Evropska energetska in podnebna politika proti zakonom fizike in zdravi pameti

Evropa sanja o podnebni nevtralnosti in izganja industrijska podjetja, Kitajska pa jih z veseljem sprejema

Po začetku vojne v Ukrajini in izgubi poceni ruskega plina je BASF začel krčiti del proizvodnje v Nemčiji, medtem ko je nadaljeval širitev proizvodnih zmogljivosti na Kitajskem. Razsežnost energetskega šoka ponazarja podatek, da so njegovi evropski obrati samo leta 2022 za zemeljski plin plačali 2 milijardi evrov več kot leto prej. V tem kontekstu Dale Wen opisuje pogovor z nemškim diplomatom oktobra 2024: oba je skrbela deindustrializacija Nemčije, vendar je diplomat našel razlog za optimizem v novem BASF-ovem kompleksu na Kitajskem, ki naj bi deloval izključno na zeleno energijo. Wen v tej zgodbi prepoznava protislovje evropske razprave o zelenem prehodu: medtem ko proizvodnja doma postaja nekonkurenčna, se širitev petrokemične industrije na Kitajskem predstavlja kot okoljski uspeh.

Kompleks v Zhanjiangu je predvsem ogromna industrijska naložba. BASF je vanj vložil približno 8,7 milijarde evrov, s čimer je nastalo njegovo tretje največje integrirano proizvodno območje, za Ludwigshafnom in Antwerpnom. Že naprava za parni kreking metana ima zmogljivost milijon ton etilena letno, iz katerega nastajajo surovine za številne nadaljnje proizvodne procese. Wen poudarja pomen novih delovnih mest, prihodkov in proizvodnih zmogljivosti za Kitajsko, precej manj prepričljiva pa se ji zdi zelena podoba projekta. Da zemeljski plin ostaja del njegove industrijske osnove, potrjuje tudi BASF-ova 15-letna pogodba z dobaviteljem ENN: podjetje plin izrecno opredeljuje kot pomemben energent in surovino za delovanje kompleksa.

Prva raven kritike Wen se nanaša na razliko med nakupom obnovljive elektrike in fizično oskrbo proizvodnje. Zhanjiang elektriko neprekinjeno prejema iz omrežja, medtem ko BASF z dolgoročnimi pogodbami zagotavlja nakup obnovljive elektrike v obsegu svojih potreb. Wen navaja, da so leta 2024 termoelektrarne na premog in plin zagotavljale približno 71% proizvodnje elektrike znotraj province Guangdong, veter, sonce in hidroelektrarne pa skupaj približno 11%; provinca elektriko tudi uvaža. Po njenem poudarku pogodbeni nakup obnovljive elektrike ne odpravi odvisnosti tovarne od sistema, ki zagotavlja oskrbo tudi takrat, ko veter in sonce ne proizvajata dovolj. Wen takšne pogodbe primerja z zelenimi odpustki, ki omogočajo privlačno okoljsko oznako, ne da bi zaradi tega izginile elektrarne, potrebne za zanesljivo delovanje proizvodnje.

Druga raven kritike Wen je, da elektrika sploh ni celotna zgodba petrokemičnega kompleksa. Naprava za kreking potrebuje velike količine fosilnih ogljikovodikov, ki predstavljajo surovinsko osnovo njegove proizvodnje. Po izračunu Wen bi pri projektirani zmogljivosti kemijska energija surovin, ki vstopajo samo v to napravo, približno desetkrat presegala električno porabo celotnega kompleksa. Wen zato ocenjuje, da elektrika predstavlja le približno desetino tako opredeljenih skupnih vložkov, in ob upoštevanju navedenega deleža obnovljivih virov v proizvodnji elektrike province Guangdong izpelje približno 1,1-odstotni obnovljivi delež. S tem želi pokazati razkorak med oznako »100% obnovljivo« in proizvodnjo, ki ostaja odvisna od milijonov ton fosilnih surovin.

Wen opozarja, da se omenjena navedba o izvoru kupljene elektrike v javni razpravi hitro spremeni v precej širšo predstavo o povsem zeleni tovarni. Po njeni izkušnji tudi sistemi umetne inteligence v ospredje postavijo podatek o 100% obnovljivi elektriki, medtem ko odvisnost od omrežja in fosilnih surovin pojasnijo šele ob dodatnih vprašanjih. Prav v tem vidi učinkovitost zelenega trženja: večina ljudi ostane pri naslovu in ne preverja proizvodnih procesov. BASF sicer ocenjuje, da lahko kompleks zaradi povezovanja procesov, tehnoloških izboljšav in obnovljive elektrike dosega do 50% nižje emisije CO₂ kot običajen petrokemični kompleks. Toda tudi takšen obrat, poudarja Wen, še vedno potrebuje fosilne surovine in zanesljivo energetsko oskrbo.

