Nemčija plačuje račun za politiko nizkih plač in premalo javnih investicij
Isabel Schnabel, članica izvršilnega odbora ECB, v govoru »Made in Europe«, ki ga je imela 13. novembra v Vilni, zavrača predstavo o splošnem evropskem gospodarskem zatonu. Evropska gospodarstva se razvijajo različno: države evropskega juga so okrepile rast in naložbe, največje težave pa so se preselile v tradicionalno industrijsko jedro, predvsem Nemčijo. Evropa ohranja pomembne institucionalne in socialne prednosti, vendar mora za njihovo dolgoročno vzdržnost povečati produktivnost ter izboljšati pogoje za domače naložbe.
Ključna novost govora Schnablove je, da je po njeni presoji bistvo nemškh težav napačno diagnosticirano. Med letoma 2019 in 2024 se je nemški realni BDP na prebivalca zmanjšal za 0,5%, toda tudi med letoma 1999 in 2019 je gospodarstvo raslo le za povprečno 1,4% letno. Visoki stroški energije, protekcionizem in kitajska konkurenca nedvomno otežujejo poslovanje, vendar izgubljanje izvozne konkurenčnosti ni zadostna razlaga stagnacije. Temeljna slabost je dolgotrajno šibko domače povpraševanje, zaradi katerega je Nemčija izrazito odvisna od gospodarskih razmer drugod. V fragmentiranem svetovnem gospodarstvu takšna odvisnost postaja vse manj vzdržna.
Schnabel izvor tega neravnotežja povezuje tudi z zavestnimi ekonomskopolitičnimi odločitvami. Realna zasebna potrošnja v Nemčiji je od leta 1999 rasla za manj kot 1% letno, počasneje kot v večini drugih razvitih gospodarstev. Reforme na začetku tega stoletja so namerno zavirale rast realnih plač, s čimer se je zmanjševal delež dohodka, namenjen zaposlenim, povečevali pa so se dobički in prihranki podjetij. Politika, usmerjena v stroškovno konkurenčnost, je tako hkrati omejevala kupno moč prebivalstva in razvoj domačega trga, ki bi lahko zagotavljal stabilnejšo podlago gospodarski rasti.
Ker povečanim prihrankom niso sledile ustrezno visoke domače naložbe, se je presežek kapitala usmerjal v tujino in financiral rast drugih gospodarstev. Visok presežek tekočega računa je zato odražal tudi nezadostno domačo porabo in investiranje. Schnabel ocenjuje, da bi Nemčija ob večji potrošnji gospodinjstev in večjih naložbah podjetij verjetno dosegala višjo in bolj uravnoteženo rast, čeprav bi bil njen zunanjetrgovinski presežek manjši. Po ocenah Evropske komisije, ki jih navaja v govoru, bi bil z gospodarskimi temelji skladen presežek tekočega računa približno 1,2% BDP, torej bistveno manjši od dejanskega.
Schnablova obuja keynesianizem v državi, kjer je vrlina šparanje
Odgovor na nemško razvojno sklerozo naj bi bile ciljno usmerjene javne naložbe. Schnabel pozdravlja nemški fiskalni impulz, ki ga označuje za največjega po drugi svetovni vojni. Naložbe v infrastrukturo, zeleni in digitalni prehod ter obrambo povečujejo domače povpraševanje in proizvodne zmogljivosti. Ob premišljeni izbiri projektov in spremljajočih reformah lahko spodbudijo zasebne naložbe ter povečajo potencialno rast. Država tako z investiranjem izboljšuje pogoje, zaradi katerih se podjetjem splača širiti dejavnost doma.
Nemčiji namreč ne primanjkuje podjetniškega znanja ali donosnih investicijskih idej: njena podjetja širijo proizvodnjo v tujini, domače naložbe pa zaostajajo. Pomembno je torej spremeniti pogoje za razporejanje kapitala. Javne investicije in reforme lahko več zasebnega kapitala zadržijo doma. Schnabel poudarja, da nemški fiskalni položaj takšno ukrepanje omogoča; če naložbe povečajo potencialno rast, lahko izboljšajo tudi vzdržnost javnih financ, njihove koristi pa se prenesejo v preostalo Evropo.
