa, ki je hotel z vojno proti Iranu demonstrirati ameriško vojaško premoč, vendar je po oceni Davida Sangerja in Erica Schmitta dosegel nasprotno – zgolj razkril je njene omejitve. V članku opisujeta serijo zaporednega umikanja ameriških sil, ki vse težje vzdržujejo svojo prisotnost na območjih, od koder naj bi odvračale nasprotnika. Zadnji primer je nagli umik dvanajstih bombnikov B-1 iz britanske baze Fairford. Trump dogodek zmanjšuje na nepomemben previdnostni ukrep, državni sekretar Marco Rubio pa govori o običajnem prerazporejanju vojaških zmogljivosti. Toda za tema pojasniloma se skriva precej bolj neprijetna zgodba.

Neposredni razlog za umik iz Britanije naj bi bile konkretne in menda verodostojne informacije, da operativci, povezani z Iranom, pripravljajo napade z brezpilotniki na letala in ameriške vojake. Napadalci naj bi jih lahko izvedli neposredno iz okolice baze, torej brez premagovanja velikih razdalj ali zapletenih sistemov protizračne obrambe. Avtorja opozarjata na podobnost z ukrajinskim napadom na ruska letališča, pri katerem so brezpilotnike pretihotapili globoko v državo in jih izstrelili iz tovornjakov. Za Pentagon je ta umik še posebej neprijeten, saj niti umik zunaj dosega nasprotnikovih raket ne zagotavlja varnosti. Ranljivo je postalo tudi zaledje, ki je desetletja veljalo za skoraj nedotakljivo.

Toda umik bombnikov iz Britanije nazaj domov v Ameriko je zgolj zadnja faza v epskem vojaškem umiku iz Bližnjega vzhoda. Ameriško osebje so že evakuirali iz oporišč v Bahrajnu, Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih in Katarju, številne od trinajstih glavnih baz v regiji pa so postale neprimerne za uporabo. Iranski napadi so poškodovali radarje, komunikacijsko infrastrukturo, objekte za vzdrževanje, skladišča goriva in letala za oskrbo z gorivom. V napadu na operativni center v kuvajtskem pristanišču Šuajba je umrlo šest ameriških vojakov. Del osebja so preselili v hotele in poslovne prostore, vendar so Iranci odkrili tudi nekatere od teh lokacij in jih začeli napadati. Začasne rešitve so tako razkrile tudi pomanjkljivo pripravljenost na vojno, ki naj bi bila po prvotnih pričakovanjih hitro končana.

Ti umiki ameriške sposobnosti napadanja sicer niso odpravili, so pa jo logistično zelo zapletli in podražili. Bombniki lahko cilje še vedno dosegajo iz Združenih držav, vendar potrebujejo daljše polete in več oskrbe z gorivom. Letalonosilne skupine lahko delujejo v Arabskem morju, toda njihova oskrba se mora zdaj namesto na Bahrajn opirati na približno 3.500 kilometrov oddaljeni Diego Garcia sredi Indijskega oceana, kar podaljšuje dobavne poti in povečuje stroške. Prav to je bila doslej ključna prednost mreže ameriških oporišč – omogočala je hitro, trajno in logistično obvladljivo uporabo sile daleč od doma. Vojna, ki naj bi potrdila uporabnost te mreže, je pokazala, kako jo je razvoj raketne in dronske tehnologije pri nasprotnikih naredil zastarelo in neuporabno.

Iran je ob ameriških napadih seveda utrpel precejšnjo škodo in gospodarske posledice ameriške pomorske blokade niso majhne. Toda nič od tega ni preprečilo iranskih napadov na ameriško infrastrukturo in prisilnih premikov ameriških sil. ZDA obenem niso sposobne zagotavljati svobodne plovbe skozi Hormuško ožino in dele Rdečega morja, čeprav je bilo prav varovanje pomorskih poti desetletja eno glavnih opravičil za njihovo regionalno prisotnost. Razkorak med sposobnostjo uničevanja nasprotnika in sposobnostjo zagotavljanja želenega strateškega izida postaja vse bolj očiten.