Medtem se evropska petrokemična industrija krči vzdolž celotnih proizvodnih verig, od etilena in propilena do plastike in drugih materialov. Po podatkih ChemOrbisa je bilo od leta 2024 zaprtih, ustavljenih ali predvidenih za zaprtje skoraj 11 milijonov ton letnih proizvodnih zmogljivosti v obravnavanih petrokemičnih verigah. Nemčija je posebej izpostavljena: po širšem pregledu Cefica za obdobje 2022–2025 nanjo odpade približno četrtina zmogljivosti, zajetih v napovedih zapiranja. Wen med ključnimi razlogi izpostavlja visoke stroške energije, ki je hkrati surovina ter konkurenco proizvajalcev zunaj Evrope. Za kemično industrijo dostop do cenovno konkurenčnih energentov, ki so hkrati surovin,e neposredno določa, kje se proizvodnja še izplača.

Wen zato evropsko ambicijo, da postane prva podnebno nevtralna celina do leta 2050, sooči z vprašanjem, kako naj v takšnem okviru obstane njena industrija. Če tudi eden najsodobnejših petrokemičnih kompleksov, predstavljen kot zgled zelenega prehoda, ostaja odvisen od fosilnih surovin in omrežja z velikim deležem fosilne proizvodnje, potem razglasitev cilja še ne pojasni poti do njegove uresničitve. Po oceni Wen je evropsko razpravo preveč zaznamovala ideologija, ki zelene oznake postavlja pred fizikalne in proizvodne pogoje. Njeno sklepno vprašanje je zato, ali Evropa podnebno nevtralnost namerava doseči ob ohranitvi industrijske osnove ali z njenim postopnim praznjenjem in ali je takšen razvoj sploh v interesu evropskih prebivalcev.

Pri tej zgodbi je bistvena ekonomska logika, da industrija sledi poceni energiji. Nemški kemični industriji je pomemben del te osnove desetletja zagotavljal poceni ruski plin. Ko je ta konkurenčna prednost izginila, je postalo ohranjanje energetsko intenzivne proizvodnje v Nemčiji bistveno težje. Kitajska medtem svojo industrijsko oskrbo dopolnjuje tudi z ruskim plinom, ki ostaja med njenimi cenovno najugodnejšimi viri uvoza. V tem širšem smislu se težišče industrijske konkurenčnosti premika skupaj z dostopom do poceni fosilnih virov. Za Evropo je posledica zelo neprijetna: dražja energija in emisijski kuponi doma spodbujajo krčenje domače proizvodnje, naložbe in nova delovna mesta pa se selijo izvem Evrope.V države s cenejšo energijo in brez ogljičnih kuponv. Če takšno zapiranje tovarn spremlja še zmanjšanje domačih emisij, lahko politična bilanca pokaže navidezni napredek pri razogljičenju, čeprav gospodarska bilanca kaže izgubo proizvodnje, znanja in davčne osnove, globalne emisije pa se povečajo.

Hkrati je treba poudariti drugi ključni element, ki ga razprave o zelenem prehodu preprosto preskočijo: zemeljski plin je ključni del kemične industrije, saj je hkrati energent in surovina, zato njegove vloge ni mogoče odpraviti zgolj z nakupom elektrike iz sončnih in vetrnih elektrarn. Brez plina tako zasnovani proizvodni kompleksi ne morejo delovati,saj je plin ključna surovina v procesu proizvodnje plastičnih mas,umetnih gnojil in drugih ključnih inputov za ostale industrije, kar zelo konkretno potrjuje tudi BASF-ova dolgoročna pogodba za Zhanjiang. Fosilni zemeljski plin bo ostal fosilni vir kot surovina in ga noben certifikat za obnovljivo elektriko ne bo spremenil v zelenega.

Bodoča evropska razvojna politika bi morala izhajati iz te industrijske realnosti ter zagotavljati konkurenčno oskrbo, tehnološko posodabljanje proizvodnje in postopno zmanjševanje emisij zaradi čistejše proizvodnje. Če bo namesto tega od podjetij zahtevala, da proizvodnjo prilagodijo političnim deklaracijam ne glede na stroške in razpoložljive tehnologije, bodo podjetja prilagodila predvsem lokacijo proizvodnje. Evropa bo lahko še naprej razglašala svoje podnebno voditeljstvo, vendar bo ostala brez industrije, ki bi financirala njeno blaginjo.

Oddajte komentar