Na ravni EU Schnabel veliko pričakuje od tako imenovanega 28. režima, prostovoljnega skupnega pravnega okvira za podjetja, imenovanega »EU Inc.«. Ta bi podjetjem vseh velikosti olajšal ustanavljanje, financiranje in čezmejno širitev ter zmanjšal stroške prilagajanja različnim nacionalnim pravilom. Skupna pravila korporacijskega prava bi evropskim podjetjem pomagala doseči večji obseg poslovanja in ohraniti razvojne dejavnosti v Evropi. Režim bi dopolnjeval obstoječe nacionalne sisteme, pri čemer širše poenotenje obdavčitve, delovnega prava in socialne varnosti ostaja zunaj njegovega dosega.
Do pričakovanj glede 28. režima sem precej bolj skeptičen. Poenotenje pravil za ustanavljanje in upravljanje podjetij je lahko koristno, vendar samo po sebi ne bo prineslo niti celovite harmonizacije poslovnega okolja niti preobrata v evropskem poslovnem dinamizmu. Kot priznava tudi analiza ECB o omejitvah predloga EU Inc., davčne, delovnopravne in številne druge nacionalne razlike ostajajo. Prav tako ostaja vprašanje, koliko evropska politika konkurence in državnih pomoči podjetjem omogoča rast, povezovanje in prevzemanje konkurentov. Če združitve presojamo predvsem skozi nevarnost povečanja tržne koncentracije, premalo pa skozi potrebni obseg raziskav, naložb in globalnega nastopanja, lahko zavremo nastanek podjetij, ki bi lahko konkurirala ameriškim in kitajskim velikanom. Podobno lahko preozko razumevanje državnih pomoči omejuje razvojno politiko v panogah, kjer konkurenti uživajo obsežno javno podporo. Tudi Mario Draghi opozarja, da mora Evropa v strateških sektorjih bolje povezati varovanje konkurence s konsolidacijo in inovacijami. Evropska pravna oblika podjetja tega političnega protislovja ne bo odpravila.
Bistveno pomembnejša je diagnoza nemške stagnacije, zlasti zato, ker jo izreka nekdanja članica nemškega sveta ekonomskih strokovnjakov, danes članica izvršilnega odbora ECB. Iz samega središča napak evropske ekonomske politike prihaja ugotovitev, da dolgoletno zaviranje plač in domače porabe ni ustvarilo zdravega razvojnega modela. Kdor razmišlja v kategorijah sektorskih bilanc, v tem sicer ne bo našel presenečenja: presežek nacionalnega varčevanja nad domačimi naložbami se računovodsko pokaže kot presežek tekočega računa. Toda politični pomen te ugotovitve je velik. Nemčija je z omejevanjem rasti plač in nezadostnim investiranjem doma sistematično povečevala odvisnost od povpraševanja drugih držav, nato pa posledice te odvisnosti razlagala predvsem s previsokimi domačimi stroški. Schnabel s svojo diagnozo postavlja pod vprašaj prav to logiko, ki je desetletja usmerjala nemško gospodarsko politiko in se kot razvojni recept izvažala tudi drugim evropskim državam.
Iz takšne diagnoze bi morala slediti tudi drugačna gospodarska politika. Nadaljnje zaviranje plač, zmanjševanje javne porabe ali zviševanje DDV bi ob nespremenjenih drugih okoliščinah dodatno oslabilo prav domače povpraševanje, ki že zdaj predstavlja osrednjo slabost gospodarstva. Potrebna je kombinacija rasti realnih dohodkov prebivalstva in obsežnih, dolgoročno načrtovanih javnih naložb v promet, energetiko, stanovanja, izobraževanje in tehnološko infrastrukturo. Podjetja bodo več investirala doma, če bodo imela ustrezno infrastrukturo, dostopno energijo in dovolj kupcev, ki bodo njihove proizvode lahko plačali. Dobro izbrane javne naložbe lahko zato hkrati povečajo naročila danes in produktivnost jutri, s tem pa razširijo tudi prihodnjo davčno osnovo. Njihovo uspešnost je treba presojati po teh učinkih, ne zgolj po začetnem povečanju izdatkov. V fragmentiranem svetovnem gospodarstvu postaja krepitev domačega in evropskega povpraševanja temelj razvojne odpornosti, saj svoje rasti ne moremo trajno graditi na pričakovanju, da bodo druge države pripravljene povečevati zadolževanje in uvoz.
To so revolucionarne ugotovitve, če pomislimo, od kod prihajajo. Majhen korakec za osnove makroekonomije, toda gromozansko velik korak za neoliberalno ECB in ordoliberalno Nemčijo.