Trump medtem vztraja pri pripovedi o skorajšnjem iranskem zlomu. Blokada naj bi državo gospodarsko zadušila in jo prisilila v dogovor, poročila o težavah ameriške vojske, pomanjkanju streliva in drugih neuspehih pa razglaša za lažne novice. Vendar se rok za zmago nenehno odmika. Ob začetku napada 28. februarja je pričakoval uspeh v nekaj dneh, nato v nekaj tednih; zahteval je brezpogojno predajo in že po treh tednih razglašal popoln iranski poraz. Zdaj napoveduje, da bo Iran popustil po ameriških volitvah. Vojaška realnost tako vse težje sledi političnemu koledarju Bele hiše.

Za ameriški varnostni aparat je posebej neprijetno sporočilo, ki ga takšni umiki pošiljajo nasprotnikom. Nekdanja visoka predstavnica Pentagona Dana Stroul opozarja, da nagle premestitve rušijo operativno načrtovanje in moralo, Iran pa lahko iz njih sklepa, da je z dovolj verodostojno grožnjo mogoče prisiliti ZDA k umiku tudi daleč od Bližnjega vzhoda. Pentagon po navedbah članka kongresu noče predložiti niti ocen stroškov obnove poškodovanih oporišč. Ti bi lahko dosegli več deset milijard dolarjev, medtem ko stroški vojne vsak mesec naraščajo za dodatne milijarde. Nekaterih baz vojska očitno niti ne želi več obnavljati, temveč razmišlja o drugačni razporeditvi sil ter novih objektih v Izraelu in Jordaniji – dobrih tisoč kilometrov stran od iranskih zahodnih meja, katerih vzpostavitev bi zahtevala leta in dodatna sredstva.

Razumem svojevrstno bolečino obeh avtorjev članka v NY Timesu, ki se zgražata nad Trumpovim sramotnim umikom iz Bližnjega vzhoda in nenadno razgalitvijo ameriške nemoči. Toda to so preprosto posledice tehnološkega razvoja, ki so ga Američani prespali. Obvladovanje tehnologije natančnih hiper nadzvočnih raket in brezpilotnikov je spremenila pogoje vojskovanja, zaradi katerih velikih stalnih oporišč v dosegu močnih raketnih sil ni več mogoče zanesljivo braniti. Nasprotnik pozna njihove lokacije in lahko udarja po radarjih, skladiščih goriva, komunikacijah in letalih na tleh. Iranu za omejitev ameriškega vojaškega delovanja ni treba premagati celotne ameriške vojske. Dovolj je, da onesposobi infrastrukturo, brez katere ta ne more učinkovito delovati. Vztrajati v takšnih bazah samo zato, da umik ne bi bil videti kot poraz, bi pomenilo žrtvovati vojake in opremo za televizijsko podobo ameriške nepremagljivosti. Zato je umik ameriške vojske iz bližine iranskih raket racionalna vojaška poteza.

Trumpova katastrofalna napaka je bila predvsem to, da se je pustil Netanjahuju zapeljati v napad na Iran z očitno napačno predstavo o ameriški vojaški moči in obvladljivosti vojne. Zastarelo predstavo o ameriški vojaški moči iz filma Top gun in časa ameriškega napada na Irak. Tega sveta ni več. In Tumpova odločitev za napad je le razgalila to iluzijo in strukturno ranljivost, ki je obstajala že prej, vendar je v Washingtonu niso želeli videti.

Če je v tej katastrofi sploh mogoče najti kaj koristnega, je to opozorilo pred še nevarnejšimi odločitvami v Aziji. Za ameriške politične elite je bolje, da so to lekcijo dobile zdaj in od Irana, kot da bi jo prvič zares spoznale v neposrednem spopadu s Kitajsko. Zdaj vedo, da se s Kitajsko ne morejo kosati in da je bolje, da se mirno in dostojanstveno umaknejo tudi iz Azije, preden bi bili prisiljeni bežati zaradi napačne presoje svoje moči.